Zanič knjige za otroke. Na leto jih izide več kot 300.

Starejši ko so, bolj zanimivo je. Že zdaj se veselim časov, ko bodo odrasli in branja ne bom priporočala samo jaz njim, ampak tudi oni meni. To je moj cilj.

Pri svojem hobiju izbiranja knjig sem zelo zagrizena. Misel, da bi moji otroci brali slabe knjige, je zame namreč skrajno neprijetna. To je podobno, kot če si želiš, da tvoj otrok je zdravo hrano, medtem pa nekdo drug vanj tlači junk food. Tudi posledice so po mojem primerljive.

Ni pomembno samo, da berejo, ampak tudi kaj berejo

V dobi, ko branje po obeh straneh prehitevajo nove tehnologije, so mnogi starši zadovoljni že, če ima otrok v roki knjigo. S tem, kaj v njej piše, kako je napisana, ilustrirana itd., se pa nihče ne ukvarja. Vse bolj se zdi, da vprašanj o kakovosti literature, ki jo berejo otroci (v bistvu pa tudi mi vsi), niti ne bi smeli zastavljati – da smo lahko srečni, da sploh še kdo bere. Takšno razmišljanje škoduje generacijam. Sploh če vemo, koliko neprimernih otroških knjig tiči na policah naših knjigarn in knjižnic.

Na stotine jih je. Nekaj jih je morda nastalo iz prepričanja, da lahko za otroke piše vsak, večina pa je ugledala luč sveta zato, ker je izdajanje in prodajanje otroških knjig dober posel. Nobena skrivnost ni, da so knjige za mlade najbolj brane in izposojane. Če ob tem še starši mislijo, da je knjiga pač knjiga, je do prodajnega uspeha samo še korak. To je začaran krog.

Preudaren starš bi se na tem mestu vprašal, kako otrok ve, katera knjiga iz te nepregledne množice je zanič. In tudi, kako ve on sam?

Zagotovo lahko vprašaš knjižničarja ali knjigarnarja, ki je za to strokovno usposobljen. To je dobra rešitev, ampak včasih se vseeno zgodi, da zaposleni v knjižnicah in knjigarnah zgolj pokažejo na polico in otroku priporočijo, da knjigo izbere kar sam. Da jo bo le prebral.

Kako torej ugotoviti, kaj je dobro?

Nismo vsi eksperti v vsem. Prebiranje knjig za otroke, preden jih ti dobijo v roke, pa tudi ni hobi, ki bi se mu starši običajno posvečali. Ena od rešitev, kako priti na sled knjigam, ki so vredne branja, se skriva v nagradi zlata hruška in v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig, ki ga vsako leto pripravi Mestna knjižnica Ljubljana. Namenjen je knjižničarjem, pa tudi posameznikom, ki jim ni vseeno, kaj njihovi otroci berejo. V njem dobijo oceno vse knjige, ki so izšle v enem letu – lahko so odlične (to so tiste, ki jim podelijo zlate hruške), zelo dobre, dobre, pomanjkljive ali pogrešljive.

Foto: Thinkstock

Res je kriza

Nazadnje je bilo ocenjenih 835 knjig za otroke in mladino, ki so izšle leta 2014. Med njimi je 129 odličnih, 130 zelo dobrih, 222 dobrih, 269 pomanjkljivih in 85 pogrešljivih. Preprosto povedano: strokovnjaki mi odsvetujejo, da bi svojim otrokom v roke dala kar 354 knjig od skupno 835.

Pri tem je verjetnost, da bo knjigo zadnjih dveh kategorij izbral otrok sam, velika. Knjige z repa lestvice so ponavadi tiste, ki imajo "superjunaško" naslovnico ali pa je na njej narisana svetleča vila – takšne knjige so za otroke že na prvi pogled bolj privlačne.

Štiriletna bilanca za primer

To je vsakoletna zgodba. Ker gre tako rekoč za moj hobi, sem seštela, koliko knjig je v zadnjih štirih letih dobilo oznaki pomanjkljivo in pogrešljivo. Koliko je torej knjig, katerih branje strokovnjaki odsvetujejo? V priročniku piše, da več kot 1.600.

Odličnih, zelo dobrih in dobrih, torej knjig, ki jih priporočajo, pa je v enakem obdobju izšlo skoraj 1.800.

Morda vas na Siol.net zanima tudi:

Maja Božiček: Življenje v Macau je kot v mehurčku

Artur, terapevtski pujs, ki seje veselje, kjerkoli se pojavi

Zakaj bi otrokom dajali slabe knjige, če je toliko dobrih?

Zlate hruške dozorijo vsako leto, zgnijejo pa nikoli. Samo v zadnjih štirih letih je izšlo 482 knjig, ki so dobile to nagrado. Če otrok prebere eno knjigo na teden, jih v desetih letih, kolikor recimo traja njegovo (bralno) otroštvo, prebere ravno 480. Na voljo pa ima seveda mnogo več odličnih knjig.

Knjižnice so iz leta v leto bogatejše za cele spiske dobrih knjig. Izbira ne bi smela biti tako težka.

A kaj, ko se množijo tudi slabe knjige.

To bi lahko uredili tako, da bi dobre knjige izbrali, preden izidejo. Že beseda nam pove, da bi nam pri tem lahko pomagali dobri uredniki. Vrstni red nas baše. Tudi knjižnice o tem, katera knjiga je dobra, presojajo šele po tem, ko jo kupijo in dajo na voljo svojim obiskovalcem.

Če so se knjigarne še prisiljene obnašati tržno, bi moral v knjižnicah obveljati drugačen sistem. Slabih knjig ne bi smele niti naročati. Pa jih. To pokaže že površen sprehod po Cobissu. Ne kupijo jih sicer toliko kot tistih s hruškami, nekaj izvodov pa se zagotovo znajde na policah skoraj vsake slovenske knjižnice.

Prek knjižnic torej z državnim denarjem podpiramo izdajo knjig, ki sploh ne bi smele iziti. Še dobro, da so knjižnice potem tako prijazne, da nam vsako leto sproti sporočijo, katere knjige, ki jih imajo na svojih policah, so zanič.  

Priporočilni seznam

Slovenski knjižni sejem je pred vrati. Tudi tam bo mogoče kupiti celo vrsto nekakovostnih knjig za otroke. Prodajali jih bodo celo po ugodnejših cenah. Med njimi pa bo tudi veliko dobrih. Dovolite mi za konec kratek priporočilni seznam desetih top knjig, ki smo ga sestavili skupaj z otroki. To so knjige, ki smo jih prebrali v zadnjem letu, in so nam bile všeč:

Rohald Dahl: Čarovnice (in pravzaprav vse drugo, kar je napisal),

John Green: Krive so zvezde (in pravzaprav vse drugo, kar je napisal),

Branka Jurca: Vohljači in prepovedane skrivnosti,

Katharina von der Gathen: A te lahko nekaj vprašam?,

Nataša Konc Lorenzuti: Kdo je danes glavni,

Eva Papoušková: Kosprdec in teletina,

Slavko Pregl: Odprava zelenega zmaja,

Sašo Dolenc: Od genov do zvezd,

Dav Pilkey: Kapitan Gatnik (vsi deli),

Miha Mazzini: Zvezde vabijo.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.