Ponedeljek, 12. 1. 2015, 14.49
8 let, 10 mesecev
Vzorniki naših revolucionarjev
Pred kratkim se je s prijateljskega obiska v bolivarski republiki Venezuela vrnila delegacija naše najbolj revolucionarne politične stranke – seveda je govora o Združeni levici.
Po pričakovanju sta bila oba gostujoča parlamentarca polna pozitivnih vtisov o napredku, ki ga je socializem prinesel tej južnoameriški državi. Demokracija je tam tako rekoč v razcvetu. Vse negativne predstave, ki krožijo o tej deželi na Zahodu, pa naj bi bile – kakopak – zgolj rezultat imperialistične propagande. Tudi njihove težave so seveda posledica delovanja imperialnih središč moči ob sodelovanju njihovih domačih pomagačev. Sploh zmagovita je izjava enega od obiskovalcev, poslanca Mihe Kordiša, da v Venezueli "nimajo težav zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu".
Tudi povojna Jugoslavija je s svojo različico socializma mnoge fascinirala, češ kako tu delavci dejansko odločajo o svoji usodi. Za težave pa so bili tudi takrat krivi ostanki kapitalistične ureditve. Zato je bilo seveda nujno, da je partijska oblast imela celotno družbo pod nadzorom in da je sistematično izločala "sovražnike socializma". A tudi to ni pomagalo, saj je režim razpadel natanko takrat, ko mu je (prosto po Margaret Thatcher) zmanjkalo tujega denarja.
Venezuelski socializem je tako kot vsi njegovi vrstniki zavozil "svojo" državo. Njegova edina "dodana vrednost" je bila klovnovski značaj njegovega utemeljitelja Huga Chaveza (treba je priznati, da je bil – za razliko od večine drugih diktatorjev – vsaj zabaven). Venezuela se po podatkih iz različnih raziskav uvršča ne samo med dežele z najnižjo stopnjo svobode, ampak tudi med tiste, kjer sta kriminal in korupcija najbolj razbohotena.
Dogaja se, da zmanjka najosnovnejših življenjskih dobrin, kot sta recimo pralni prašek in toaletni papir. Njeno gospodarstvo temelji skoraj izključno na velikih zalogah nafte, zato je zdaj, ko so cene tega energenta drastično padle, na robu bankrota.
Očitno se na Slovenskem krepijo sentimenti, ki zavračajo zahodno ureditev, utemeljeno na individualizmu, v ovir katerega spada tudi pravica do zasebne lastnine. T. i. podružbljanje, nad katerim se navdušujejo v Združeni levici, ni v praksi nič drugega kot ropanje državljanov – ki so v končni fazi oropani ne samo premoženja, ampak svoje svobode.
V svojem nasprotovanju temeljim postulatom zahodne civilizacije, predvsem svobodi kot njeni ključni vrednoti, so radikalni levičarji precej podobni drugim ekstremistom, recimo islamistom. Zato ni čudno, da neredki med njimi vsakič, ko se pojavijo izbruhi islamističnega terorja (od napadov 11. septembra v New Yorku in Washingtonu pa do nedavnega pokola v Parizu), pokažejo precejšnjo mero razumevanja za "stiske" teh skrajnežev, ki naj bi jih privedle v tovrstna dejanja. Takšni tudi zdaj po medijih in spletnih forumih relativizirajo pariški zločin in odgovornost zanj valijo na Zahodnjake. Prav sovraštvo do Zahoda je tisto, kar jih druži z islamskimi (pa še kakšnimi drugimi) fundamentalisti.