Nedelja, 20. 11. 2016, 4.13
6 let, 7 mesecev
Maja Božiček: Življenje v Macau je kot v mehurčku
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,28
1
Nekateri ljudje si resnično pustijo, da se jim v življenju zgodi svet. Maja Božiček je ena takšnih. A njej se na potovanjih in v življenju na različnih koncih planeta ne odpira le kopno, temveč tudi podvodni svet.
Odrasla je v Bistrici pri Sotli. Do zdaj pa prepotovala že lep kos sveta, od Indije, Jamajke, Filipinov, Šrilanke, Indonezije, Kolumbije, Singapurja, Egipta, Madagaskarja, Maldivov, Južne Afrike in Tajske. Potaplja se v različnih morjih. To je danes njeno življenje, čeprav je bil načrt nekoliko drugačen.
Po koncu študija je imela v mislih teoretično delo na področju religij, a se to ni izšlo. Zaposlila se je v turistični agenciji, vendar tam ni ostala dolgo. Raje kot da prodaja potovalne aranžmaje drugim, se je odpravila na pot sama. Pred kratkim se je 36-letnica podpisala še pod otroško knjigo Vikingi s Pipija: Zgodbe za pogumne mulce.
Video: Izseki iz vodnega gledališča, kjer dela Maja Božiček
Kako ste sploh prišli do Macaa? Veliko ste prepotovali, zakaj v zadnjih letih prav azijski Las Vegas?
Šlo je za splet okoliščin. Po diplomi sem se zaposlila v turistični agenciji, kjer nisem več kot leto dni zdržala ob sedenju za računalnikom in prodaji počitniških aranžmajev. Preveč sem divjega duha. Ko sva se takrat še razšla s fantom, sem si rekla, da moram iti. Odpotovala sem na Tajsko, na otok Phi Phi, kjer sem se leta 2009 izučila za profesionalno potapljačico.
Nekaj časa sem tam nato tudi živela in delala. Od Phi Phija me je nato pot vodila na Hrvaško, na Madagaskar, Maldive in spet na Hrvaško, nato nazaj na Phi Phi. Tam sem spoznala tudi Rayana, dobrega prijatelja iz Avstralije, ki se je tja prišel izobraževat za potapljača, saj ga je v Macau čakala služba odrskega menedžerja v vodnem cirkusu. Čez eno leto me je poklical in rekel, da ima službo zame. Poslala sem svoj življenjepis, nato so me poklicali in dobila sem službo. Ta mi je tako padla kot z neba.
Kako se je začela zgodba Maje Božiček v Macau?
In tako se je leta 2012 začelo vaše sodelovanje z vodnim cirkusom v Macau?
Takrat sploh nisem vedela, za kaj sem se pravzaprav odločila. Niti predstavljala si nisem, kaj me čaka. Tropske otoke in zeleno Slovenijo sem zamenjala za cirkus. (smeh)
Maja Božiček se je po diplomi iz teologije sprva želela ukvarjati z religijami na teoretični ravni, A se je vse drugače zasukalo. Leta 2009 je končala izobraževanje za profesionalno potapljačico, od leta 2012 pa je zaposlena v vodnem gledališču v Macau.
Šov, katerega del ste, je spektakel na vodi.
The House of Dancing Water je prva vodna predstava v Aziji in eden najbolj spektakularnih tovrstnih šovov na svetu. O čemer priča tudi že sama produkcija, ki je stala več kot 230 milijonov evrov. Režiral je Franco Dragone, ki je prej sodeloval tudi s Cirque du Soleil.
Njegov um je neverjeten in seže v neskončnost. Vse to, kar si je zamislil, je zdaj tudi na odru. Kitajci pa so bili tisti, ki so za to imeli denar. Stvari se dogajajo tako na vodi kot v zraku, nastopajoči letijo z neba s hitrostjo celo osem metrov na sekundo. Del šova pa so tudi akrobati, ki na ogromnem lestencu nad vodo stojijo na rokah in uganjajo trike, se obešajo po trakovih v zraku, letijo z ruskih gugalnic, skakalci z višine pa skačejo celo iz štiriindvajsetih metrov višine in še in še. Imamo tudi posebne vodne, zvočne, svetlobne in zračne efekte, ki so v svetovnem vrhu. Letos septembra je bila šesta obletnica predstave, ki je do zdaj imela že več kot 2500 ponovitev, ogledalo pa si jo je že več kot štiri milijone ljudi.
The House of Dancing Water je vodni spektakel, ki je v Macau na ogled že več kot šest let. Do zdaj si ga je ogledalo že več štiri milijone ljudi, imel pa je že 2500 ponovitev.
O predstavi velikega ranga pa priča tudi število sodelujočih.
