Vlada moje prihranke vidi kot presežno premoženje

Po spletu okoliščin sem se zaposlil v tujini, kjer sem bil zaposlen večino svoje kariere. Kljub temu sem Slovenijo vedno dojemal kot svojo domovino. Zato sem prihranke tako ali drugače vračal v Slovenijo. Nekaj denarja sem vložil v delnice. Kar lep odstotek tega premoženja je izpuhtelo na račun tajkunske privatizacije, ki jo je intenzivno podpirala država s pomanjkljivo zakonodajo in pokvarjenimi finančnimi vzvodi. En del pa je enostavno zaplenila država (ko je razlastninila male delničarje v slovenskih bankah, potem pa z več milijardami "ozdravila" banke in jih pod ceno prodala tujcem, ki so nato samo leta 2024 ustvarili eno milijardo dobička).

To je moja zdrava kmečka logika ...

Ker naj bi bilo treba prihranke za stara leta razpršiti, sem v času bivanja v tujini zgradil manjši bivalni vikend na deželi (v Sloveniji seveda). Ko sem se upokojil, sem prodal stanovanje v tujini in kupil novo stanovanje v domovini. Tega zdaj vlada vidi kot presežno premoženje, zame pa predstavlja življenjske prihranke in zagotovilo, da bom imel kje živeti, ko zaradi starosti in zdravstvenih težav ne bom več sposoben živeti v vikendu na deželi. Zame je to življenjskega pomena, vlada pa na to gleda kot na špekulativni nakup in nesmotrno lastništvo.

Ko bom potreboval bivališče v bloku v mestu (rad bi živel samostojno in ne v domu ostarelih, če mi bo zdravje to le dopuščalo), ga ne bom mogel kupiti takrat, zato sem ga kupil v trenutku, ko sem to lahko storil. Če bi imel prihranke na banki, bi tam zaradi inflacije izgubljal vrednost in ne bi imel dovolj za nakup stanovanja čez nekaj let. Tudi s prodajo vikenda ne bi dobil dovolj finančnih sredstev za nakup stanovanja. Prav tako ni pričakovati, da bi lahko kaj privarčeval s pokojnino. A to je moja zdrava kmečka logika, ki se ne more kosati z brihtnimi vladnimi glavami.

Vlada načeloma ne nasprotuje mojemu lastništvu, a če sem lastnik dveh nepremičnin, naj plačam izjemno visok davek. Na nek način gre za nacionalizacijo zasebnih stanovanj. Državi sem ob nakupu nepremičnine plačal DDV v višini devetih odstotkov. V naslednjih desetih pa naj bi plačal še dodatnih slabih 15 odstotkov vrednosti davka. Skratka, v dobrem desetletju naj bi državi plačal okrog 25 odstotkov vrednosti stanovanja. Jaz temu pravim rubež, da ne rečem ravno kraja. Še bolj boli, ker naj bi tako rubili samo nekaterim lastnikom nepremičnin, ne pa vsem.

Vse je bilo kar v redu, dokler se ni vselila najemnica, ki ...

Seveda bi se davku lahko izognil, če bi stanovanje oddal v najem. Mimogrede, pred davnimi leti sem bil lastnik skromne garsonjere v Ljubljani, ki sem jo nekaj časa oddajal. Vse je bilo kar v redu, dokler se ni vselila najemnica, ki je po petih mesecih nehala plačevati najemnino in tekoče stroške. Nehala je odgovarjati na moje klice in sporočila, s pomočjo katerih sem se želel dogovoriti za rešitev položaja.

Nazadnje je iz stanovanja pobegnila, ob tem pa celo ukradla del pohištva in, nemarna kot je bila, pustila stanovanje v katastrofalnem stanju – umazano, z uničenimi podi in stenami, polno smeti in plesnivih ostankov hrane ter iztrebkov hišnih ljubljenčkov. Ne glede na to je davčna uprava zahtevala plačilo davka od oddajanja v najem za ves čas, dokler nisem ponovno prevzel nepremičnine.

Prek odvetniške pisarne sem sprožil postopek izterjave na sodišču, ki se je končal v mojo korist, a denarja ni bilo nikoli, ker je gospa izpuhtela, sicer pa tudi ni imela nobenega premoženja, ki bi ga lahko rubili (nezaposlena prejemnica socialne pomoči z otrokom ali dvema).

V položaju, ko zakonodaja najemnike stanovanj ščiti bolj od lastnikov, ni v mojem interesu, da bi oddajal stanovanje. Kot rečeno, stanovanje predstavlja moje življenjske prihranke in ga želim ohraniti v čim boljšem stanju za takrat, ko ga bom potreboval. Za brihtne vladne glave očitno ravnam nesmotrno.

Vladno gradivo govori o predlogu izhodišč za obdavčitev premoženja. Vsebina pa je daleč od resnice. Premoženje ima številne oblike (finančno, nefinančno, premično, nepremično): denar (na banki ali doma), zlato in druge vredne kovine, luksuzni izdelki, delnice, nepremičnine itd. V resnici se gradivo nanaša samo na del premoženja – nepremičnine in znotraj tega spet samo na en del nepremičnin.

Zakaj vlada ne razmisli o obdavčenju bančnih vlog ali o lastništvu delnic? Ne govorim o davku na obresti ali o davku na dividende. Govorim o davku na lastništvo, ker je le to primerljivo s predlaganim davkom na lastništvo nepremičnin.

Zakaj ni govora o obdavčenju luksuznih avtomobilov ali jaht? Vsako leto se proda več deset avtomobilov v vrednosti manjšega stanovanja, pa očitno v tem primeru ni govora o presežnem premoženju, kot je to ob lastništvu druge nepremičnine. Kje je tukaj enakost pred zakonom?

Pa tudi če zožim svoj pogled samo na lastništvo nepremičnin: zakaj se izhodišča omejujejo na število nepremičnin, ne pa na druge karakteristike, ki bi morda bolje ovrednotile "presežnost" neke nepremičnine (kumulativna velikost in kumulativna vrednost vseh nepremičnin in njihova dejanska uporabnost ipd.)? Zakaj se zakon omejuje na lastništvo v Sloveniji? Za dohodnino velja, da so rezidenti Slovenije zavezani za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki jih dosegajo v Sloveniji in tujini.

Princip očitno ne velja za nepremičnine – zato je zidanica na Dolenjskem lahko presežna nepremičnina, vila na Cipru (ali na Hrvaškem, če že hočete) pa ne, čeprav je v lasti mojega soseda? Skratka, nesmisel na nesmisel.

Morda pa bom na koncu vendarle moral razmisliti o prodaji obeh nepremičnin v Sloveniji in se preseliti nazaj v tujino – v neko državo, kjer golobi niso padli na glavo.

M. Z., Ljubljana

Novice Predlog davka na nepremičnine še dva tedna v javni obravnavi

Mnenja "Trenutna izhodišča nepremičninskega davka ne bi prestala testa na ustavnem sodišču"

Novice Premoženje bi razdelil otrokoma, a ostal lastnik do smrti. Kako? #pravni nasvet