Radi se imejte, pa veliko se smejte!

Objavimo fotografijo na družbenih medijih in dobimo instantno potrditev s številom všečkov in komentarjev. V službi želimo instant potrditve v obliki pohvale nadrejenih, uspešno zaprtih poslov in drugih vrst zmag, sami najbolje veste, katere so.

Sama že skoraj dvajset let vem, da najbolje funkcioniram, ko mi voda že pošteno teče v grlo, torej ko moram instantno reagirati. Kot da bi takrat možgani dobili neke nove dimenzije metodičnosti, učinkovitosti in lucidnosti.

Ko izkušnjo delim z drugimi, sem presenečena nas številom somišljenikov, ki mi rečejo, "Meni se tudi to dogaja." In ker mora biti vse, vključno z uspehom, instant, pogosto dobivam vprašanja po kakšnih instant rešitvah s področja prepričljivega komuniciranja. Pet nasvetov za boljši javni nastop. Sedem navad zelo učinkovitih ljudi. Devet stvari, ki jih delajo starši srečnejših otrok. Tri tehnike za boljšo prodajo.

A čeprav je že ura kakovostnega treninga lahko dovolj za učinkovitejši in bolj zapomljiv javni nastop (instant, kajne?), pa je vtis pri občinstvu v večini primerov odvisen od tistega, kar se je najtežje naučiti, pa čeprav imamo to vsi v sebi.

Najboljši govorci so dobri zato, ker so avtentični in se ne bojijo pokazati čustev.

Avtentičnost

Govorci, ki si jih zapomnimo, sprejemajo same sebe z vsemi napakami in pomanjkljivostmi. Zavedajo se, da v nastopu niso pomembni oni, ampak vsebina in občinstvo. Šli so prek samih sebe in ne postavljajo si več uničujočega vprašanja: "Kako me bodo presojali drugi?"

Najboljši govorci so dobri zato, ker so avtentični in se ne bojijo pokazati čustev. Foto: Thinkstock V množici poslovnih odnosov sem kdaj naletela na ljudi, ki so skorajda podzavestno oponašali druge (verjetno sem to kdaj počela tudi sama), preprosto zato, ker so jim bili všeč in ker so tudi sami morda želeli biti – všečni. Instantno to pomaga, saj sledimo preverjeni kombinaciji, ni pa to recept za dolgoročni uspeh. Temelji namreč na predpostavki, da so drugi boljši.

Narobe! Na planetu Zemlja živi sedem milijard ljudi, a prav nihče nima točno te unikatne kombinacije karizme, smisla za humor, osebnostnih lastnosti, veščin, potencialov, idej in znanj, kot jo imate vi. Torej nihče ne more dodajati takšne vrednosti, kot jo lahko vi! Obstajajo osebe, ki so se po spletu mnogo okoliščin znašle na višjih položajih v organizaciji, zaslužijo več ali pa so videti srečnejši, a nihče od njih ni boljši. So samo drugačni …

Zakaj nas torej, ko stopamo na večje ali manjše odre, gloda strah: "Ali sem dovolj dober?" Zakaj nismo pomirjeni s svojo unikatnostjo in zakaj smo jo pripravljeni pozabiti na račun tistega, kar menimo, da je prav, dobro ali pa bo drugim všeč?

Vsaj eden od mnogih razlogov morda tiči že v šolskem sistemu, ki začne vzpostavljati norme, kaj je pravilno, in to že pri govornih nastopih učencev v prvi triadi. V osnovni šoli je pravilno, da otrok nastop začne s tem, da lepo pozdravi sošolce (čeprav jih je tisti dan že pozdravil) in se predstavi (ne glede na to, da ga poznajo, saj sedijo v istih klopeh že več let).

V službi tvegamo, da bomo izpadli smešno, če ne bomo začeli sestanka na isti način, kot je uveljavljena norma v podjetju.

Na Facebooku, kjer prevladujejo smeški, sončki, lepe fotografije in pobarvani nohti na kakšni obmorski obali, si samo najdrznejši upajo objaviti kakšno malo temnejšo misel svoje intime. Na konferencah zato govorci praviloma začenjajo na podoben način, kot so pred njimi že začeli tudi vsi drugi, saj je to očitno preverjeni recept, s katerim najmanj tvegajo.

