Zapeljevanje, ljubice in posilstva

Dogajanje pobudniki razumejo drugače. Za njih žvižganje za dekleti, da bi postale stalne "sodelavke", nikakor ni nadlegovanje. Ali kaj še bolj drznega. Poskus brez dovolj glasov za Marjana Šarca, Tanjo Fajon, Luko Meseca, Alenko Bratušek in Karla Erjavca tudi ni zloraba ustavnega instituta konstruktivne nezaupnice, ki je v ustavi za primer, ko se povežejo stranke s podporo najmanj 46 poslancev, da bi brez velikega kravala od koalicije, ki nima več večine, prevzele oblast.

Opozicijske "kul" stranke, ki jurišajo na oblast, te večine nimajo. Poskušajo pa kljub temu.

Brez volivcev in na državnih jaslih

Marjan Šarec svoj projekt opisuje celo brutalno. Ni žvižganje za mladenkami ali kupovanje nekaj glasov: gre za koline, na katerih se njegov prejšnji kandidat Jože P. Damijan ni znašel. In zdaj kolje Karl Erjavec. Ki pa mu ne kaže najbolje niti v lastni poslanski skupini DeSUS.

Je pa v zavetju anonimnosti še vse mogoče.

Erjavec, ki ni bil izvoljen za poslanca, njegova DeSUS pa je bila eden od največjih poražencev zadnjih volitev poslancev, je dobra prispodoba strank, ki ga predlagajo. Pomanjkanje glasov na volitvah poslancev prikrivajo s huronskim vpitjem, da je diktatura, če državi vlada relativna zmagovalka volitev. Torej SDS Janeza Janše, ki jo je na volitvah poslancev volilo krepko več volivcev kot Šarčevo LMŠ in SD Fajonove v seštevku. 

Skoraj logično je v takšnem položaju, da za vladarja ponujajo Erjavca, ki ga ni volil skoraj nihče, kar dokazuje tudi podatek, da je tudi ta mesec iz državnega proračuna dobil nadomestilo za nekdanje funkcionarje, ker si nikakor ne more najti službe že vse od takrat, odkar je pred skoraj letom odstopila manjšinska vlada Marjana Šarca.

Erjavec je od začetka decembra predsednik DeSUS in bi se tam, če smo natančni, lahko tudi zaposlil. Kot se je Alenka Bratušek, ki je po smrti poslanca Franca Kramarja te dni postala poslanka, lani zaposlila v SAB. Da je tudi februarja Erjavec dobil nadomestilo kot nekdanji minister, kaže ta izpis plačil v tem mesecu:

Po teh podatkih bi lahko rekli, da Šarec, Fajonova, Mesec in Bratuškova poskušajo Erjavca postaviti za šefa vlade zaradi tega, da mu zagotovijo zaposlitev, ker bi sicer Erjavca morala plačevati DeSUS, ki ga je na zadnjih volitvah poslancev volilo 4,9 odstotka volivcev. 

Za ta rezultat DeSUS vsak mesec dobi 12.264 evrov iz proračuna za redno delovanje. S tem bi lahko poravnali zaposlitev svojega predsednika. Denar na račune stranke priteka še iz občin in drugih virov. A Erjavca očitno nočejo zaposliti. Varčujejo. Denar bodo morda hitro potrebovali za plačilo kampanje na predčasnih volitvah, ki so lahko že v nekaj mesecih, če bo dejavnost Erjavčeve koalicije v zavetju anonimnosti jutri uspešna. Ali pa za kampanjo za redne volitve najpozneje čez dobro leto, če "kulovci" propadejo, ker ima koalicija Janeza Janše še večino. 

Če propadejo, bo pred parlamentom odločanje o predlogu Janše, da bi Janeza Poklukarja izvolili za novega ministra za zdravje. Tisto glasovanje bo javno.

"Po uskladitvi v koaliciji oziroma v poslanskih skupinah ima dober kandidat zagotovljeno udobno večino za izvolitev. Veselimo se okrepitve v ekipi," je Janša napovedal, kakšen rezultat pričakuje. 

