Torek, 26. 11. 2024, 9.48
3 ure, 12 minut
Sodišče zavrnilo tožbo avstrijske BIA Seprations za 83 milijonov evrov
Ajdovska družba Sartorius BIA Separations je prejela sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, s katero je to v celoti in popolnoma zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 82,8 milijona evrov, ki ga je v imenu avstrijske družbe BIA Separations postavil njen stečajni upravitelj Michael Wagner.
Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno iz več razlogov: o sami pravilnosti ravnanja tožeče stranke (takrat BIA Separations d.o.o.) oziroma njenih organov (poslovodje Aleša Štrancarja) je sodišče že presojalo v postopku prisilne poravnave (nad takrat BIA Separations d.o.o.) in je o finančnem prestrukturiranju (njegovi pravilnosti in zakonitosti, torej o zakonitem ravnanju poslovodstva v postopku prestrukturiranja družbe) tudi že odločilo ter prisilno poravnavo potrdilo, so sporočili iz ajdovske družbe.
Ob tem pojasnjujejo, da sodišče zadevo šteje za že razsojeno, zato ponovna preverba ravnanj v predmetnem pravnem postopku ni dopustna. Pri tem je sodišče pojasnilo, da so že v postopku prisilne poravnave finančne izkaze, ki so bili podlaga za odločanje, potrdili neodvisen revizor (Deloitte), pooblaščeni ocenjevalec podjetij (PIT Revizija) in tudi sodišče, ki je za to angažiralo sodno izvedenko (Ano Luin); končno pa so prisilno poravnavo potrdili tudi upniki. S tem povezane ugovore tožene stranke je sodišče obrazloženo zavrnilo, pri čemer je pomenljivo, da je sodišče pojasnilo, da je imel stečajni upravitelj Michael Wagner, sicer tudi sam odvetnik, že v postopku prisilne poravnave vso ustrezno strokovno pomoč zunanjih izvedencev, ki jih je angažiral sam, kakor tudi pomoč zunanje odvetniške pisarne in tudi, da ne drži, da ni imel dostopa do informacij, saj je bil celo družbenik tožene stranke. Ob tem je imel stečajni upravitelj Wagner tudi sicer pravno možnost prisilno poravnavo izpodbijati v za to predvidenem postopku, pa tega sploh ni storil. Rok za izpodbijanje je bil kar dve leti, so opozorili.
Tožba je bila vložena prepozno
Ne glede na zgoraj navedeno je sodišče presodilo tudi, da je bila tožba vložena prepozno tako s stališča objektivnega kot subjektivnega zastaralnega roka. Sodišče je pojasnilo, da so bili vsi elementi odškodninskega zahtevka stečajnemu upravitelju Wagnerju že znani v avgustu 2016 oziroma najkasneje v maju 2018 in bi zahtevek lahko uveljavljal tudi že prej, tj. v zakonskem roku. Sodišče je izrecno navedlo, da so popolnoma neutemeljene trditve, da se stečajni upravitelj Wagner ni imel možnosti seznaniti z morebitno škodo ali s povzročiteljem že prej, saj je aktivno sodeloval v postopku izpodbijanja prisilne poravnave, ko je zatrjeval diametralno nasprotno, kar je nato zatrjeval v predmetni tožbi; pri tem pa je – kot že povedano – angažiral strokovnjake s področja računovodstva in financ. Izgovor, da naj se stečajni upravitelj Wagner ne bi spoznal na računovodstvo in pravo (četudi bi bilo to morda relevantno po avstrijskem pravu), je v tem postopku brezpredmeten, sploh v luči opisanega angažmaja strokovnjakov in odvetnikov, ki jih je najel stečajni upravitelj Wagner, navajajo v Sartorius Bia Separations.
Sodišče se je opredelilo tudi do tega, da naj bi stečajni upravitelj Wagner zoper Aleša Štrancarja kot poslovodje takratne BIA Separations v času predmetnega pravdnega postopka vložil kazensko ovadbo, zaradi katere naj bi bilo treba predmetni postopek prekiniti in upoštevati tudi daljši zastaralni rok: sodišče je pojasnilo, da to ni utemeljen pravni razlog za prekinitev postopka, poleg tega pa se morebiten kazenski postopek zoper Štrancarja sploh še ni začel.
BIA Separations se bo na sodbo najverjetneje pritožilo
Sodišče je torej praktično v celoti sledilo vsem bistvenim dejanskim in pravnim argumentom podjetja Sartorius BIA Separations. Iz obrazložitve sodišča je mogoče izpeljati, da stečajni upravitelj Wagner v postopku prisilne poravnave ni ravnal s potrebno skrbnostjo (če ne drugega, se ni seznanil z informacijami, do katerih bi lahko dostopal, prav tako pa tudi ni uveljavil vseh pravnih sredstev, ki jih je imel na voljo), temveč je namesto tega vložil tožbo, za katero je sodišče presodilo, da je nedopustna in očitno zastarana.
"Sodba sodišča je zelo koncizna in jasno razumljiva ter ne dopušča dvomov o pravilnosti odločitve. Je pa kljub temu zoper tožbo dopustno vložiti pritožbo v roku 30 dni od prejema. Verjetno je, da bo tožeča stranka pritožbo vložila, saj je to napovedala, še preden je sodišče sploh izdalo sodbo," še poudarjajo v ajdovski družbi.
Avstrijska družba, ki je bila do prisilne poravnave nad slovensko družbo njena 75-odstotna lastnica, nato pa je bila razlaščena, je odškodninsko tožbo vložila zaradi domnevne zlorabe instituta prisilne poravnave s poenostavljenim zmanjšanjem osnovnega kapitala. Po njihovem mnenju je bilo podjetje Bia Separations takrat vredno več, kot je prikazoval Štrancar. Že nekaj mesecev po začetku prisilne poravnave je slovenska Bia Separations po navedbah Avstrijcev ustvarjala dobiček, v letu 2020 pa je bila prodana nemškemu Sartoriusu, ki je za ajdovsko družbo takrat odštel 360 milijonov evrov.