Ekipa, tako nastopajočih kot tehničnega osebja, je izjemno velika in raznolika, prihajamo pa iz 25 različnih držav. Nastopa 90 vrhunskih artistov, med njimi so primabalerine, plesalci, olimpijski telovadci, akrobati, kaskaderji, motoristi … Tehnična ekipa pa šteje 160 ljudi, med temi je 36 potapljačev, 20 nas je prisotnih med predstavo.
Šov izvajamo v kompleksu City of Dreams, v katerem so ob našem gledališču še trije hoteli, drage trgovine, restavracije in kazino. Oder, ki je v našem primeru bazen, je velik kot pet olimpijskih bazenov in ima 17 milijonov litrov vode. V njem je osem hidravličnih dvigal, ki lahko dvigujejo več deset ton in omogočajo, da se v 75 sekundah 7, 4 metrov globoko v bazen pretvori v oder. Pod vodo je šestnajst stacionarnih kamer, šestintrideset zvočnikov in sto regulatorjev, namenjenih dihanju nastopajočih pod vodo. Za občinstvo je dva tisoč stolov, ki so velikokrat razprodani.
V zgodbi cirkusa na vodi je združena kitajska tradicija z zahodnjaškimi elementi. Gre za ljubezensko zgodbo med vzhodnjaško princeso in zahodnim brodolomcev. Nastopajo pa še številni drugi liki, od hudobne kraljice, dvornega norčka …
Kakšna je vaša vloga v predstavi?
Potapljačev med predstavo nihče ne vidi, gledalcem se niti sanja ne, kaj se dogaja pod vodo. Tam spodaj imamo skoraj svoj šov.
Sem ena od 20 potapljačev, ki med predstavo skrbimo za varnost in tehnično izvedbo, torej premikanje vodnih scenskih elementov. Če omenim le nekatere, je to večtonska zlata ladja z jambori. Tu so potem še lesene ladje, ki jih poganjamo sami, zato tem rečemo, da so na potapljaški pogon. Pod vodo skrbimo za pagodo, ogromen most, ruske gugalnice ter šest morskih psov, ki jih poganjajo podvodni skuterji. Lovimo akrobate, ki skrivnostno izginjajo v vodo in skrbimo za njihova podvodna potovanja in nepričakovana pojavljanja na površini vode.
Prav tako smo vsi potapljači dobro pripravljeni za reševanje.
Videopogled v delo potapljačice Maje Božiček (avtor: Thomas Wilson)
Se je v teh letih zgodila kakšna nevarna situacija?
Akrobati in motoristi kaskaderji si dajo duška predvsem na vajah, ker gredo do ali celo prek svojih meja. Zato se dogajajo tudi nesreče. Tu in tam se poškoduje kak motorist, saj so fantje kaskaderji, ki med predstavo izvajajo nore trike. Letijo tudi do 15 metrov v višino in skačejo 20 metrov v dolžino, zato je povprečna življenjska doba teh motorjev šest mesecev. Včasih pa tudi kak akrobat ne pristane v vodi, kot bi moral. Ker pa imamo strokovno urgentno ekipo in izurjene potapljače v reševanju, se nastopajoči počutijo varne.
V predstavo je vključenih polno trikov akrobatov in kaskaderjev.
Vaš delavnik tako večinoma poteka pod vodo.
Potapljači smo na teden med 26 in 30 ur v vodi. Za vaje in predstave porabimo okoli 450 jeklenk na teden. Delam med 12. in 22. uro. Domov prihajam okoli 22.30, vendar zaradi visoke koncentracije kisika, ki ga dihamo iz jeklenk, ponavadi do 3. zjutraj ne morem zaspati.
Moje življenje je tu večinoma razpeto med službo in domom. Dnevi, meseci in leta letijo. Moji vikendi so torek in sreda, takrat počivam, pišem zgodbe, se družim s prijatelji, grem v kino ali pa na izlet v Hongkong. Vendar je ponavadi, še posebej poleti, ravno ob teh dneh takšen tajfun, da ne moreš nikamor.
Je to služba, v kateri se vidite tudi v prihodnje?
Do pred pol leta sem imela pogodbo za nedoločen čas, a so to zdaj vsem spremenili. Po novem jo imam do novembra 2017. Vendar pa to ni služba za vse življenje. Ni namreč dobro, da si toliko ur na dan v bazenu. Klor škodi koži in lasem. V vsej tej opremi in toliko ur pod vodo tudi za hrbet ni zdravo. Predolgo živeti v Macau pa ni dobro za dušo.
Produkcija vodnega spektakla, ki ima posebne, zvočne, svetlobne in zračne efekte, je stala več kot 230 milijonov evrov. Ekipa, tako nastopajočih kot tehnična, je zelo velika in raznolika, prihajajo iz 25 različnih držav.
