Ocenili smo: Bioshock Infinite

Kako zelo me je razveselila Columbia! Ameriško leteče mesto, ki ga nad oblaki držijo cepelini, baloni in propelerji, je namreč čisto nasprotje turobnih razvalin podvodne metropole Rapture. Pohajkovanja v prvem in drugem Bioshocku so bila namreč prežeta z venomer prisotnim občutkom utesnjenosti in turobnimi odtenki modre, zelene in rjave, Infinite pa je praktično venomer barvit kot najlepši pomladni dan. Prav razveseljivo je, da se igralčev lik tja poda v času, ko mesto preživlja svoje najlepše obdobje – lepo je za spremembo namesto kupov trupel ali pa podjarmljene dežele videti karneval, otroke, ki se igrajo na ulicah in skrivaje kadijo cigarete, prodajalne cvetja, parčke, ki se stiskajo na stopniščih hiš, stojnice s pokovko … Columbia je tako več kot le umetno prizorišče, ki ga igralci tekom igre izropajo in razstrelijo.

Čeprav ni tako razvejana kot Rapture, saj skozi nivoje v grobem vodi ena sama pot, gre za arhitekturni dosežek, ki se bo tako kot Half-lifovo Mesto 17 zapisal v anale. Subtilen strah iz predhodnikov ostaja, saj je v rajsko fasado ameriških sanj iz začetka 20. stoletja zakoreninjeno razmišljanje, ki je njega dni ZDA razklalo na Sever in Jug. Infinite se dotakne nacionalizma, rasizma in elitizma ter organiziranega puntanja nižjega sloja. Prepričani v svoj prav na trenutke zasanjani prebivalci Columbie tako na primer slavijo Johna Wilkesa Bootha, morilca predsednika Lincolna, in prav po božje malikujejo svojega velikega vodjo, Zacharyja Comstocka.

"Booker in Elisabeth, to je usklajeni par" Sprva je poslanstvo, ki ga Bookerju Devittu, nekdanjemu vojaku z ekstremnimi metodami, ki se utaplja v dolgovih, naložita neznanca, kristalno jasno – iz mesta nad oblaki nam pripelji dekle in tvoje kockarske zablode bodo preteklost.

Ko kasneje strmi v porušen stolp, iz katerega je omenjeno dekle v neverjetnem zaporedju dogodkov, ki ga po zakonih fizike ne bi smel preživeti, pravkar rešil, se njegov cilj zdi bolj oddaljen kot kdaj koli. Časa za počitek sicer ni, saj ga predrami glas: "Pridi, greva dalje. Tamle je sladkorna pena!" Elisabeth.

Zakaj je Zachary Hale Comstock, veliki vizionar in mož, ki ga v zvezde kuje celotna Columbia, svojo domnevno hčer za kar 15 let izoliral od ostalega sveta? Punca ima sposobnost, ki ji ni para – zmore namreč odpirati "solze", ki se pojavljajo v prostoru in času, in ustvarjati paralelna vesolja. To je najbrž dovolj dober razlog, da nekoga hermetično zapreš v gigantski kip in mu za nameček za varuha dodeliš mehanično ptičjo pošast.

Kljub temu, da je obdobje adolescence preživela v osami, Elisabeth svojo otroškost sprošča le na začetku druženja z Bookerjem – kasneje se izkaže, da je načitana in samostojna mlada ženska, ki zna zelo dobro poskrbeti zase. To je dobro, saj je varovanja nebogljenih likov dosti že v drugih igrah.

Razvijalcem Irrational Games je z Elisabeth uspelo nekaj, kar ni še nikomur doslej – ustvarili so pomočnico, ki razmišlja po svoje, ki ni nikdar v napoto, ki osrednjemu liku ne sledi kot pohleven kužek, temveč teče naprej, samostojno raziskuje okolico in se čudi stvarem, ki jih ni videla še nikdar. Težko si je predstavljati, da Elisabeth ne bi v hipu vzljubil sleherni igralec – tako organsko stkanemu odnosu, ki iz začetne negotovosti preraste v veliko naklonjenost, a nikdar ljubezen, se lahko le priklonimo.

