V Sloveniji premalo obdelovalne kmetijske zemlje na prebivalca

Glede na podatke državnih statistikov smo imeli leta 2010 466.941 hektarov obdelovalne površine, to pomeni okoli 2300 kvadratnih metrov na prebivalca. Na podlagi podatkov državnega statističnega urada so kmetijska gospodarstva v letu 2010 razpolagala s 499.260 hektari vseh kmetijskih zemljišč, dejansko pa jih od teh obdelujejo 466.941 hektarov. Ocena izvajanja konvencije Združenih narodov o boju proti degradaciji tal v Sloveniji navaja, da potrebujejo države v našem podnebnem pasu za zagotovitev potrebnih količin hrane na prebivalca okoli 3000 kvadratnih metrov obdelovalnih kmetijskih zemljišč, torej njiv, travnikov in sadovnjakov. Samooskrba pri nas majhna z rastlinskimi pridelki, večja pa z živinorejskimi pridelki Samooskrba s pomembnejšimi kmetijskimi proizvodi je v Sloveniji precej različna, majhna z rastlinskimi pridelki, večja pa z živinorejskimi pridelki. V letu 2010 je bila stopnja samooskrbe s krompirjem 63-odstotna, s pšenico skoraj 50-odstotna in z zelenjavo 31-odstotna, kar pomeni najmanjšo doseženo pokritost domače porabe z domačo pridelavo v Sloveniji, navaja nedavno objavljeno revizijsko poročilo računskega sodišča o uspešnosti varovanja kmetijskih površin kot pogoju za samooskrbo. Pri živalskih proizvodih je bila stopnja samooskrbe z mesom govedi 106-odstotna, s perutninskim mesom 112-odstotna, s prašičjim mesom pa pod 55 odstotkov. Stopnja samooskrbe z jajci je bila 93-odstotna in z mlekom 116-odstotna. Najbolj opazno je zmanjšanje samooskrbe na področju sladkorja in zelenjave Pri trendu gibanja stopnje samooskrbe v daljšem časovnem obdobju je najbolj opazno zmanjšanje samooskrbe na področju sladkorja in zelenjave ter stabilne, vendar nizke stopnje samooskrbe na področju krompirja. Takšni trendi kažejo večanje uvozne odvisnosti Slovenije na teh področjih in manjšanje prehranske varnosti prebivalstva. Trendi na področju živalskih proizvodov so boljši, dosežene stopnje samooskrbe so višje in stabilnejše kot pri rastlinskih proizvodih. Področje žit je eden glavnih kmetijskih pridelkov, ki omogoča prehransko varnost, in je obenem predstavnik rastlinskih pridelkov, na področju katerih je stopnja samooskrbe v Sloveniji zlasti nizka. Samooskrba Slovenije z žiti pa je med najmanjšimi v državah članicah. Osnovni pogoj za zadosten obseg pridelave hrane za samooskrbo je zadosten obseg kmetijskih zemljišč v državi. Pridelava hrane je možna na različnih zemljiščih, od najbolj rodovitnih kmetijskih zemljišč do hribovskih območij, pri čemer imajo najboljša kmetijska zemljišča nekatere prednosti. Omogočajo namreč največje donose in največ možnosti pri odločanju o tem, kaj in kako pridelovati. Pridelki so tu pridobljeni z manjšimi vložki, ne glede na način kmetovanja, kar pomeni večjo konkurenčnost pridelovanja glede na ostala zemljišča. Najboljša kmetijska zemljišča so do neke mere nenadomestljiv vir Za najboljša kmetijska zemljišča velja, da so do neke mere nenadomestljiv vir, saj je za njihov nastanek treba veliko časa, njihova degradacija pa je hitra. Za gojenje rastlin za človeško in živalsko prehrano morajo biti tla globoka vsaj 30 centimetrov, en centimeter pa nastaja, odvisno od geološke podlage, okoli 500 let.