Zakaj?
Macao je in ni Kitajska. Dolga leta je bil portugalska kolonija. Portugalska kultura in hrana sta super. Seveda, tudi kitajska, vendar so določene navade, ki jih težko sprejmeš. Ljudje so zelo drugačni od Slovencev. V mislih imam prerivanje ob vstopanju na avtobus, glasno govorjenje v telefonskih pogovorih, hojo po cesti, ko vsak gleda le v svoj telefon in gre kot tank po začrtanem, pljuvanje po ulici, neprijaznost … Vendar se človek vsega navadi. (smeh) Zelo me motijo plavuti morskih psov v izložbah in na jedilnikih v restavracijah.
Potem pa je tu še ta igralniški del. Macau pravijo ne le azijski Las Vegas, ampak tudi Monte Carlo Orienta. Macau je leta 2007 z nastopom velikih ameriških in avstralskih igralnic v prihodkih presegel Los Vegas. Imamo celo največjo igralnico na svetu. Igralništvo je tu glavni dohodek, ki je na letni ravni presega 12 milijard evrov. Tu se tako samo gradi in nenehno se odpirajo novi luksuzni hoteli, seveda z igralnicami. Tu imamo tako Benetke, Pariz in še vse ostalo. Je sicer vse zelo estetsko in na visoki ravni, vendar zasičeno.
Maja Božiček, ki je videla že lep kos sveta in se potapljala v različnih morjih, se v prihodnje vidi na Hrvaškem. Na kakšnem otoku na jugu Jadranskega morja, saj je to zanjo najlepše.
Koliko ste torej dali še časa sebi, Macau in službi v vodnem cirkusu?
Mislim, da je jesen 2017 skrajni čas, da odidem od tu. Ne vem, kaj me bo še pičilo.
Večkrat ste omenili vračanje na Hrvaško, se tam vidite v prihodnje?
Moje sanje so, da se čez kakšnih pet let preselim na Hrvaško. Na kakšen otok na jugu Jadranskega morja, kjer se bom lahko potapljala, jedla pršut in olive. Jadransko morje je zame najlepše. Tako bom tudi blizu svoji družini, še posebej nečakoma Oskarju in Maksu ter prijateljem. Tu jih pogrešam.
Je pa življenje v Macau bivanje v mehurčku. Še posebej šovbiznis, ki ga prej nisem poznala. Kdaj se počutim, kot da hodim po oblakih. Vsake toliko se vprašam: ali je to normalno, je to realno? Kdaj se mi zdi vse skupaj tako neverjetno. Da živim tako daleč od svojih in da vsak dan odhajam v službo čez kazino, kjer denar samo leti naokrog in kjer se dobro služi. Tu se živi nerealnost.
Na Tajskem, ko je Maja Božiček odšla z nečakoma Oskarjem in Maksom, so nastale zgodbe o Arturju in Suhcu ter vikinški jami. Pripovedi pa je potapljačica nato zapisala, otroško knjigo s 14 zgodbami pa tudi izdala. Foto: Bill W. Tolosa
Kako je s prijateljstvi in intimnimi razmerji v tem okolju?
Družim se večinoma z ljudmi iz gledališča. Prihajamo iz 25 različnih držav, drugačnih kulturnih okolij. Tako tudi intimna razmerja zaradi različnih kulturnih in družbenih ozadij niso preprosta. Srečujem se z drugačnimi pogledi na družino, na izobrazbo … Že na primer dojemanje kosila je lahko tako različno. Zame je to na primer družabni dogodek, kjer se je in pogovarja. Medtem ko moj zelo dober prijatelj tukaj pravi, da so njega naučili, da si med obrokom tiho, poješ in to je to. Pa kaj še! (smeh)
Prijatelji, sploh v šovbiznisu, so bolj ali manj priložnostni. Dokler si na zabavah in raznih dogodkih, si del skupine. Vendar ko si v zagati, lahko najdeš le eno ali morda dve osebi, na kateri se lahko zaneseš. Moja najboljša prijateljica tu je Italijanka Barbara. Sama v teh situacijah še vedno najprej pokličem očeta, mamo ter brata Ambroža in njegovo ženo Saško ter najbližje prijatelje doma.
Niste pa več le potapljačica, pred kratim ste namreč izdali svojo prvo otroško knjigo. Povezana je s tajskim otokom Phi Phi, kjer ste tudi nekaj časa živeli.
Moja Phi Phi-odiseja, kot pravim obdobju, ko sem s prekinitvami živela na Tajskem, je trajala tri leta. Tam sem delala kot potapljaška inštruktorica. Ko sem sicer že živela v Macau, me je tu obiskal brat z ženo Saško ter njunima sinovoma, Maksom in Oskarjem. Skupaj smo šli na počitnice na otok Phi Phi in tako se je vse začelo.
