Primož Roglič
Tadej Pogačar
Nedelja, 9. 11. 2025, 4.00
12 ur, 41 minut
Kolumna
Tomaž Ambrožič: Komu mar za naslednike Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,68
Tomaž Ambrožič
Živimo zlato obdobje slovenskega športa. Entuziazem, navdih in neprestano dokazovanje v letih, ki so sledila razglasitvi lastne države, so vsaj v športu prinesli izjemne rezultate. Že v obdobju pred tem je bil v Sloveniji postavljen sistem razvoja športa, ki je na račun športnih društev, ki so osnovnošolcem ponujala prostočasne aktivnosti, skoraj do skrajnosti izkoristil športni potencial naroda. Če k temu dodamo še naklonjenost gospodarstva, ki je skozi družbeno odgovornost odkrito financiralo tudi profesionalni šport, potem dobimo zmagovalno formulo, ki je v marsičem zaslužna za to, da smo vzpostavili osnovno športno infrastrukturo, strokovni kader in na koncu tudi vrhunske športnike. Kar se je sejalo pred tridesetimi, dvajsetimi leti, danes žanjemo. In tako bo tudi čez dvajset ali trideset let. Pa bomo še vedno vzbujali zavist bistveno večjih in bogatejših narodov?
Bojim se, da ne. Družbena odgovornost danes vse bolj postaja fraza, ki jo ima komuniciranje z javnostjo zelo rado. Skoraj vsakdo želi povedati in pokazati, da je družbeno odgovoren, pa čeprav pogosto to družbeno odgovornost vidijo le tisti, ki jim ta fraza predstavlja zgolj predstavo za javnost, ki jim pomaga svoje ime prikazati v drugačni luči. Tuja podjetja, ki vstopajo na slovenski trg in so v preteklosti prevzela nekdaj domače družbe, vse bolj zategujejo pas in krčijo sredstva, ki jih namenijo športu in drugim družbenim dejavnostim v okolju, kjer delujejo.
Kolesarstvo je danes verjetno najmočnejši "paradni" šport, s katerim se lahko ponašamo Slovenci. Dejstvo, da lahko Tadeja Pogačarja že danes z veliko gotovostjo umestimo med največje vseh časov tega športa, govori samo zase. In čeprav je era Primoža Rogliča, Tadeja Pogačarja, Mateja Mohoriča in preostalih navdušila številne mlade športnike, da jim sledijo, je to pustilo novega lastnika družbe Adria Mobil v Novem mestu povsem ravnodušnega in je brez slabe vesti odpovedal pokroviteljstvo najuspešnejšega kolesarskega kluba zadnjih desetletij. Ne samo, da je klub omogočil drugo športno kariero Primožu Rogliču, v zadnjih nekaj letih so iz Novega mesta v svet odšli tudi Domen Novak, Anže Ravbar, Žak Eržen, Gal Glivar in novi veliki up svetovnega kolesarstva Jakob Omrzel. Nekaj sto tisoč evrov letne podpore je bilo za družbo, ki je v zadnjih treh letih čisti poslovni izid povečala s 35 milijonov evrov na 88 milijonov evrov v letu 2024, očitno preveč. Kruto, a tako pač je, ko lastnik živi daleč stran, ne čuti okolja in tudi ne prepozna potenciala v njem.
Najbogatejša regija v Sloveniji, ki žal ne najde posluha za kolesarstvo
Novo mesto spada med najrazvitejše slovenske regije. Adria Mobil, Revoz in Krka so največje družbe, ki dajejo delo na tisoče zaposlenim. Krka je še edina v večinsko slovenski lasti in tudi edina, ki se do okolja, v katerem ustvarja, obnaša družbeno odgovorno. Revoz je verjetno podjetje, ki je v času slovenske samostojnosti od države prejelo največ državnih spodbud s ciljem ohranjanja proizvodnje v Novem mestu. Vse lepo in prav, a njihov čut za odgovornost do lokalnega okolja se meri v morda sto tisoč evrih sponzorskih sredstev in donacij, ki jih vlagajo v okolje.
