Sobota, 2. 4. 2022, 15.56
2 leti, 7 mesecev
Grozljiv incident z biološkim orožjem, ki ga je Moskva prikrila
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,28
34
Po incidentu, ki je v nekaterih krogih znan tudi kot "biološki Černobil", je Sovjetska zveza proizvodnjo spor antraksa, ki jih je nameravala uporabiti kot biološko orožje, preselila v kompleks v Stepnogorsku (na zračni fotografiji). Gre za edini laboratorij sovjetskega programa razvoja biološkega orožja, ki danes ni znotraj meja Rusije, saj se nahaja na ozemlju Kazahstana.
Ena od teorij zarot, s katerimi je ruski propagandni stroj že pred leti začel pripravljati teren za upravičevanje februarske invazije na Ukrajino, je bil obstoj domnevnih skrivnih laboratorijev, v katerih naj bi ukrajinski znanstveniki razvijali biološko orožje. To je vsaj malo ironično, saj gre uradni Rusiji z jezika zelo težko odgovor na vprašanje, kaj jim je na današnji dan leta 1979 ušlo iz prav takega laboratorija.
Sovjetska zveza je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja podpisala in ratificirala mednarodno konvencijo o biološkem in toksičnem orožju, a s figo v žepu. Skrivali so namreč najobsežnejši in verjetno najnaprednejši program razvoja biološkega orožja na svetu, ki je trajal sedem desetletij – od Stalinovega vzpona na oblast do razpustitve Sovjetske zveze.
Leta 1992 je takratni ruski predsednik Boris Jelcin priznal, kar so zahodni obveščevalci sumili več kot desetletje – Sovjetska zveza je imela obširno omrežje laboratorijev, ki so razvijali in proizvajali biološko orožje. Potrdil je tudi predvidevanja znanstvenikov, ki so bili prepričani, da je Moskva kar trinajst let lagala o hudem incidentu, ki se je zgodil 2. aprila 1979.
V Sverdlovsku, danes se mesto imenuje Jekaterinburg, so tistega dne začeli zbolevati ljudje, ki so delali v tovarnah v bližini tamkajšnjega laboratorija za biološko orožje. Po uradnih podatkih jih je zbolelo od 95 do 105, umrlo pa od 64 do 68. Vzrok bolezni in smrti? Antraks oziroma vranični prisad.
Trinajst let prikrivanja in laganja
Sovjetska obveščevalna služba KGB ni izgubljala časa. Bolnišnicam, kamor so se zatekli bolniki, so zaplenili vso dokumentacijo, ki bi lahko razkrila pravi vzrok umiranja. Izsledili so tiste, ki so preživeli, in jih prisilili v podpis izjave, da bodo o dogodku molčali četrt stoletja.
Bacillus anthracis je gram pozitivna bakterija, ki tvori spore. Te spore so sposobne preživeti v naravnem okolju izjemno dolgo. Okužbo povzročijo spore, vegetativne oblike le redko. Antraks se pojavlja povsod po svetu, najpogosteje pa na kmetijskih področjih, kjer nimajo vpeljanih preventivnih programov nadzora antraksa pri domačih rastlinojedih živalih (Vir: NIJZ). Smrtnost antraksa je brez zdravljenja izredno visoka: pri kožni obliki bolezni umre slaba četrtina okuženih, pri črevesni obliki je tveganje za smrt od 25- do kar 75-odstotno, pri pljučni obliki antraksa pa so možnosti za preživetje celo z zdravljenjem od 50 pa do le 20 odstotkov (odvisno od prehodnega zdravstvenega stanja bolnika).
Prvi signal, da se je v mestu, ki leži slabih 1.500 kilometrov vzhodno od Moskve, zgodilo nekaj škandaloznega, je Zahod dobil prek novice, ki jo je skoraj leto dni pozneje objavil malo znani nemški časopis Possev. V vojaškem kompleksu blizu Sverdlovska je odjeknila eksplozija in povzročila izbruh antraksa, so v članku zapisali avtorji, sicer ruski izseljenci v Nemčijo.
