Na Vzhod in nazaj – poslovanje s Kitajsko

"Pozna se, zdaj nekateri že selijo proizvodnjo nazaj." Državni kapitalizem in prezadolžena Evropejka Kitajska že desetletje doživlja čudežni vzpon, ki se je začel po tem, ko se je država pod nadzorom partije odprla navzven. Ob prelomu desetletja je postala drugo največje gospodarstvo sveta in meka za podjetja, za multinacionalke, predvsem zato, ker so tam te lahko klestenje stroškov proizvodnje preložile na ramena trpežnega kitajskega delavca. Ta lahko dela tudi do 12 ur na dan, in to za do desetkrat manj denarja kot za osem ur na dan dobijo Zahodnjaki. Na drugi strani je kitajska država, ki ne glede na vse spodbuja tuje investicije. V Sloveniji jo zanimajo tekstilna in kemična industrija ter zelene tehnologije, pravi svetovalka za gospodarstvo na kitajskem veleposlaništvu v Ljubljani. Slovenija, država v tranzitu iz nekega podobnega sistema, kot je bil kitajski, je danes država na robu zloma, ki zdaj obupano išče svoje priložnosti tudi zunaj znanih okvirov. Te ji je do zdaj predstavljala Nemčija. Zdaj je čas za azijske tigre , meni uradna slovenska politika oziroma gospodarska diplomacija. Tam na Vzhodu taka podpora države res še nekaj velja. Posvet, ki je na ljubljanski ekonomski fakulteti potekal o tem, kako poslovati s Kitajsko, zato ni minil brez kitajskega veleposlanika. Na njem so bili tudi predstavniki podjetij, ki so na kitajski trg že prodrla. Gorenje, Krka, Kolektor in Domel iz Železnikov, iz katerega prihaja naša sogovornica Jožica Rejec, direktorica podjetja.

Najprej v deželo svobode, nato v deželo vzhajajočega sonca Domel je podjetje, staro že skoraj 70 let. V 50 letih prejšnjega stoletja je prek ameriškega partnerja odkrilo Ameriko, 50 let pozneje, že v novem tisočletju, pa vzhajajočo azijsko moč. Vmes je bilo podjetje, ki je v 90 odstotkih izvozno naravnano, kot vsa v Sloveniji kar v 60 odstotkih vezano na nemški trg. Ta je nato začel riniti na Poljsko, Madžarsko. Domel je šel za svojim glavnim kupcem Philipsom tudi na Kitajsko.

Blizu Šanghaja so leta 2006 postavili svojo proizvodno podjetje. Proizvajajo elektromotorje, predvsem za sesalnike, prezračevalne sisteme, vrtna orodja. Tam blizu Šanghaja se je razvil center za proizvodnjo sesalnikov. "Šli smo za svojim največjim kupcem," pravi direktorica Domela, "Phillips je na Kitajsko selil svoj montažni del."

"Ni nam bilo treba delati raziskav trga, produkta, vse je bilo narejeno, morali smo samo izbrati lokacijo, se prepričati o zanesljivosti dobaviteljev, da bi bili stroški minimalni in da bi bila kakovost enaka kot v Sloveniji. To je bil glavni cilj," pravi Rejčeva.

Zdaj v Domelovi tovarni severovzhodno od Šanghaja dela sto kitajskih delavcev. Direktor je Slovenec. "Žal ne govori jezika, a se sporazumevajo v angleščini." Vsi preostali podrejeni so zdaj, po sedmih letih, Kitajci.

Kitajski vsakdan "Mi delavcev ne izkoriščamo," z nekaj nelagodja omikana in diskretna gospa odgovori na vprašanje, ali se počuti napadena, ko mediji poročajo o izkoriščanju kitajskih delavcev, ki je tako razvpito, da je prešlo že v ljudsko modrost. "Pri nas delajo 12 ur na dan, vmes imajo dva odmora." Če mi tega z našega zornega kota ne moremo razumeti, lahko pogledamo tudi z druge strani. "Ti ljudje bi bili drugače na cesti."

"Recesije na Kitajskem ni čutiti, se pa vse bolj dražijo delavci." Če so bile še pred sedmimi leti razlike take, da je bil kitajski delavec za od šest- do sedemkrat cenejši od slovenskega, so zdaj ponekod samo še dvakrat cenejši. "To se dogaja v zadnjih letih," pravi direktorica Domela. Njihov glavni kupec, zaradi katerega so šli na Kitajko, je že prišel nazaj. Prevoz in logistika sta postala predraga, ni se več izplačalo, tudi na račun poceni delovne sile ne. Zdajšnji trendi poslovanja s Kitajsko so, da tuja podjetja v deželi vzhajajočega sonca obdržijo samo "know how" in regijsko proizvodnjo.