Tomaž Štih: Ur-socializem

Če bi bili v svojih razmišljanjih vsaj tako dosledni, kot so samozavestni, kadar pametujejo o zdravstvu, investiranju, inženirstvu, podjetništvu in vsem drugem, o čemer se jim niti ne sanja in s čimer nimajo nobenih izkušenj, bi hitro sklenili, da je bil Jezus neoliberalec.

Bistvo njegovega nauka namreč ni bilo socialistično. Ni moraliziral: "Naj že nekdo nahrani lačne!" Še manj je demagoško pozival: "Vzemimo sosedu, kar je trideset let gradil, in dajmo tistim, ki niso!"

Jezus ni pridigal prelaganja odgovornosti na druge, ampak osebni angažma in zasebno pobudo. Njegovo sporočilo je bilo preprosto: "Nahranite lačne." Vi. Ne nekdo drug.

V politično zatohli in intelektualno izolirani državi, kjer so generacije odraščale ob sistematičnem olepševanju socializma, mnogi ne vedo, kaj socializem je. Vse življenje jim iz vseh zvočnikov razlagajo, kaj naj bi bil, ne po njegovih dejanskih učinkih, temveč kot plemenit ideal pravičnosti, enakosti in solidarnosti. Zato ga prepoznajo po plemenitosti njegovih obljub, ne pa po nedelovanju, brutalnosti in škodljivosti njegovih posledic.

Paradoksalno je prav Noam Chomsky, zagovornik socializma, z besedami "Resnica je pokopana pod neštetimi plastmi laži" nehote ponudil skoraj popoln opis, kako skuša sodobni socializem prikriti lastno identiteto.

Noam Chomsky Foto: Guliverimage

Kljub desetletjem olepševanja pa je njegova zgodovinska zapuščina očitno le pustila dovolj grenak priokus, da se z njim le redki želijo poistovetiti. Prav zabavno je opazovati, kako razširjene so v Sloveniji značilnosti socializma, ki so preživele njegove zgodovinske preobrazbe in se vztrajno reproducirajo med tistimi, ki se že dolgo ne razglašajo več za socialiste. Še več, ob omembi socializma so celo užaljeni, saj so prepričani, da je ta izginil leta 1991, nato pa v naslednjih treh stavkih izrazijo stališča, ki se jih ne bi sramoval niti Vladimir Iljič Lenin.

Za začetek pomislimo na tri povsem vsakdanje predstave, ki so v Sloveniji tako razširjene, da se skoraj nihče več ne vpraša, kaj pravzaprav pomenijo.

Prva je prepričanje, da človek ne potrebuje dveh stanovanj. Ne da si ju ne more privoščiti. Ne da ju ni pošteno pridobil. Preprosto ju ne potrebuje. In ker ju ne potrebuje, je povsem legitimno, da mu politika drugo obdavči toliko, da se mu ga ne splača več imeti. Koliko premoženja sme imeti posameznik, torej najbolje vedo ljudje, ki ga niso ustvarili. Še bolj zanimivo pa je, da se jim zdi povsem samoumevno, da imajo pravico o tem odločati. Ob tem niti pomislijo ne, kako podobna je njihova logika logiki povojnih komunističnih oblasti, ki so v proste sobe meščanskih družin naseljevale svoje zaslužne kadre. Tudi takrat je nekdo drug odločal, koliko sob družina pravzaprav potrebuje.

Druga je prepričanje, da mora nekdo, ki zasluži dvakrat več, plačati bistveno več kot dvakrat višje davke. In če se mu to ne zdi pravično, je sebičen, pohlepen in nesolidaren. Tisti, ki v skupno blagajno prispeva bistveno manj, pa se ob tem počuti moralno superiornega. Ne sprašuje se, koliko sam prispeva, temveč koliko več bi lahko prispevali drugi. V tej sprevrženi morali ni več pomembno, koliko kdo daje, ampak koliko mu je še mogoče vzeti. Uspeh postane moralni dolg, zahteva po tujem denarju pa moralna vrlina.

"V tej sprevrženi morali ni več pomembno, koliko kdo daje, ampak koliko mu je še mogoče vzeti." Foto: Shutterstock

Tretja je prepričanje, da mora podjetje zaposlenemu zagotoviti plačo, s katero bo lahko dostojno živel, ne glede na to, koliko vrednosti lahko njegovo delo ustvari. Če so stanovanja predraga, davki previsoki, javne storitve neučinkovite in življenje zaradi političnih odločitev vse dražje, je za to očitno kriv delodajalec. Podjetje, ki ni sprejemalo teh odločitev, mora odpravljati njihove posledice. Politiki, ki so jih sprejemali, pa se lahko še naprej predstavljajo kot zaščitniki delavcev pred pohlepnimi podjetniki.