Potrditev, da je res šlo za antraks, je prišla leta 1986, a so sovjetske oblasti tudi takrat izkrivile resnico. Za smrti in obolenja so namreč okrivile domnevno pokvarjeno goveje meso. Zahodni znanstveniki so razlagi načeloma verjeli, saj se je skladala s takratnim razumevanjem antraksa.
"Spomladi leta 1979 se je na območju mesta Sverdlovsk zgodil naravni izbruh antraksa. Od tam so prihajala poročila o primerih kožnega in črevesnega antraksa. Vzrok za izbruh je bila obdelava živalskega mesa, ki ni bila v skladu z veterinarskimi smernicami." Tako je o dogodku leta 1980 poročala ruska državna tiskovna agencija TASS.
Resnica, pa čeprav še vedno zamegljena, je na dan končno prišla šele po padcu Sovjetske zveze, ko je Boris Jelcin, nekoč prvi mož izpostave komunistične partije prav v Sverdlovsku, maja 1992 javno priznal, da je incident pred trinajstimi leti povzročil razvoj biološkega orožja. To naj bi sam izvedel neposredno od obveščevalne agencije KGB.
Še vedno sicer ni bilo znano, kaj natanko se je zgodilo v tako imenovanem kompleksu 19, ki je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja osrednja sovjetska "tovarna" spor antraksa, saj je vodstvo Sovjetske zveze ukazalo uničenje vseh dokumentov v povezavi z dogodki 2. aprila 1979.
Antraks je pobegnil zaradi slabo nameščenega filtra za prezračevalni sistem. Če bi veter tisti dan pihal v drugo smer, bi se zgodil masaker.
Zahodnim znanstvenikom in preiskovalcem nikoli, tudi do današnjega dne, ni bil dovoljen dostop do laboratorijev, je pa Rusija leta 1992 pristala na to, da odgovore v Jekaterinburgu poskusi najti ekipa biologov z univerze Harvard na čelu s Matthewom Meselsonom.
Ta je šel po sledeh umrlih in preživelih ter s pomočjo ruskih znanstvenikov, ki so bili seznanjeni s primerom, zaključil, da so sovjetske oblasti lagale. Žrtve antraksa niso dobile z uživanjem pokvarjenega mesa, ampak so vdihnile spore, kar pomeni, da je bil antraks v zraku na področju Sverdlovska. To je desetletja pozneje dokazala tudi DNK preiskava in hkrati ovrgla namigovanja, da so Sovjeti razvijali "umeten" antraks, ki bi bil odporen na antibiotike.
Ugotovitev ameriških znanstvenikov: lokacije, kjer so bile potrjene okužbe z antraksom, so dokazovale, da se je bolezen skoraj zagotovo širila z vetrom, in ne prek okuženega mesa.
Ugotovitev Meselsona je zelo verjetno potrdila tudi razkritje sovjetskega znanstvenika Kena Alibecka, ki je sodeloval v programu razvoja biološkega orožja. Alibeck je namreč trdil, da pozna odgovor na vprašanje, kako je antraks ušel iz kompleksa 19. Krivec je bil napačno nameščen filter prezračevalnega sistema v poslopju, kjer so rokovali s sporami antraksa. Da je nekaj narobe, naj bi opazili šele po dveh urah in pol.
Incident v Sverdlovsku velja za največji (dokumentirani) izbruh vdihanega antraksa v zgodovini. Če bi veter 2. aprila 1979 pihal v nasprotno smer, bi lahko bile posledice bistveno hujše. Znanstveniki so ocenili, da bi lahko pobegli oblak spor antraksa, ki bi ga namesto proti tovarnam in podeželskim naseljem zaneslo nad gosto poseljeni del Sverdlovska, povzročil več sto tisoč smrti.
34