Matic Tomšič

Petek,
26. 6. 2015,
14.25

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

otroci nasveti zasvojenost odvisnost mali junaki

Petek, 26. 6. 2015, 14.25

8 let, 7 mesecev

Kako pri otrocih prepoznamo znake zasvojenosti z videoigrami

Matic Tomšič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Navidezni svetovi, ki jih ustvarjajo videoigre, so pogosto tako zelo privlačni, da se otroci in mladostniki iz njih zelo težko preselijo nazaj v resničnost, nato pa ves čas razmišljajo samo o vrnitvi.

Konec šolskega leta za otroke in mladostnike pomeni dva meseca brez obveznosti, kot sta domača naloga in učenje, ter veliko več prostega časa. Tega danes večina preživlja ob druženju s prijatelji in igranju videoiger. Te nekatere otroke pogosto pritegnejo tako zelo, da druge stvari - prijatelji, igrišče, obisk bazena - nenadoma pristanejo na stranskem tiru. Ko se to zgodi, mnogi starši takoj pomislijo, da je njihov otrok zasvojen z videoigrami. Imajo prav?

Zakaj videoigre povzročajo zasvojenost? Najprej poglejmo, zakaj videoigre sploh povzročajo zasvojenost. Te mednarodna skupnost psihologov in psihiatrov sicer še ne uvršča med psihološke motnje, a razprave na to temo potekajo že nekaj let.

Videoigre imajo določene lastnosti, ki jih najdemo tudi pri drugih adiktivnih substancah. Virtualni svetovi posameznika ne le povlečejo vase, temveč ga z nagrajevanjem in napredovanjem po stopnjah spodbujajo, da tam preživi čim več časa. Ker se lahko v njih vsakdo spremeni v junaka, igralcem predstavljajo način dokazovanja, ki je v resničnem svetu za mnoge nedosegljiv, nerealističen.

Ob igranju se sprošča tudi živčni prenašalec dopamin, ki je naravni telesni sistem nagrajevanja. Zaradi tega lahko videoigre povzročijo tudi podobna občutja kot uživanje močnih stimulantov, na primer kokaina.

Če otrok veliko igra, še ne pomeni, da je zasvojen Logično se zdi, da več časa, ki ga otrok preživi ob videoigrah, pomeni več možnosti za odvisnost, a ni nujno tako. Zasvojenost z videoigrami se namreč redko pokaže med samim igranjem, temveč predvsem takrat, ko otrok nima dostopa do osebnega računalnika, konzole ali mobilne naprave z igrami. Če se otrokov dan ne vrti okrog igralne seanse, temveč mu ta predstavlja le eno od dnevnih aktivnosti, starši razloga za pretirano skrb najbrž (še) nimajo.

Najpogostejši znaki odvisnosti od iger: jeza, introvertiranost in pomanjkanje motivacije Težave se pojavijo, ko igre začnejo predstavljati vrhunec obdobja med jutranjim bujenjem in večernim odhodom v posteljo. To so najpogostejši znaki, da so igre začele prevzemati nadzor nad otrokovim življenjem:

- Spremenjeno obnašanje: kadar nima dostopa do iger, je otrok zdolgočasen, razdražljiv ali celo sovražen do staršev, bratov ali sester in prijateljev. Dogajanje med igranjem doživlja zelo intenzivno, tudi agresivno. Če (ali kadar) ima prepoved uporabe računalnika ali konzole, bo za ponovno pridobitev dovoljenja morda pretirano (zaigrano) prijazen in ustrežljiv. - Pomanjkanje motivacije: otrok ali najstnik, ki je zasvojen z videoigrami, bo izgubil zanimanje za druge hobije, igrače ali šport. Pogosto trpi tudi učni uspeh, saj učenje zamenja razmišljanje o naslednji seansi igranja. Včasih preneha skrbeti za osebno higieno.

- Nazadujoča družbena interakcija: ogibanje aktivnostim z družino ali prijatelji, slabše navezovanje stikov v šoli.

- Zdravstvene težave: glavoboli, ščemenje v očeh, bolečine v vratu, hrbtu, prsnem košu, zapestjih, nemiren spanec. Manj gibanja lahko povzroči tudi prekomerno telesno težo.

Računalnik ali konzolo v dnevno sobo, ne spalnico Najboljši ukrep za brzdanje in nadzorovanje otrokovih navad, kar se tiče videoiger, je omejevanje dostopa do platform, na katerih največkrat igrajo. To pomeni, da naj bosta osebni računalnik ali s televizijskim zaslonom povezana igralna konzola v skupnem prostoru, ne v otrokovi sobi.

Odrejanje časa, namenjenega igranju, ali morebitna prepoved namreč ne moreta biti učinkovita, če lahko otrok za zaprtimi vrati svoje sobe kadarkoli vklopi računalnik ali Playstation. Igranje na pametnem telefonu ali tablici lahko medtem omejite s kodo PIN, s katero zaklenete zaslon oziroma dostop do aplikacij.

Najslabše je, če otroku pustite, da se iger naveliča. Le redki se. "Naj igra, vsaj ne bo delal neumnosti. Enkrat se bo tako ali tako naveličal," je velika napaka, ki jo naredi precej staršev. Čeprav preveč permisiven odnos do otrokove interakcije z videoigrami včasih nima posledic, lahko ignoriranje zgoraj opisanih znakov in upanje na to, da bo "igrice" nekoč prerasel, vodi v hudo odvisnost, pri kateri lahko mladostnik izgubi stik z realnostjo, zaradi česar je morda treba poiskati pomoč strokovnjaka. Kot pri večini stvari v življenju zato poskusite tudi pri odmerjanju časa, namenjenega videoigram, upoštevati načela zmernosti.

Viri: WebMD, Gamesradar, iMore, osebne izkušnje avtorja.