Erjavca bodo v tem primeru, če si dela ne bo našel drugje, morali zaposliti v DeSUS. Več kot leto nadomestila po zakonu iz vlade ne more dobivati. Leto, kar se je zaradi odstopa Šarca poslovila prejšnja vlada, se bo izteklo prihodnji mesec. Mudi se. 

Morebiten poraz v zavetju anonimnosti pa bo še dodatno grenak. Doslej je na glasovanjih o mandatarjih, odkar imamo državni zbor, propadel en sam kandidat. Zoran Janković. Volilo ga je vsega 42 poslancev. Zaradi sramote, ko je slabo preštel svoje sile po relativni zmagi svoje Pozitivne Slovenije na volitvah, se je Janković pozneje umaknil iz državnega zbora.

Ni odstopil. Kandidiral je za župana in bil ponovno izvoljen. 

Državna zaščita posilstev

Pozneje pa se je pa znašel v težavah, ker je iz tožilstva v medije scuraljalo, da v Ljubljani ureja redne zaposlitve na načine, ki ne veljajo za vzor. Zaradi Jankovićeve jeze, ker se je razvedelo, kar bi moralo zastarati, dokazi pa se uničiti, smo bili priča omejevanju pravice javnosti do obveščenosti vrhov pravosodja. Posledice čutimo še danes. Zasebnost tistih, ki zlorabljajo položaje, se močno varuje. Sploh, če gre pri tem še za intimnosti. To je slovenska različica #metoo.

Novice Cenzura: Jankovićeva farmacevtka je udarila po policiji

A se vendarle govori. Na zahtevo vladnih strank so v državnem zboru, denimo, govorili o spolnem nadlegovanju na fakultetah. Ni šlo brez nenavadnosti.

Novice SDS, SMC in NSi zahtevajo nujno sejo zaradi spolnega nadlegovanja na fakultetah #video

Razlog razprave je bilo poročanje medijev, da bo Igor Pribac ob službo na filozofski fakulteti, ker naj bi se nespodobno vedel do nekaj študentk, ki so ga anonimno prijavile. Pribac je nespodobnosti odločno zanikal. Na razprave poslancev pa je vplivalo tudi javno razkritje igralke Mie Skrbinac, da jo je med študijem pred leti nadlegoval profesor, čigar imena pa javnosti noče razkriti. Tudi postopka proti kršitelju še ni sprožila.

Je pa njeno pričanje sprožilo pravi vihar v delu medijev, ki so se na veliko razpisali o projektu zasebnega zavoda, da bi na drugačen način definirali posilstvo v kazenski zakonodaji. Pasivna privolitev med partnerjema ali partnerji ne bi več zadoščala. Le jasno izražen "da" bi bil zagotovilo, da pri intimnostih ne gre za posilstvo in da vam za vrat ob partnerju ne bo začel dihati še policist s tožilstvom. 

To je bil nenavaden odziv, ker v primerih Pribca in Mie ni šlo za posilstva. Vsaj javno ni bilo opaziti, da bi šlo tako daleč.

Po dostopnih podatkih se zdi, da je šlo za zlorabe položajev in spolno nadlegovanje. Kot tudi pri Jankoviću ni šlo za posilstvo. Kvečjemu za kakšno drugo obrt, kjer s soglasji ni težav. Da je tam da.

O istem predlogu spremembe definicije posilstva istega zavoda se je nazadnje veliko govorilo, ko je iz opozicije Nova Slovenija Mateja Tonina predlagala, da kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost ne bi zastarala. Nadlegovanja otrok. Pa tudi Mie in drugih študentk. Z leve je takrat pravosodna ministrica Andreja Katič (SD) odzvala, da je pravi odgovor  sprememba definicije posilstva. A tega ni zares predlagala.

Tudi v teh dneh iz SD ne predlagajo spremembe, o kateri veliko govorijo. Namesto tega nameravajo zbirati podpise ljudi. Tako:

S podpisi ljudi bodo nekoč predlagali, kar bi lahko takoj. Podpisov ljudi za to sploh ne potrebujejo. Vsak poslanec lahko predlaga spremembo zakona. Že lani ali predlani bi lahko predlagali spremembo. Ki pa ne rešuje težav, o katerih govorimo.

