Ocenili smo: Aliens – Colonial Marines

Stvaritev H. R. Gigerja je resnično veličastna. Nadrealistična risba Necronom IV se je razvila v nezemeljsko grožnjo človeški rasi, preprosto imenovani Alien. Oddaljeno črna človečnost odeta v naravni oklep, zaščitena pred zunanjostjo, brez oči, ki bi strmele v grozo, ki jo sejejo. Sekundarna čeljust z gnusom preseže strašljivost zunanjih zob, nenaravnega lovca pa poganja jedka kri, ki raztaplja kovinski trup vesoljskih ladij. Združitev nočnih mor se množi tako, da v drugem stadiju svojega življenja človeško žrtev dobesedno zlorabi in vanjo vsadi embrio, ki se prek notranjih organov na dan prebije iz trebuha.

Iz živalske nevarnosti, ki preži v temačnem vesolju, se je razvila filmska franšiza, ki krepko prek trideset let navdušuje ljubitelje groze in znanstvene fantastike, Sigourney Weaver pa je izstrelila med hollywoodske zvezde. Skoraj vzporedno (leta 1982) se je začel razvoj iger, v katerih je Alien prežal na nemočne vesoljske popotnike in katerih peščica nas je v mladosti tako prestrašila, da jih nikoli nismo mogli preigrati do konca.

Zima prihaja … in z njo noč Od igre, ki je bila v razvoju šest dolgih let, bi posledično pričakovali vrnitev prvinskega strahu pred temo in nočno ždenje v skrivališču pod odejo ob prižgani luči, dobili pa smo kilavega E. T.-ja, ki ga muk z lahkoto odrešimo z usmiljenim strelom iz šibrovke. To z značilnim klikajočim zvokom napolnimo v koži Krištofa Zime (Christopher Winter), marinca na reševalni misiji, ki se poda na vesoljsko ladjo U.S.S. Sulaco.

Peklenski raj za nostalgike Ime vam je seveda znano iz drugega filma Aliens in uvoda v tretji del, igra pa je izjemno nostalgična, še posebej, ko se prebijete v zapuščeno in uničeno kolonijo Hadley's Hope, ki jo je ustanovila korporacija Weyland-Yutani. Zvočni zapisi, artefakti in znane lokacije bodo navdušile oboževalce, ki pa jih bo kmalu ohladila hladna prha kisline. Igra bi bila dober virtualni muzej, ko pa proti ksenomorfom zapokajo obupani streli in ubogi marinec spozna, da le ni tako nemočen, prvi vtis popolnoma razvodeni.

Če za trenutek pozabimo na obupne dialoge in robotsko mimiko sotrpinov, ki vas vztrajno nadlegujejo z vprašanji o vašem mnenju problematike eksplozije trebušne votline, lahko osvetlimo največjo zalego. Alieni niso zverinsko bistri stroji za ubijanje. Ne lovijo vas v krdelih in vas le redko toliko presenetijo, da za trenutek zastanete, prekolnete osebni radar, ki vas ni opozoril z vse bolj pogostim "bip", in se začudite hladnemu potu, ki vas obliva. Ne, takih trenutkov ne prinašajo niti spopadi s plačanci korporacije Weyland-Yutani, ki pa se vsaj znajo skriti in streljati izza kritja.

V koži ksenomorfa Obup in nemoč proti pošastni usodi, ki ga v gledalcu vzbudijo filmske klasike, zamenja brezglavo pobijanje vesoljskih kobilic z vedno dostopnim arzenalom, ki bi ga lahko tovorili le z manjšo raketo. Streliva ne zmanjka, ko pa ga, imate vedno na voljo še ducat krepel, napolnjenih z insekticidom. Najboljši del enoigralske izkušnje je tiholazništvo, pobeg iz alienskega gnezda, brez orožja in s ksenomorfom za petami, ki končno zvodeni zaradi čudno mutiranih "ksenobojlerjev", ki komično eksplodirajo ob izvoru vsakega zvoka.

Presneto, smo v letu 2013 in igre še kar nimajo podpore za DirectX 11, pravzaprav niti za predhodnika, in podoba s kar se zdi stoletje staro grafiko, pa čeprav je bila igra v razvoju šest dolgih let, ni nič kaj vabljiva. Lahko potem igro pred zalego reši večigralska kampanja, kjer v nagnetenih hodnikih poskušate zgrešiti glavo enega od štirih soborcev? Zamislite si gnečo v skrivaškem delu. Nekaj užitka ponuja le večigralstvo, kjer se spopadete na strani Alienov ali marincev. Igralski način pobeg je ob težkem napredovanju še najbolj vznemirljiv, tu sta še preživetveni modus in iztrebljenje ter klasični "team deathmatch".

Ko plen izgubi strah pred plenilcem Ena najbolj legendarnih vesoljnih pokalic, pametna puška (Smartgun), ima tokrat v glavi več kolesc kot najboljši plenilci v galaksiji in tako med igranjem namesto temačne skrivnostnosti in napetosti doživljamo brezglavo streljačino glinastih golobov v telesih najbolj epskih pošasti, kar si jih lahko zamisli človeška domišljija. Igra Aliens – Colonial Marines je pozabljiva izkušnja, ki z lahkotnim pristopom izkorenini večni strah plena pred plenilcem.

Splošna ocena: 51

Zvrst: prvoosebna streljačina Razvijalec: Gearbox Software Založnik: Sega Igrala: PC, Xbox 360, PlayStation 3, Wii U

Lestvica ocen 1‒10 ‒ Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11‒20 ‒ Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21‒30 ‒ Igram, ker sem mazohist. 31‒40 ‒ Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41‒50 ‒ Igre bi se lotil samo v službenem času. 51‒60 ‒ Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61‒70 ‒ Kot privrženec dotične zvrsti bom v igri užival. 71‒80 ‒ Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81‒90 ‒ Odlična igra z elementi klasike. 91‒100 ‒ Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje v vitrini.