Ali je na družbenem omrežju dopustno napisati, da je covid-19 zgolj še ena gripa?

Svoboda izražanja je ena od najbolj temeljnih pravic človeka, a daleč od tega, da je samoumevna. Medtem ko ponekod to pravico sistemsko zatirajo, gre ponekod njena uporaba tako daleč, da zadira v druge temeljne pravice in vrednote.

Pod krinko svobode izražanja nastaja namreč vedno več sovražno nastrojenih, nestrpnih in lažnih vsebin, katerih širitev so digitalni mediji samo še olajšali.

Zanikanje pandemije kot zanikanje holokavsta?

Pandemija bolezni covid-19 je v že tradicionalne dileme in nabor težav prinesla še novo razsežnost nedorečenosti glede svobode izražanja. Ali je zanikanje ali zmanjševanje pomena pandemije koronavirusa enaka vrsta nedopustnega zanikanja, kot je na primer zanikanje holokavsta, ali je to svoboda govora, se sprašuje izredna profesorica javnega prava na milanski univerzi Bocconi Elisa Bertolini.

Izredna profesorica javnega prava na milanski univerzi Bocconi Elisa Bertolini Foto: Srdjan Cvjetović

Kdo in kako bo določal, ali je to nedopustno ali celo kaznivo, se je med drugim spraševala na spletni mednarodni konferenci o svobodi govora, ki sta jo organizirala mariborska neodvisna univerza Alma Mater Europaea in mednarodno združenje ustavnega prava IACL. Konferenca bi morala te dni potekati v Ljubljani, a jo zaradi pandemije izvajajo prek spleta.

Trump in Bolsonaro: svobodno izražanje ali ogrožanje zdravja?

Bertolinijeva opozarja na dva zelo različna načina, kjer ima svoboda izražanja svoje izzive. En primer so države, kot je Kitajska, kjer je vsako ugovarjanje uradnemu pristopu do epidemije nedopustno, drug primer pa so mnogi posamezniki in celo uradne politike, ki zanikajo epidemijo ali vsaj zmanjšujejo njen pomen in razsežnosti.

Dva najbolj očitna primera takšnega zanikanja sta ameriški predsednik Trump in brazilski Bolsonaro – a preprosto predalčkanje ni pravilno in smiselno.

Brazilski predsednik Jair Bolsonaro Foto: Reuters

Tudi polna in pravilna obveščenost je pravica

Kdo in kako bo določal, ali so razmišljanja teh dveh predsednnikov (ne)dopustna ali morda celo kazniva, se sprašuje Bertolinijeva, ki opozarja na prepletanje in mestoma nasprotujoče učinke pravice do svobode izražanja in pravice do zdravja.

Italijanska pravnica meni, da bi morali za razrešitev tega vozla pravni sistemi prevzeti dejavnejšo vlogo, predvsem okrepiti vlogo znanosti. Ne nazadnje imamo državljani pomembno pravico do polne in pravilne obveščenosti ter dostopa do relevantnih informacij.

Pandemija je pospešila digitalizacijo

Toda pretok informacij nadzoruje omejeno število platform, ki jih večinoma vodijo algoritmi, o katerih javnost nič ne ve, svari profesorica informacijskega prava in politik na univerzi v Tokiu Itsuko Yamaguchi.

Profesorica informacijskega prava in politik na univerzi v Tokiu Itsuko Yamaguchi Foto: Srdjan Cvjetović Pandemija nas je prisilila, da smo mnoge dejavnosti našega življenja preselili na splet. S tem smo pospešili digitalizacijo, ki pa je pred pandemijo vendarle potekala, a veliko počasneje.

Meja med izgovorjenim in zapisanim bledi

Digitalizacija je dodobra spremenila (in celo zakomplicirala) pravno obravnavo izražanja, je opozorila Janny Leung, profesorica in direktorica študija prava in književnosti na angleški šoli univerzi v Hong Kongu, kjer so, kot pravi, svobodo govora izgubili te dni kar čez noč.

Eden od novih izzivov, ki ga je prinesla globalizacija, je tudi jurisdikcija nad objavami, a veliko večji pomen vidi v tem, da so digitalni mediji razrahljali ločnico med izgovorjeno in zapisano besedo.

Profesorica in direktorica študija prava in književnosti na angleški šoli univerzi v Hong Kongu Janny Leung Foto: Srdjan Cvjetović Svet ni eden, svetova sta dva

Tradicionalno je veljalo, da je izgovorjena beseda velikokrat odsev trenutnega izbruha čustev, pisana pa bistveno bolj verjetno ogledalo jasno izražene namere, tudi kadar gre za škodovanje – temu primerno je tudi zakonodaja drugače obravnavala pisno in ustno žalitev.

Toda v digitalnem svetu ta prepad izginja. Digitalne tehnologije nas spodbujajo, da spregovorimo in s podiranjem prepada med zapisanim in izgovorjenim uvajajo hibridnost, je prepričana Leungova.

Nevarno je enačiti nezakonitost v pravem svetu z nezakonitostjo v navideznem (online) svetu, ker ta dva svetova ni mogoče enoznačno preslikati iz enega v drugega. Ravno tako ni dobro, da se svoboda govora največkrat omenja in uporablja samo za politične vsebine, saj so tudi mnoga druga področja, kjer se pojavlja sovražni govor, svari hongkonška pravnica.

Vsaka kritika še ni sovražni govor

To se zelo dobro vidi tudi v Južnoafriški republiki, ki jo profesor ustavnega prava na univerzi Cape Town Pierre de Vos opisuje kot močno deljeno družbo s šibko podporo za svobodo govora.

"Vsako politično vprašanje ima rasno dinamiko in se največkrat usmerja na rasno pripadnost govorca. Rasizem, seksizem in homofobnost so močno razširjeni, po drugi strani pa marsikdo vsako kritiko na svoj račun zelo hitro opredeli kot sovražni govor," svari de Vos.

Profesor ustavnega prava na univerzi Cape Town Pierre de Vos Foto: Srdjan Cvjetović

Sovražni govor ne udari po vseh enako

Zakonodaja in regulativa po njegovem mnenju ne upoštevata dovolj, da sovražni govor ne povzroča enako velike škode v vseh segmentih prebivalstva.

"Občutljive skupine utrpijo več škode, hkrati pa privilegirane družbene in gospodarske skupine utrpijo veliko manj škode ali je sploh ne," je prepričan Južnoafričan.

Kaj vse je lahko izražanje, kdo naj določa, kaj je škodljivo

Ravno tako vidi veliko odprto vprašanje v tem, kako določiti, da je neko izražanje tako škodljivo, da bi ga bilo treba regulirati.

Kako občutljivo je to vprašanje, je opisal na primeru napadov na LGBTQ skupine: čeprav zakon prepoveduje sovraštvo, ki napada določeno skupino in bi jim lahko škodilo, ali spodbuja sovraštvo, se sovražni govorci pri napadih nanje sklicujejo na svobodo religije in tako opravičujejo svoja dejanja. Po drugi strani pa je v južnoafriški ustavi izražanje zajeto tako široko, da v ta okvir pride celo otroška pornografija!