YouTube, uničujoča varuška

Nasmehnil sem se, ko sem se spomnil, kako je moja starejša hčerka v takih primerih dobila knjigo, mlajša, desetletje pozneje, pa že prenosni DVD-predvajalnik.

Ko sem čakal natakarja, da poravnam račun, sem se zastrmel v posnetek, ki ga je otrok gledal pod logotipom YouTuba. Pisani liki so treskali drug ob drugega in kakofonični glasovi so vreščali zraven. Ko sem odhajal, sem poskušal kradoma prebrati naslov posnetka, a je bil očitno le niz najbolj udarnih ključnih besed, primernih za iskalnike.

Animirani filmi po novem

Lotil sem se poizvedovanja in našel odličen članek, ki ga je napisal James Bridle o svetu YouTuba, s katerim odrasli ne pridemo v stik, otroci pa neprestano. Google je postavil preprosta pravila igre: več klikov, več plačila, in odziv je predvidljiv. Majhni otroci so najbolj zvesti gledalci, ki imajo časa na pretek in predvsem lahko en in isti posnetek gledajo v nedogled. Klik-klik-klik padajo centi na bančni račun izdelovalca. Ker pa so animacije počasno in zamudno delo, otroci pa nimajo izkušenj, s katerimi bi znali primerjati kakovost, je zanje vse dobro.

Na YouTubu najdete lahko za otroke vse mogoče, od ukradenih risank, v katere so narezali koščke drugih ali pa naključno premetali koščke več risank – verjetno zato, da bi preslepili programe za odkrivanje piratskih kopij. Čez nametane slike je posnet robotski glas, ki očitno naključno vpije besede in tako dalje.

Naslovi so le nizi ključnih besed in torej nimajo nobenega smisla, prav tako ne izdelki sami. Vse skupaj je videti, kot bi program jemal iz koša, polnega koščkov sestavljanke, in jih lepil skupaj naključno.

A ravno ko pomislite, da ste pač naleteli na nevzdržno traparijo, vam oko pade na naslednji podatek: 4.891.864 ogledov. Ali pa, verjemite, 155.596.459 ogledov.

Prva težava je nedvomna nasilnost te neznosne kaše – da bi pritegnili otroško pozornost, je vse pretirano, glasno in velikokrat liki le treskajo drug ob drugega. Odpadajo jim glave in noge, lepijo se spet nazaj in tako v nedogled.

Zgodbe

Naši možgani so narejeni za zgodbe in kakovost našega psihološkega stanja se meri po tem, kako je naša zgodba poravnana z realnostjo in kako dobro njeni posamezni deli spadajo skupaj.

Otroški možgani so v svojih prvih letih goba, ki srka iz okolja vse, kar le more. Tako se podedujejo običaji, navade, družbene norme, skratka kultura v celoti (v antropološkem smislu).

Foto: Thinkstock

Bil sem otrok, s katerim se nihče ni zares veliko ukvarjal. Dolge ure sem presedel v kotu in gledal ilustracije iz Življenja svetnikov, ki so me naučile, da vas bodo, če vas Bog ljubi, hitro vrgli levom, razčetverili in podobno obdarovali. A pod roke so mi redno prihajali tudi stripi in čeprav nisem znal brati, sem sledil sličicam in si sestavljal svojo zgodbo.

Mogoče sem zgrešil, mogoče zadel – a bistvo je v tem, da sem imel dostop do strukturirane zgodbe, ki je imela začetek in konec, drobce, ki so se zložili v celoto.

Če bi me zdaj pustili samega za nekaj let z dostopom do YouTuba, bi vame neprestano butali koščki, ki pa jih nikoli ne bi mogel sestaviti v celoto.

Nesmiselni zaslon

Ta trenutek milijoni in milijoni otrok strmijo v nesmiselni zaslon. Grmi in vrešči, zato zgrabi njihova ušesa, miga in treska, zato zavzame oči. A v resnici jih pitajo z obilno hrano brez ene same kalorije – otrok ne more sestaviti smisla, neprestano ostaja pri koščkih.

Berete lahko članke o otrocih, izpostavljenih videonasilju, in pritožbe zaskrbljenih staršev. Meni pa se še hujša zdi izpostavljenost naključnim impulzom. Možgani so narejeni za razvozlavanje pravil in če jih ne morejo postaviti, se razletijo v paranojo in teorije zarote.

Umetna inteligentnost

Precej ljudi skrbi trenutek, ko bo umetna inteligentnost prevladala nad človeško, in predstavljajo si prizore iz filmov o Terminatorju. A mogoče bo hudo poškodovanje človeškosti prišlo iz čisto druge smeri, po tiho in nedolžno – mar otrok, ki je izpostavljen računalniško generiranim vsebinam, odraste kot človek ali kot računalnik?

Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo z otroki, ki nimajo pripovedovalcev zgodb, ampak jih krmijo z računalniški odpadki.

Bodo kot odrasli padli v depresijo, bodo edini smisel našli v nihilizmu? Bo zanje vse zarota? Bodo idealni potrošniki z nično pozornostjo?

Sergey Brin in Larry Page izvajata poskus, kot ga v zgodovini še ni bilo – prva kultura smo, ki se noče reproducirati. Gre pač za dolgoročen proces, število klikov pa je takojšnje.

Posledice bomo čutili čez desetletje ali dve. Trditev, da YouTube le distribuira vsebine in nima nobene odgovornosti, je podobno trditvi lastnika restavracije, da le servira sestavine in so si mladi gostje sami krivi za zastrupitve.

Mogoče ni čudno, da se matično podjetje imenuje Alphabet, saj otroci na YouTubu dobijo le črke, ne pa tudi besed, stavkov in smisla.