Kaj lahko še prepreči prodajo Cimosa

V več kot tri leta trajajoči sagi o reševanju koprskega Cimosa pred stečajem je naposled prišlo do dogovora, ki pomeni dobro novico za banke, dobavitelje, kupce in zaposlene.

Po naših informacijah je italijanski sklad Palladio Finanziara, edini preostali snubec za Cimos, s konzorcijem prodajalcev in upniki uskladil podrobnosti nakupa družbe. Tako naj bi konec tedna ali v začetku naslednjega prišlo do podpisa prodajnega sporazuma.

Ta predstavlja pomemben mejnik v dolgotrajnem privatizacijskem procesu, ki je zaradi izjemnega pomena za slovensko gospodarstvo zaposloval najvišje politične vrhove. Država in njene banke pa so se tudi zavoljo dobaviteljev in skoraj pet tisoč zaposlenih morale sprijazniti z odpisi oziroma izgubami, ki segajo v desetine milijonov evrov.

Poročali smo o tem, kaj ponudba Italijanov pomeni za Cimos in kaj bi stečaj Cimosa pomenil za Slovenijo.

Konec predviden v začetku naslednjega leta

Do dejanskega prevzema lastništva bo sicer minilo še nekaj mesecev, saj bo pogodba z Italijani sklenjena pod odložnimi pogoji. Preden bodo postali lastniki Cimosa, bodo namreč morali pridobiti dovoljenja pristojnih organov in razrešiti nekatera odprta vprašanja. Do konca transakcije naj bi tako po napovedih prišlo v začetku prihodnjega leta.

V vmesnem času bo treba pridobiti dovoljenja agencije za varstvo konkurence (AVK) v Sloveniji in drugih državah, v katerih deluje Cimos, zeleno luč poslu pa bi moral prižgati tudi Bruselj in s tem razbliniti dvome o načinu finančnega prestrukturiranja družbe.

Soglasje k prodaji bi moralo dati tudi 11 bilateralnih bank. Kot smo izvedeli, naj bi bili skoraj z vsemi že dogovorjeni, tako da to ne bi smelo biti vprašanje.

• Kaj šef HSE dolguje energetskemu sindikalistu?

• Posojilna hobotnica najverjetnejšega Čeferinovega naslednika

• Ali je zvodništva pri nas vedno več ali je policija okrepila nadzor?

Kdo bo poravnal izgubljene tožbe?

Glavno oviro uspešni prodaji Cimosa predstavlja vprašanje, kdo bo prevzel breme morebitnih izgubljenih odškodninskih tožb. Med njimi so:

• okoli pet milijonov evrov visoka tožba svetovalne družbe Alvarez & Marsal, ki ji v Cimosu nočejo izplačati nagrade za uspešnost,
• tožba za izplačilo dividend iz leta 2011 v višini skoraj milijon evrov,
• 20-milijonska tožba hrvaške slabe banke (DAB). Gre za dolgove iz 90. let, o katerih se je danes propadla Riječka banka 16 let poskušala dogovoriti glede plačila, vendar neuspešno.

Medtem ko se za večino od sporov pričakuje, da bodo razrešeni sporazumno in da ne bodo imeli večjega vpliva na konec transakcije, je drugače s tožbo na Hrvaškem.

Ideja o slovensko-hrvaški družbi

Gre za poplačilo 20-milijonskih bančnih posojil, ki sta jih pri Riječki banki v 90. letih najela Cimosova obrata v Buzetu in Roču v Istri, matična družba Cimos pa naj bi obstoj te obveznosti priznala v sporazumu iz leta 1999.

Cimos in Riječka banka naj bi se tedaj dogovarjala o ustanovitvi nekakšne skupne družbe na Hrvaškem, v kateri bi imel Cimos večinski delež, preostalo pa Riječka banka. Prvi bi prispeval dejavnost in nepremičnine, druga pa bi v kapital vložila dana posojila.

• iPhone 7 Plus: Ima vse, da postane številka ena #prvivtis #video

• V Franciji nič več odpadne hrane v velikih trgovinah, ji bodo sledile druge države?

• Briška klet Kabaj že tretjič med najboljšimi na svetu​

​Spor o danes ničvrednem lastništvu

Posel je pozneje splaval po vodi, v okviru dogovarjanja pa so bile odprte tudi možnosti, da bi Riječka banka namesto tega prišla do 25-odstotnega deleža v matični družbi Cimos. Ko je ta zašla v finančne težave in razglasila prisilno poravnavo, pa se je še dodatno zapletlo. Njeni dotedanji delničarji so namreč v celoti izgubili naložbo v Cimosu.

Na hrvaški strani so do zdaj vztrajali, da so upravičeni do 20-milijonske glavnice, pri čemer naj bi njihov zahtevek skupaj z obrestmi dosegal skoraj 60 milijonov evrov. V Cimosu se s tem še zdaleč ne strinjajo. Prepričani so, da bi bili Hrvati upravičeni do največ nekaj milijonov evrov, kolikor bi bil danes vreden njihov morebitni lastniški vložek v hrvaški Cimos. 

Glavno oviro uspešni prodaji Cimosa predstavlja vprašanje, kdo bo prevzel breme morebitnih izgubljenih odškodninskih tožb. Foto: STAfoto

Hrvaška politika dojemljiva za dogovor

Čeprav sta izhodišči obeh sprtih strani na videz zelo narazen, obstaja velika verjetnost uspešnega dogovora. Na hrvaški strani – v pogajanja je vključena tudi hrvaška vlada – naj bi se namreč dobro zavedali, da je od tega odvisna usoda celotnega Cimosa, s tem pa tudi nadaljevanje proizvodnje v obratih na Hrvaškem, v katerih je zaposlenih okoli 1.300 ljudi.

Če bi v pogajanjih s Cimosom oziroma njegovim bodočim italijanskim lastnikom popustili, se lahko verjetno nadejajo tudi nadaljnjih vlaganj in širitve obstoječih zmogljivosti.