Ker ne gre za posilstva.

Ko se je nekaj redkih novinarjev čudilo, zakaj nikogar ne zanimajo tisti, ki so zlorabili položaj in moč za nadlegovanje študentk, so bili odzivi, da se takšnih vprašanj ne sme postavljati, ker se s prikrivanjem storilcev varuje žrtev, in da so rešitve lahko le "sistemske". 

Kar je bilo sploh nenavadno. Žrtev, Mia Skrbinac, se je namreč sama javno razkrila. Sama je povedala, kaj se ji je zgodilo. Brez razkrivanja storilcev pa bo žrtev kvečjemu več.

Kakšen je sistem, ko gre za storilce, pa vemo iz primera, ko je šlo res za posilstvo. Večkratno. Izpeljano na javnem kraju. Sistem je, da se poskuša prikriti. Na vso moč.

Po prihodu iz zapora, v katerem je bil, ker je okradel in zmlatil dve ženski, je neuspešni prosilec za azil Ali Safini posilil dve študentki, ki ju je srečal na Metelkovi. Eno posilstvo se je zgodilo kar na Metelkovi in so ga, ker tam ni ostalo neopaženo, policisti zaradi tega ujeli.   

O tem posilstvu policija javnosti ni obvestila. Kot nas sicer redno obvešča o drugih dogajanjih. Posiljevalci uživajo posebno zaščito pred mediji. Ko so novinarji Dnevnika izvrtali, da se je zgodilo posilstvo in da naj bi bil posiljevalec migrant, ki je ravno prišel iz zapora, pa so mi na ljubljanskem sodišču zavrnili vsa pojasnila. Celo to, ali so donedavnemu zaporniku pri njih sploh sodili. Varovati morajo zasebnost, so pojasnili. 

Informacijska pooblaščenka je, ko sem sprožil spor, pritrdila sodišču z razlago, ki je celo sodišče ni uporabilo: da imena posiljevalca, ki so ga ravno pripeljali k njim, in sodbe, zakaj je bil dobro leto prej že obsojen, nikakor ni bilo mogoče najti z moderno tehnologijo. V šali bi lahko rekli: pred prihodom računalnikov so na sodiščih še zmogli ugotoviti, kaj delajo in koga so zaprli.

Od sodnikov, ki so bili ogorčeni nad prikrivanjem, sem po zavrnitvi neuradno izvedel in javnosti tudi razkril, da je posiljeval pred tem že večkrat obsojeni Ali Safini in da mu je sodila Mojca Kocijančič, ki je v primeru Jankovića in farmacevtke od tožilcev zahtevala uničenje posnetkov nenavadnih pogovorov zaradi zastaranja. To so tudi morali storiti.

Več o tej odločitvi nekoč soproge nekdanjega pravosodnega ministra Aleša Zalarja (LDS) si lahko preberete tukaj: SLUŽBA ZA FARMACEVTKO, JANKOVIĆ PA OSAMLJENO.

Še danes uradno ne vemo, za kaj vse je bil Safini obsojen pred obsodbo za nasilna ropa dveh žensk in pozneje za dve posilstvi. Na sodišču so do konca vztrajali, da je to zasebna stvar posiljevalca, in zaradi tega so to v sodbi, ko so mi njen manjši del le predstavili, cenzurirali. Da je ime sodišča, ki je sodilo že prej, stvar zasebnosti, jim je pritrdila tudi informacijska pooblaščenka.

Pozneje je vrhovno sodišče odločilo, da v kazenskih postopkih zakon o dostopu do informacij javnega značaja, po katerem smo vsaj nekaj še lahko izvrtali, sploh ne velja več. 

To so te "sistemske rešitve".

Bomo pa zanesljivo izvedeli vsaj, kako se bo glasovalno razpletlo zapeljevanje v zavetju anonimnosti ob kandidatu za premierja Karlu Erjavcu in, če zavetje teme ne bo pomagalo, pozneje še to, kako se bo končalo bolj javno odločanje o ministru za zdravje Janezu Poklukarju.