Avtentičnost je povezana s samozavestjo. Najbolj avtentični so tisti, ki verjamejo vase. Zaupajo svoji sedemmilijardinki dodane vrednosti, ki jo ustvarjajo z unikatno kombinacijo osebnosti, karizme, idej, potenciala, veščin, znanja in odnosov. A kaj, ko morajo najprej drugi verjeti v nas, da si začnemo zaupati tudi sami. Zdi se, da za krepitev samozavesti potrebujemo okolje, ki nas treplja po rami "Dobro si naredil!"

Zakaj nas na odrih gloda strah? "Ali sem dovolj dober?" Zakaj nismo pomirjeni s svojo unikatnostjo in zakaj smo jo pripravljeni pozabiti na račun tistega, kar menimo, da je prav? Foto: Thinkstock Takoj, ko se premaknemo iz okvirov, dobimo začuden pogled: "Kaj pa je zdaj to, v kateri predal te naj dam?" Avtentičnost je takrat na hudi preizkušnji. Začne se preizpraševanje: "Ljudje me čudno gledajo, šef me je poklical na zagovor, ker se nisem držal ustaljene norme, deležen sem nerazumevanja, kako naj torej še verjamem vase?"

Prav v tem je trik. Osebe, ki jih imamo radi, imajo najprej rade same sebe. Zaupamo tistim ljudem, ki imajo samozaupanje. Kamorkoli že želimo odpeljati svoje občinstvo, moramo najprej sami tja. Če si želimo skupaj z njimi doseči ta cilj, nam bodo sledili. Če nismo čisto prepričani, tudi oni ne bodo.

Čustva

Občinstvo ima občutljive in natančne radarje za to, kako se počutite, ko z njimi delite svojo vsebino. Ko boste imeli možnost govoriti o čem, kar vas resnično navdušuje, boste odlični, četudi se v življenju niste udeležili niti enega izobraževanja s področja javnega nastopanja. In tehnično najspretnejši govorci bodo imeli težave, ko bodo morali "prodajati" nekaj, v kar ne verjamejo. Vaše navdušenje se bo prelilo na vaše občinstvo. Lepo, kajne? A prav tako se bosta na občinstvo prelila vaš dvom in stiska.

Zaupamo tistim ljudem, ki imajo samozaupanje. Kamorkoli že želimo odpeljati svoje občinstvo, moramo najprej sami tja. Foto: Thinkstock Osebe, ki si želijo napredovati kot govorci, me pogosto vprašajo, koliko čustev je sploh dovoljenih v poslovnih predstavitvah, na kongresih, konferencah. Poslovni svet naj bi bil vendar razumski, podprt z oprijemljivimi dokazi, podatki, indikatorji.

Poslovni svet naj bi bil sfera, v kateri se ne prodaja megle, ampak se govori o donosih, številkah in projekcijah. Podjetja se morajo vedno primerjati z drugimi, da imajo kontekst za presojanje lastnega uspeha.

Ali res?

Posel so predvsem čustva. Veselje, ko vam nekaj uspe. Občutek, da hodite deset centimetrov nad tlemi, ko vam je uspelo premagati najhujšo oviro. Šampanjec v petek ob dveh po še enem dobro izpeljanem tednu. In negotovost, ko panoga drsi v recesijo. Žalost, ker je podjetje zapustil eden od najboljših sodelavcev. Agresija, ko se je treba boriti za še en posel na zasičenem trgu. Letargija, ko ste že tretjič izgubili proti največjemu igralcu na javnem razpisu.

Zakaj torej v predstavitve, poslovne in strokovne nastope tako malokrat vključujemo čustva?

Ljudje bodo pozabili, kaj ste povedali, pozabili bodo, kaj ste naredili, a nikoli ne bodo pozabili, kako so se ob vas počutili, je nekoč povedala pokojna Maya Angelou. Preverite pravilnost njene misli tako, da si odgovorite na vprašanje, kateri govorci so se vam najbolj usidrali v spomin in zakaj. Stavim, da zato, ker so v vas zbudili čustva.

Uspelo jim je zato, ker so si tudi sami dovolili biti čustveni.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.