Ocenili smo: Darksiders 2

Apokalipsa se je začela prezgodaj, svet je uničila vojna med angeli in demoni, njen jezdec pa je prepuščen milosti koncila, ki v stotih letih ujetništva odloča o njegovi usodi. Smrt, ki bi se ob koncu sveta s Kugo in Lakoto morala udeležiti plesa groze, nabrusi svojo koso in prepričana o nedolžnosti najčastnejšega člana temačne druščine z rezilom išče pravico v goltancih demonov in angelov. Boj med dobrim in zlim ne šteje ničesar, pomembno je najti njuno ravnovesje.

Smrt je zamudila apokalipso Svetopisemska tematika še nikoli ni bila videti tako dobro kot v prvem delu igre Darksiders, v katerem smo iz tretje osebe vodili konjenika – Vojno, ki se zaradi spletkarjenja prezgodaj odpravi izpolnjevat svoje poslanstvo, ki ima za posledico poraz angelske vojske. V drugem delu prevzamemo vlogo njegovega brata v orožju – Smrti, ciničnega antijunaka, katerega plemenite želje ne zavira zamah kose tam, kjer cilj ni dosežen s postavljanjem zahteve. Smrt ne izbira med dobrim in zlim, žrtve zadenejo strupene besede in izurjen poteg rezila.

Neizbrušenost, pa ne samo podrobnosti, je lahko do pozornega očesa nekoliko neprijazna, risankasta podoba pa, ravno tako kot v tretjem peklenščku (Diablo III), manj privlačna od iger, ki zaradi zahtev topijo vezja računalniških grafičnih kartic. Da je igra izvirno konzolna, te pa so strojno resnici na ljubo že povsem zastarele, je vidno na vsakem koraku.

Hladen dih starke s koso A prvi vtis je zmoten, ledenega diha bližine smrti se kmalu ne boste mogli znebiti, njen hlad pa vam bo v vročih poletnih dneh še kako godil. Zgodba ni posebej impresivna, avantura pa je več kot bogata in nagrajujoča. Smrt vodite iz tretje osebe, v obsežnem svetu sekljate nasprotnike s hitrim in lahkim orožjem, ki ga za večjo učinkovitost napada usklajujete s težkimi kladivi, sekirami in preostalimi nosilci bolečine, se izmikate napadom, nabirate izkušnje in nova krepela ter sposobnosti. V temačnežih boste lahko po novem zbirali tudi dragocene zlatnike, bolj razdelano, a še vedno precej osnovno pa je tudi nadgrajevanje lika in sposobnosti.

Smrt je v igri hitra, a nič kaj milostna. Napade s posebnimi zaporedji krepimo, na pomoč prikličemo žive mrtvece in boj je vsekakor nagrajujoč, še posebej ko se nam po robu postavijo sapo jemajoči kolosi na koncu posameznih stopenj. Pri teh sekljanje ne zaleže vedno in previdno je treba preučiti njihove šibke točke, sicer smrt hitro sreča samo sebe. Ravno elementi, ki vključujejo aktivnost malih sivih celic, najbolj navdušijo.

Skozi pekel do nebes Pozabite na krvavo blodnjo od enega do drugega spopada. Darksiders 2 vam daje dovolj časa za oddih, občudovanje čudovito nasprotujočih si pokrajin propadajočega sveta, pekla in nebes, katerih širne površine so resnično premalo izkoriščene in se zdijo nekoliko prazne, njihovo raziskovanje pa vseeno bogato nagrajuje. Tudi temnice so veliko več od blodenja za zakladi, pot nam namreč pogosto zastavlja uganke.

Treba je potegniti določen vzvod, prečiti nepregledne globeli, v utore zakotaliti krogle in prestavljati leščerbe, da se odpro vrata neizmernih bogastev. Na poti bodo še kako prav prišle sposobnosti oklepanja na oddaljene oprijeme in razbitje duše na tri dele, ki obtežijo vzvode, Smrt pa sčasoma pridobi tudi sposobnost potovanja skozi portale časa in kraja. Reševanje ugank je nedvomno eden najbolj uživaških elementov igre, čeprav moramo priznati, da izčrpavajoči večminutni boji, kjer odločajo malenkosti, še kako pospešijo srčni utrip.

Smrtni udarec, ki zgreši Tu nam jo lahko nekoliko zagode nenatančnost upravljanja, zaradi katerega bomo namesto na robu prepada končali v njem in udrihali v prazno, namesto da bi kladivo pokončalo zadnjega golema. Za pobeg ali neustrašni juriš konjenik potrebuje konja, ki sliši na ime Obup, izgubljeni duši pa pot kaže vran. Temačna druščina Smrt popelje na epsko avanturo dvakrat obsežnejše zgodbe od tiste, nad katero smo se navduševali v izvirniku.

Ko je vstajenje človeške vrste v rokah Smrti, jezdeca apokalipse, v epski avanturi spoznamo, da se ne dobro in ne zlo ne moreta upreti ostri kosi blede pojave s črno kapuco.

Ocena: 85 Lestvica ocen 1-10 - Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11-20 - Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21-30 - Igram, ker sem mazohist. 31-40 - Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41-50 - Igre bi se lotil samo v službenem času. 51-60 - Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61-70 - Kot privrženec dotične zvrsti bom v igri užival. 71-80 - Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81-90 - Odlična igra z elementi klasike. 91-100 - Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje

Razvijalec: Vigil Games Založnik: THQ Zvrst: tretjeosebna akcijska avantura Izšla za: PS3, Xbox 360, PC, Wii U