Kako se slovenski vrhunski športniki znajdejo v podjetništvu

Vztrajnost je ključna pri borbi za uspeh

Lastnosti, ki jih športnik pridobi, so na splošno dobre za vse v življenju in pridejo prav tudi v podjetništvu, pravi nekdanja atletinja Brigita Bukovec, ki ima svojo atletsko šolo za otroke.

"Iz športa preneseš to, da si vztrajen, imaš nek cilj in želiš nekaj doseči tudi, če je težko in si oviran. Brez dela in tega, da si pripravljen vložiti svoj maksimum, ni uspeha. Zase lahko rečem, da želim prav vse, česar se lotim, narediti do konca." je povedala Bukovčeva, ki ji nikoli ni bilo žal odločitve, da je končala svojo športno kariero.

Postaviti si je treba cilje

"Vsak uspešen športnik si postavlja realne kratkoročne in dolgoročne športne cilje, za katere uporabi vse svoje sposobnosti in znanje, da jih izpolni, pravi biatlonec Rajmond Debevec, ki ima svojo trgovino s strelsko opremo. Meni, da podjetniki na enak način postavljajo in izpolnjujejo svoje cilje kot športniki. Med lastnosti, ki jih športniki uspešno prenesejo v podjetništvo, šteje tudi nadpovprečno motivacijo.

Ni najlažje po dvajsetih letih zamenjati dejavnosti

"Prehod gotovo ni preprost. Najtežje je narediti spremembo dejavnosti. Če se z nečim ukvarjaš 20 let in imaš to tako zelo rad, ni preprosto začeti z nečim novim. Vsekakor mi je bila vloga športnika ljubša, a športnik ne moreš ostati do konca življenja. Pomembno je, da se začneš ukvarjati s kakšno novo dejavnostjo," pravi Jure Košir.

"Marsikomu je verjetno težko, saj imaš od prvega dne naprej občutek, da ne obstajaš. Nekdanji športniki smo kar nekako odmaknjeni od države. Zame je bil prehod super, saj sem se za to zavestno odločila. Rekla sem si, da če leta 2000 ne odtečem norme za olimpijske igre v Sydneyju, bom odnehala, saj je bilo 17 let zame dovolj in odnehala sem isti dan," pravi Brigita Bukovec, ki nikoli ni pogrešala niti dneva iz športne kariere."

Dejan Zavec je svojo boksarsko kariero sklenil pred dobrimi tremi meseci. Ima svojo telovadnico in pod njo v najemu gostinski lokal. Kot pravi, se življenjski slog zanj za zdaj ni bistveno spremenil, edina razlika je ta, da nima več dveh treningov na dan, temveč samo še enega, ko trenira fante. Vesel je, da iz telesa ne črpa več maksimuma.

Razingar je med vožnjo z avtobusom plačeval račune svojega podjetja

Hokejist Tomaž Razingar je zadnjih sedem let svojega športnega udejstvovanja hkrati razvijal tudi svoj posel.

Na Bledu ima picerijo, z ženo zdaj gradita tudi apartmajski objekt, v Škofji Loki in Kranju pa ima skupaj z družabnikom dva gostinska lokala.

Pravi, da mu je med treningi in tekmami veliko pomagala družina. "Zdaj, ko ne igram več, imam več dela, saj hokej ne more biti več izgovor," v smehu pravi Razingar.

Dolge avtobusne prevoze na tekme je za razliko od ostalih soigralcev moral izkoristiti za plačevanje računov in urejanje poslovnih zadev.

Kot pravi, je v obojem užival. "Ker sem imel zadnjih nekaj let v ozadju poskrbljeno za svoje eksistencialne potrebe, me ni skrbelo, kaj bo z mojo igro. Igral sem tako neobremenjeno kot otroci, ki igrajo iz čistega veselja. Prav tak občutek sem imel na tekmah. Z velikim veseljem sem tekmoval," pravi Razingar.

Vedno je znal dobro delovati v ekipah in ima zato v vseh svojih lokalih dobro sestavljene ekipe, zaradi česar zdržijo vse turbulentne dneve.

Pri športu takoj izveš, kakšen je rezultat

V poslu pa vendarle ni vse tako kot pri športu, pravi Zavec. "Iz športa sem navajen, da takoj dočakaš epilog zgodbe, rezultat, pri poslu pa ne veš vsakič, kje si. Prav tako v poslu ni vedno najboljša rešitev, da poveš vse, kar si misliš. Tudi tega sem bil vajen v športu.

Ob takšni disciplini je težko spustiti merila do drugih

Mnogi športniki so navajeni resne discipline, točno določenega urnika, celo načrtovanega prostega časa in prehranskih načrtov. "Vse delaš kot urica," pravi Alenka Dovžan, ki je bila zato predvsem v začetku zelo nepopustljiva do drugih.

V podjetju imajo 15 zaposlenih in Alenka priznava, da zaradi športa, ko niso bili pomembni ne prazniki ne rojstni dnevi ali kakšni drugi posebni dnevi, težje sprejema prilagajanje službe prostemu času. "Še zdaj mi ti dnevi ne pomenijo dosti in mi je čudno, če me zaposleni prosi, da bi želel biti na valentinovo prost," razmišlja Dovžanova, ki se je morala navaditi na kompromise in na to, da je do drugih ljudi manj stroga kot do sebe.