Vsem trem predstavam je skupna samoumevnost, s katero si ljudje prisvajajo pravico do odločanja o premoženju, zaslužku in odgovornostih drugih, ne da bi sami nosili stroške svojih odločitev ali odgovarjali za njihove posledice.

Leta 1995 je italijanski pisatelj Umberto Eco objavil pri nas posebej priljubljeni esej Ur-Fascism in v njem opisal štirinajst značilnosti fašizma. Njegova ključna poanta je bila, da fašizem ni zgolj režim, temveč tudi način mišljenja, ki se lahko prilagodi novim okoliščinam in pojavi v povsem drugačnih preoblekah.

Zakaj ne bi podobnega miselnega eksperimenta, kot ga je Eco naredil z demokratičnim fašizmom, naredili še z demokratičnim socializmom? Ne iščimo ga v tem, kako se ljudje politično opredeljujejo, temveč v tem, kaj imajo za samoumevno. V njihovem odnosu do lastnine, uspeha, odgovornosti, države in denarja drugih ljudi. Prav tam se namreč razkrivajo stari socialistični miselni vzorci, ki pod novimi imeni preživijo vse sisteme in voditelje.

Poskusimo jih strniti v deset opozoril, da morda živite v bolj socialistični družbi, kot mislite.

1. Politizacija družbe. Ali politika ne ureja več samo skupnih zadev, temveč si prizadeva odločati o vedno več področjih življenja? Ali politični komisarji in aktivisti pridobivajo družbeni ugled na račun manj strokovnosti, podjetnosti in dosežkov? So namesto navdihujočih znanstvenikov, inženirjev, športnikov in podjetnikov na televiziji vsak večer politiki in aktivisti? Ali se mladim kot pot do družbene prepoznavnosti bolj ponujajo protesti s kefijami in palestinskimi zastavami ter zahteve po več solidarnosti kot raketno modelarstvo, razvoj tehničnih projektov in navezovanje stikov z najboljšimi podjetji na svojem področju? Kaj družba bolj občuduje: tistega, ki zahteva spremembe, ali tistega, ki jih zna ustvariti?
2. Prerazdeljevanje kot politični poslovni model. Ali vse večji delež ustvarjenega dohodka prehaja skozi politične odločitve? Je ta delež že tako velik, da je razdeljevanje javnih sredstev postalo sredstvo pridobivanja in ohranjanja volilne podpore? Ali politiki pred volitvami z zakoni in dekreti radodarno odrejajo božičnice, višje plače in druge izdatke, račun pa izstavijo delodajalcem in davkoplačevalcem? Se nato predstavljajo kot dobrotniki, čeprav denarja niso ustvarili sami, in trdijo, da bolje od tistih, ki bodo račun plačali, vedo, kako bodo te odločitve vplivale na njihovo poslovanje in gospodarstvo?
3. Moralna superiornost brez osebnega žrtvovanja. Ali lahko posameznik svojo solidarnost dokazuje predvsem z zahtevami, naj država prerazdeli denar drugih ljudi? Je moralna drža postala pomembnejša od dejanskega osebnega prispevka? Ali tisti, ki najglasneje zahtevajo več solidarnosti, enako zavzeto razmišljajo o tem, kaj lahko sami storijo za druge? Je za ugled človekoljuba dovolj, da od drugih zahtevaš več denarja, ne da bi sam prispeval karkoli?
4. Nezaupljivost do uspeha. Ali se velike razlike v premoženju in dohodkih razlagajo predvsem kot posledica nepravičnih družbenih razmerij, redkeje pa kot možna posledica sposobnosti, dela in tveganja? Je uspešen podjetnik prej osumljenec kot zgled? Se družba bolj ukvarja z vprašanjem, zakaj ima nekdo toliko, kot pa s tem, kako je to ustvaril? In ali nas bolj zanima, kako uspešnim vzeti več, kot kako bi lahko več ljudi postalo uspešnih?
5. Zamenjava enakih možnosti z enakostjo rezultatov. Ali so razlike med ljudmi že same po sebi razlog za nove politične posege, ne glede na njihove vzroke? Ali se ob različnih rezultatih najprej vprašamo, kaj je narobe s sistemom, namesto da bi raziskali razlike v znanju, trudu, odločitvah in prevzetem tveganju? Se bolj ukvarjamo s tem, kako omejiti tiste, ki ustvarijo več, kot s tem, kako pomagati ustvarjati več tistim, ki jim ne uspe? Ali postaja cilj politike odpravljanje razlik tudi takrat, ko bi njihovo odpravljanje pomenilo odpravljanje spodbud za napredek?
6. Kult javnega sektorja. Ali se državna dejavnost samodejno razume kot izraz solidarnosti in javnega interesa, zasebna pa kot zasledovanje dobička? Ali za javne in zasebne izvajalce veljajo enaka merila uspešnosti, odgovornosti in gospodarnosti? Se ljudje sploh vprašajo, zakaj bi morala država ostajati pomemben hotelir, zavarovalničar in upravljavec podjetij? Ali pa se raje ukvarjajo z omejevanjem zasebnih alternativ? Je mogoče javno priznati, da zasebni sektor ustvarja velik del blaginje in da so zasebni zdravniki pomemben del javne zdravstvene mreže, ne da bi to zvenelo skoraj kot politična provokacija?
7. Krepitev odvisnosti od političnih odločitev. Ali je vse več posameznikov, podjetij in organizacij odvisnih od subvencij, dovoljenj, javnih razpisov in drugih odločitev politike? Ali država financira celo nevladne organizacije, kulturnike in medije, katerih naloga naj bi bila nadzorovati oblast? Se ob tem kdo vpraša, kako neodvisen je lahko nadzornik, katerega obstoj je odvisen od odločitev tistega, ki ga nadzoruje? Ali se s širjenjem javnega financiranja ne povečuje predvsem moč ljudi, ki odločajo, kdo bo denar dobil in kdo ne?
8. Ustvarjanje moralnih nasprotnikov. Ali se kompleksni družbeni in mednarodni problemi poenostavljajo v spopad med žrtvami in privilegiranimi zatiralci? Sta zavist in jeza postali učinkovitejši politični orodji od razumevanja problemov in iskanja rešitev? Ali na javni televiziji ob strokovnjaku vselej sedi mladi aktivist brez izkušenj z enakimi odgovori na vsa vprašanja? Ali javni denar financira tudi organizacije, ki politične nasprotnike označujejo za fašiste, skrajne desničarje in podpornike genocida? Je postalo pomembneje dokazati, da je nasprotnik moralno zavržen, kot pokazati, da imaš sam boljše rešitve?
9. Razpršitev in prelaganje odgovornosti. Ali so za neuspehe gospodarskih in socialnih politik praviloma krivi trg, kapitalizem, bogati, neugodne okoliščine in nezadostno financiranje, redkeje pa institucije in politiki, ki so sprejeli konkretne odločitve? Ali se ob nedelujočem javnem sistemu najprej zahteva več denarja, namesto da bi preverili, kaj se dogaja s tistim, ki je že v sistemu? Ali je mogoče desetletja odločati o porabi milijard, ne da bi moral kdo osebno odgovarjati za rezultate?
10. Trajna potreba po novih intervencijah. Ali se neuspeh državnega posega praviloma razlaga kot dokaz, da poseg ni bil dovolj obsežen? Je odgovor na neučinkovito regulacijo še več regulacije, na neučinkovito javno porabo še višja poraba in na neuspešen državni program nov državni program? Ali se sploh kdaj resno razpravlja o tem, da bi država nehala početi nekaj, kar ne deluje? In ali je lahko sistem, v katerem vsak neuspeh postane razlog za širitev pristojnosti tistih, ki so ga povzročili, sploh zainteresiran za odpravljanje lastnih napak?