Za nečaka so začele nastajati zgodbe, povezane z otoško Vikinško jamo. Najprej so to bile pravljice, s katerimi sem začinila počitnice Maksa in Oskarja. Vendar se tam ni končalo, saj nanje nista pozabila niti ob vrnitvi domov. Spraševala sta me o tem, kaj se je zgodilo Arturju in Suhcu, če imam kakšne novice o njiju ter podobno.
Maja Božiček z nečakom Maksom in Oskarjem na stari trdnjavi v Macau.
To pa je nato pripeljalo do knjige?
Ker mi je med potapljanjem v predstavi počil bobnič, sem bila en mesec na bolniški in v tistem času je nastala knjiga. Napisala sem vikinške zgodbe, jih izdala v samozaložbi. Pri tem pa sta mi veliko svetovala in pomagala prijatelja Nevena in Damjan iz Založbe Primus, ki sta prevzela tudi distribucijo Vikingov. Brez te ekipe mi ne bi uspelo. Nastala je dobra knjiga o tropskih Vikingih. Ilustrirala jo je Maja Lesjak iz Velenja, ki je tudi avtorica mojih tatujev. Eden od njih je deklica drevo, z vejami namesto las in z nogami namesto korenin.
Zdaj pripravljamo tudi angleško različico knjige.
Prav to, kar je vaše sporočilo življenja: da nismo drevo, ukoreninjeno v enem prostoru.
V Macau se zdaj, ko sem tu že več kot štiri leta, že skoraj počutim kot drevo. Zato si vedno rečem: "Maja, nisi drevo, če ti ni všeč, se lahko prestaviš!" Zato mislim, da ni več daleč čas, ko bom bazen zamenjala za modre globine.
Kaj je vaše sporočilo za otroke?
Nama z bratom so starši od majhnega govorili: "Sanjajta, otroka!" Moje sporočilo otrokom pa je podobno, saj verjamem, da če si nekaj močno želiš in v tej smeri deluješ, je mogoče vse. Treba je iti novim dogodivščinam naproti, ki pa so mogoče kje dlje kot pri sosedu. Pomembna so izobrazba in potovanja. Spoznavanja drugih načinov življenja in kultur, saj to razširja naša obzorja in s tem postajamo boljši in zanimivejši ljudje. Vse to, kar v svetu spoznamo in se naučimo, pa prinesimo domov. Tako bo Slovenija lahko briljirala.
Pomembno se je soočati z drugačnostjo, z različnimi ljudmi, kulturo, hrano in načini odnosa do sveta ter življenja. Ko potuješ in živiš drugje, še toliko bolj spoštuješ to, kar imaš doma.
Potapljačica je v svoji službi med 26 in 30 ur v vodi v bazenu.
Kot na primer njoke v smetanovi omaki?
Presneti njoki v smetanovi omaki. (smeh) Ko sta nečaka prišla v Macao, jih tu nismo našli, čeprav sta si to neprestano želela jesti. Na Phi Phiju pa smo jih, vendar je imela le ena restavracija prave njoke v smetanovi omaki. Seveda smo tam bili stalni gostje. Ampak drži, vikinške zgodbe s Tajske so nastale ob izdatni podpori te jedi.
Vikingi v knjigi so prav tako obsedeni z njoki v smetanovi omaki in ker jih neprestano jedo, zbolijo. Na tej točki vstopi skrivnostni zdravnik, ki je moj oče, doktor Božiček. Razkrije jim, kaj je zdrava prehrana in zakaj je pomembna.
Pomembno se je soočati z drugačnostjo, z različnimi ljudmi, kulturo, hrano in načini odnosa do sveta ter življenja, poudarja Maja Božiček.
Kaj bi izpostavili, da je dobro v Sloveniji?
Ljudje, zdrav način humorja in iskrenost. Hrana, zelenje, drevesa in modro nebo. Tu je namreč večkrat bolj sivo.
Klofuta, ki sem jo tu doživela, je odtujenost med ljudmi. Knjigo sem napisala tudi zato, ker pogrešam svojo družino in prijatelje. Zato sem jih vključila v zgodbe. Skrivnostni doktor, Delfinček Roko (bratranec Rok Rainer) in želva Kata (ena najboljših prijateljic Katja Stadler) in še koga.
Življenje se zdi nerealno. Zato tu ne bom ostala predolgo, četudi kje drugje ne bom imela istega standarda. Želim si biti tam, kjer veš, kaj od ljudi lahko pričakuješ in na koga se lahko zaneseš. Tu se ti ljudje samo smejijo in ti rečejo: "Okej, la."
1