Globalna degradacija stanja na področju svobode informacij v lanskem letu kaže na izdatno pomembnost medijskih alternativ. Družbene medije nujno potrebujejo tudi na papirju zelo demokratične države.
Splošna stagnacija na področju svobode medijev
Organizacija Novinarji brez meja je pred časom objavila poročilo World Press Freedom report 2015, ki prikazuje dramatičen upad svobode širjenja in objave informacij. V skoraj dveh tretjinah od pod drobnogled vzetih 180 držav se je stanje leta 2014 poslabšalo. Indeks, ki meri stopnjo kršitev na tem področju, je narasel tako na področju EU kot Balkana, na področju Vzhodne Evrope in obeh Amerik, medtem ko nekateri predeli Afrike in Azije v principu ostajajo "črne luknje", kjer neodvisne informacije pravzaprav ne obstajajo. Slovenija je v primerjavi z letom 2012 pridobila eno mesto in je na 35. mestu, medtem ko "zibelka demokracije" ZDA konsistentno drvi navzdol že zadnjih nekaj let. So prava alternativa družbeni mediji?
Težje nadzorljivi novi mediji
Facebook, Twitter in Google, t. i. novi mediji, so v primerjavi s tradicionalnimi mediji vse pogosteje predstavljeni kot negativci, ki ne ustvarjajo nobene vsebine, temveč skrbijo le za njeno propulzivno distribucijo ter na tak način "pravim" medijem, ki so dejanski ustvarjalci, odžirajo tako bralce kot, posledično, prihodke. A na mnogo trgih so ti novi mediji edina možnost, da ljudje dobijo informacije ali da opozorijo na stanje v določenem okolju. Tradicionalne medije je namreč bistveno lažje nadzorovati kot Twitter ali Facebook, še težje pa jih je onemogočiti ali blokirati.
Ne da nihče ni poskusil. Turški premier Erdogan je ob objavi posnetkov na Twitterju, ki dokazujejo korupcijo v samem vladnem vrhu ukazal blokado uporabe omrežja. Odziv mednarodne javnosti je bil pričakovan.
Regije v konfliktih so najslabši vzor
Skrb vzbujajoče stanje na področju novinarske svobode je marsikje pogojeno s konflikti, ki imajo usoden učinek na celotne države ali regije. Irak, Sudan, Libija, Sirija in Ukrajina so le nekatera od vrelišč, kjer je normalno delovanje medijev praktično onemogočeno. A kot gre razbrati iz poročila, je stanje novinarske svobode skrb vzbujajoče tudi v sosednji Italiji, kjer mafijske združbe vršijo vse intenzivnejše pritiske. Na udaru je, morda nepričakovano, tudi Islandija, kjer se je v zadnjem letu izjemno poslabšal odnos med politično in medijsko sfero.
V Sloveniji ni dobro, a ni tako slabo kot drugje
Stanje svobodnega novinarstva v Sloveniji se je po podatkih poročila vsaj na videz izboljšalo (glede na pridobljeno mesto), a videz vara. Marko Milosavljević je prepričan, da je to zgolj posledica tega, da se je stanje svobode medijev in delovanja novinarjev v mnogo državah po svetu v zadnjem letu bistveno bolj poslabšalo kot pri nas. Opozarja, da je bilo pri nas stanje pravzaprav skrb vzbujajoče: preganjanje novinarjev, kot sta primera Anuške Delič in Erika Valenčiča, o čemer so poročali tudi mediji, kot je The Economist in so se oglasili pri Organizaciji za varnost in sodelovanje (OVSE), kaže na slabo razumevanje vloge novinarjev in pomen medijske svobode – tudi po skoraj četrtletju političnega pluralizma in uradne demokracije.
Alternative predvsem na kriznih žariščih
Milosavljević dodaja, da so družbeni mediji pomembna alternativa tradicionalnim medijem predvsem v tistih državah, kjer je svoboda medijev najslabša in kjer družbeni mediji predstavljajo izoliran prostor nekoliko svobodnejše razprave ali razkritij. Toda tudi v državah, v katerih se je govorilo o pomladi, ki naj bi jo prinesli prav družbeni mediji (Egipt, Tunizija, Libija), se je pokazalo, da so stari nosilci moči zelo hitro ustavili ali preusmerili demokratizacijske procese, si ponovno podredili tradicionalne medije in zdaj z različnimi mehanizmi preprečujejo dostop do družbenih medijev. Zaskrbljenost pa vzbuja tudi podatek iz najnovejšega poročila o transparentnosti, ki ga je o svojem delovanju objavil Twitter: v zadnjem letu so največ zahtev za blokade, umike vsebin ali razkritje informacij prejeli iz Turčije, Rusije in Združenih držav Amerike. Ta podatek nas opozarja, da se spopad za nadzor nad mediji, bodisi tradicionalnimi bodisi družbenimi, dogaja v vseh državah nenehno, tudi v t. i. demokratičnih državah.