Ocenili smo: Dark Souls: Prepare to Die

Za Dark Souls si je treba vzeti čas. Domišljijsko igranje vlog izpod rok razvijalcev From Software namreč pomendra sodobno pojmovanje PC-igre in nas popelje v obdobje, ko je bilo preklinjanje med priklenjenostjo na zaslon zaradi težavnega in počasnega napredovanja po stopnjah stalnica. Se kdo še spomni Battletoads?

Zombi pri zavesti Misija je na videz preprosta – v raševinastih hlačah in strohneli koži pravkar vstalega mrtveca se mora igralec prebiti iz podzemnega zapora v prostrano pokrajino Lordran, ki jo je zajela tema, in iz najstrašnejših globeli, polnih demonov in še hujših nakaz, deželi ponovno prinesti luč.

Obenem se "heroj" bojuje tudi sam s sabo – popolnoma razčlovečen namreč, kot je razvidno že iz naslova igre, postopoma zbira duše umrlih sovragov, da bi zacelil lastno. Občasno jih ima dovolj, da za nekaj trenutkov postane človek, saj je s tem pogojeno napredovanje po ravneh in odkrivanje boljših predmetov. Ponovno preobrazbo v nemrtvo stanje sproži smrt, ki čaka za vsakim vogalom.

Dark Souls s pripovedjo pravzaprav skopari, saj je igralcu prepuščena svobodna interpretacija marsikaterega dogodka. Umeščenost sovražnikov, ki jih čaka boleč poraz, občasno ne sovpada z rdečo nitjo zgodbe, a se zdi njihov obstoj zaradi neverjetne in neizogibne poglobitve v dogajanje kljub temu osmišljen.

You died! Najsibo igralčev lik bojevnik, klatež, lovec ali čarovnik, umiral bo pogosto. Že zelo zgodaj vas Dark Souls namreč sooči s pošastmi, za pogin katerih ni dovolj niti dvajsetero zamahov z mečem, one pa vas pospravijo z enim ali dvema udarcema. Pogosto sovragi, predvsem demonske šefovske kreature s svojimi pribočniki, niso osamljeni, ampak se je treba odkrižati treh, štirih naenkrat. Na srečo je patruljiranje večine kot v predhodniku Demon Souls določeno vnaprej, kar igralcu omogoča taktiziranje glede pristopa k boju.

Nepoznavalec bi zgolj ob pogledu na slike iz igre pomislil, da je tepežkanje v Temnih dušah tekmovanje v hitrostnem klikanju, a je boj v resnici hudo globok in razgiban. Treba je namreč pametno napadati in se pametno braniti, saj se stvori na nevarnost odzivajo vsak po svoje, za nameček pa je občutek med rokovanjem z orožji odličen – občuti se teža sekir in mečev, ki lomijo lobanje, ščiti proti sulicam nimajo za burek, zbadanje z bodali v hrbet pa povzroči nehumano krivenčenje teles prejemnikov.

Povzetek napisanega: pretepanje demonov je v Dark Souls vedno brutalno, strateško in predvsem napeto kot struna.

Lordran, deželica, kjer so doma nočne more Kot pri prelivanju krvi omogoča igra široke možnosti pri raziskovanju sveta. Niti en kotiček pokrajine sicer ni privlačen za morebitne turiste.

Mazohisti, ki so naslov že preigrali na konzolah, za maksimalno izkustvo zombijevskim pustolovcem priporočajo, da uberejo sledečo pot: skozi srednjeveški Undead Burg do drevesnice Darkroot Garden z brezobraznimi gozdnimi možmi do vstopa v podzemlje, kjer čakajo kripte ruševin mesta New Londo, polne breztelesnih fantomov in drugih manifestacij otroških nočnih mor. Še globlje je Abyss, neskončna praznina teme, kjer se odvije eden od zanimivejših (in težjih) šefovskih obračunov.

Najvišja stopnja težavnosti – igranje s tipkovnico Igra ima sicer le privzeto težavnostno raven, ki je primerljiva z najbolj zahtevnimi iz današnjih "mainstream" iger, a jo na višjo stopničko dvigne uporaba tipkovnice. Nadzor s tipkami (in miško) je namreč precej bolj tog kot z igralnim ploščkom (priporočamo uradnega za Xbox 360 – ne nazadnje je tudi pomoč na zaslonu v zgodnji fazi igre izpisana v jeziku Microsoftove konzole).

Dark Souls so na spodobnem računalniškem agregatu videti odlično, a šele po manjšem posegu v datoteko .ini, saj je privzeta najvišja ločljivosti omejena na 1280 x 720 slikovnih točk, kar nadalje izdaja konzolno poreklo. Na srečo je le nekaj ur po prihodu igre na Steam uporabnik forumov Neogaf Durante skoval popravek, ki sliko na naših 24-palčnih zaslonih napravi manj zrnato.

Zavzetost, pogum in potrpežljivost … … so vrline, ki jih, spuščajoč se v obračun z Dark Souls, potrebuje igralec. To namreč ni igra za krajšanje nedeljskih popoldnevom naveličancem, ki bi "samo malo probali, da vidijo, za kaj se gre". Zahteva zgolj predanost in jeklene živce. Četudi boste sredi brezupnih bojev besno pritiskali alt+F4 in vse skupaj pošiljali v telesne odprtine, imejte v mislih nagrado, ki jo prinese dokončanje igre – modus New Game+, v primerjavi s katerim se zdi pravkar dokončana peklenska partija Temnih duš kot ujčkanje v slogu Maria.

Ocena: 85

Zvrst: igranje domišljijskih vlog (FRP) Razvijalec: From Software Založnik: From Software, Namco Bandai Igralne platforme: PC

Lestvica ocen 1-10 - Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11-20- Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21-30 - Igram, ker sem mazohist. 31-40 - Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41-50 - Igre bi se lotil samo v službenem času. 51-60 - Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61-70 - Kot privrženec dotične zvrsti bom v igri užival. 71-80 - Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81-90 - Odlična igra z elementi klasike. 91-100 - Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje v vitrini.