Če ste v tem opisu prepoznali Slovenijo, potem razumete, zakaj stvari pri nas ne delujejo najbolje in kaj moramo storiti, da bi bilo nekoč drugače. V sistemu, kjer država odloča o vsem, se posameznikom bolj izplača lobirati pri oblasti kot ustvarjati. Temu se prilagodi tudi gospodarstvo, kjer namesto sposobnosti, odličnosti in podjetnosti vse bolj štejejo zveze, poznanstva in politični vpliv. Takšen sistem ne ustvarja pravičnejše družbe. Ustvarja le družbo, v kateri so uspešnejši tisti, ki so blizu oblasti, ne pa tisti, ki bolje delajo. Kot smo nekoč rekli: v kapitalizmu vedno nekdo dela bolje od tebe, v socializmu pa vedno nekdo bolje krade od tebe. Če država tistemu, ki nima, vse da, tistemu, ki ima, pa vse vzame, za delo in ustvarjanje nima več prave spodbude ne eden ne drugi. Prav zaradi te preproste zakonitosti človeške narave ni deloval ne nekdanji ne sodobni socializem. Blaginje namreč ne ustvarjata politično prerazdeljevanje in tekmovanje za naklonjenost oblasti, temveč osebna pobuda, pametne odločitve, prevzemanje tveganj in trdo delo. Naloga države zato ni, da odloča namesto ljudi, temveč da jim omogoči ustvarjanje, predvsem tako, da jim s poti odstrani ovire, ki jih prepogosto postavlja kar sama.

Druge kolumne Tomaža Štiha:

Mnenja Tomaž Štih: Vrnimo DOM v DOMovino

Mnenja Tomaž Štih: Ukinimo RTV in STA

Mnenja Tomaž Štih: Osemdeseta trkajo na vrata