Kolesarski klub Adria Mobil je v nemilosti zaradi odhoda Adrie kot glavnega sponzorja.
Krka je, preden je generalni pokrovitelj kolesarskega kluba iz Novega mesta postala družba Adria Mobil, že bila generalni sponzor kolesarjev. Danes, ko so novomeški kolesarji izgubili svojega glavnega mecena, jim Krka žal ni bila pripravljena ponuditi roke pomoči. Novo mesto premore tudi druga uspešna podjetja, morda manjša, kot so omenjeni velikani, a se jih kolesarska zgodba žal ne dotakne.
Čeprav za leto 2025 načrtujejo do zdaj rekorde poslovne rezultate s pozitivnimi obeti za uspešno poslovanje tudi v prihodnje, se jih "nesrečna" usoda novomeških kolesarjev ni dotaknila. Tako kot Adria Mobil ima tudi družba Krka za takšno odločitev svoje argumente in utemeljitve, ki pa žal režejo krila eni najuspešnejših slovenskih športnih zgodb.
Kolesarski klub Adria Mobil je bil praktično ves čas po osamosvojitvi tudi organizator kolesarske dirke Po Sloveniji, brez katere slovensko kolesarstvo ne bi moglo ohranjati stika z mednarodnim okoljem. A ni ga samo ohranjalo, Slovenija je tudi na račun teh organizacijskih naporov danes svetovna kolesarska velesila.
Slovenska država je sicer priročna tarča kritik ob analiziranju tovrstnih težav. Roko na srce bomo na pleča države težko naložili usodo slovenskega klubskega športa. Podobne težave danes pestijo tudi druge slovenske športne klube, predvsem tiste v ekipnih športih. Več kot hvaležni smo lahko posameznikom in skupinam (domačim in tujim), ki z lastnim denarjem financirajo že skoraj večino najboljših slovenskih klubov v ekipnih športih. Žal lahko uspešne slovenske podjetnike, ki v šport vlagajo svoje poslovne presežke, preštejemo na prste dveh rok. Pa ne, da jih nimamo bistveno več, imamo jih, a se jih športne zgodbe žal ne dotaknejo.
Športne zgodbe vračajo v družbo več kot kapital
Dobiček in uresničevanje zastavljenih poslovnih ciljev sta postala vodilo gospodarskega okolja. Seveda, saj posredno prinašata blagostanje, nova delovna mesta in nove investicije. Nimamo več veliko slovenskih podjetij, ki na leto ustvarijo več sto milijonov evrov dobička. Slovenski šport ni požrešen, ravno nasprotno. S tako malo vloženega denarja praktično nikjer ne dosegajo tako odmevnih rezultatov. Tudi v gospodarstvu težko najdemo takšne zgodbe.
Kapo dol družbi Krka za podporo, ki jo ponuja ne samo športu v lokalnem okolju, pač pa tudi kulturi in drugim dejavnostim. Že res, da njihova družbena odgovornost skorajda ne gre iz lokalnega okolja, a je treba tudi priznati, da kot družba, ki je verjetno med vsemi slovenskimi najbolj izvozno naravnana, v redkokateri družbeno odgovorni lokalni zgodbi lahko najdejo toliko vrhunskega športnega navdiha, kot ga lahko najdejo v zgodbi lokalnega kolesarskega kluba.
Slovenci smo v športu razvajeni. Samo najboljše je dovolj dobro, a najboljše ne nastane samo od sebe. Trideset let načrtnega dela je prineslo vrhunske rezultate. S korakom ali dvema nazaj zaradi izgubljenega pokroviteljstva pa ne moremo napovedovati, da bo tudi prihodnost novomeškega kluba tako uspešna. Niso samo številke tiste, ki jim je treba zaupati. Zgodbe, ki jih pišejo vztrajnost, požrtvovalnost in skromnost, so slovensko kolesarstvo postavile na vrh lestvic. Tistega, ki ne razume zgodb, zgolj številke ne bodo osrečile. Dobiček pa tudi ne bo nikoli prinesel toliko navdiha, kot ga lahko zagotovijo zmage in zgodbe o uspehu.