V eni roki grom, v drugi strela Bioshocka Infinite sem se lotil na najvišji težavnosti, a sem imel že na pol poti skozi igro občutek, da nisem Booker, temveč Terminator. V boji strelnemu orožju namreč obilno asistirajo vigorji (plazmidi v Bioshocku 1 in 2), s katerimi neprijatelje kurimo, elektrificiramo, nanje ščuvamo morilske vrane, proti njim pa je mogoče zarotiti tudi njihove lastne obrabne stolpiče.

Vigorjev ni mogoče uporabljati v nedogled – energijo namreč črpajo iz soli (ustreznica mane v RPGjih in ADAM-a v predhodnikih), ki je omejena, a ne preveč – najdemo jo praktično povsod. Prečesavanje zabojnikov, trupel in kant za smeti je sicer eden izmed redkih igralnih elementov, ki najeda – včasih se bolj kot odrešitelj namreč počutimo kot klošarski golob, ki dneve preživlja med brskanjem za drobtinami.

Nadgradljivih orožij je precej, a nobeno ni tako univerzalno uporabno kot policijska vrtljiva kljuka, s katero se srečamo najprej. Poleg tega, da gre za hladno krepelo z zmožnostjo izvajanja nehumano brutalnih usmrtitev, se lahko z njo kot Batman vihtimo med posameznimi zgradbami, češnja na torti pa je ekspresno potovanje po žicah, ki predstavljajo osrednjo transportno infrastrukturo Columbie. Zaradi kljuke dobi boj novo dimenzijo, saj se lahko sovražnikom približamo z več smeri, tudi od zgoraj, ampak pozor – prav tako učinkovito jo uporabljajo tisti, ki želijo Bookerja videti mrtvega!

Teh za božjo voljo ne zmanjka nikdar. Bioshock Infinite igralca namreč rad obkroži najmanj z ducatom nasprotnikov, ki prihajajo iz vrst Ustanoviteljev (The Founders) in upornikov (Vox Populi). Oboji se sicer v prvi vrsti klofajo med sabo, skupen interes obeh strank pa je Elisabeth, saj želi njene moči izrabiti vsaka. Čeprav večino prejemnikov krogej in vigorjev predstavlja generična pehota, se Booker tu in tam zaplete v duel s steampunkovskimi kreacijami, kot so robotski Imperialist z gatlingom (večcevni mitraljez), Handyman, gorilji monstrum z gigantskimi rokami in seveda Songbird, ki ne more preboleti dekletovega izginotja.

Pri boju sicer zelo zavzeto pomaga tudi Elisabeth – Bookerja tekom izmenjave sile opremlja s soljo, paketki prve pomoči in dodatnimi naboji, občasno pa zmore zoprneže skozi solze sama poslati v ta ali oni vzporedni svet.

Zaključek trilogije? Ne bi rekel Kapo dol razvijalcem pri Irrational Games – uspelo jim je ustvariti svet, prežet s temačno ameriško ideologijo izpred stotine let, za katerega bi skoraj lahko verjeli, da res obstaja, če ne bi lebdel nad oblaki. Prav neverjetno je tudi, kako se lahko tako kompleksna pripoved, ki bi si pravzaprav zaslužila lasten roman, tako zelo briljantno zlije z igro, o kateri pa se najbrž vendarle ne bo govorilo na takšen način kot pred šestimi leti o prvem Bioshocku. "Elisabeth, odpri!" Infinite JE prvi Bioshock.

Splošna ocena: 93

Lestvica ocen: 1‒10 ‒ Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11‒20 ‒ Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21‒30 ‒ Igram, ker sem mazohist. 31‒40 ‒ Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41‒50 ‒ Igre bi se lotil samo v službenem času. 51‒60 ‒ Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61‒70 ‒ Kot privrženec dotične zvrsti bom v igri užival. 71‒80 ‒ Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81‒90 ‒ Odlična igra z elementi klasike. 91‒100 ‒ Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje v vitrini.

Zvrst: Prvoosebna akcijska pustolovščina Razvijalec: Irrational Games, Human Head, 2K Marin Založnik: 2K Games Platforme: PC, Mac, Xbox 360, Playstation 3