To je še vedno Jugoslavija

Državljani so morali le slepo ubogati in slediti svojim voditeljem, ki so vedeli, kako bodo na koncu ustvarili najboljšo državo na svetu. Na žalost je pred uresničenjem svetlih ciljev Jugoslavija ekonomsko, politično in družbeno propadla, ostali pa s(m)o ljudje, nevajeni skrbeti sami zase. Kot razvajeni otroci, ki jim nestrpni starši ne dovolijo počasnega in zamudnega učenja življenjskih veščin, ampak raje namesto njih na hitro pospravijo, pomijejo posodo, jih oblečejo in uredijo … in posledično iz otrok naredijo nemočne invalide. Ker jim živčni starši niso podarili časa za učenje življenjskih veščin, od samostojnega oblačenja do pranja oblek in načrtovanja časa, se znajo prisilno invalidizirani (ljubkovalno: razvajeni) otroci, tudi potem ko so formalno odrasli, le nemoteče igrati ter živeti v oblakih, inkubatorjih, projektih – brez evra izkoristka od ljudi, ki bi njihove izdelke v resnici potrebovali. Socializem nas je oropal veščin, kako samostojno preživeti Razvajenost je invalidna oropanost bistvenih veščin za preživetje. Podobno nas je, državljane nekdanje Jugoslavije, socializem oropal bistvenih veščin, kako samostojno preživeti (dobiti delo, poskrbeti za zdravje, šolanje, pokojnino). Takratni voditelji so namreč hoteli imeti mir pred vpletanjem navadnih državljanov v njihove revolucionarne načrte. Zato smo v novo državo prišli nevešči osnovnih spretnosti preživetja v svobodi. To je enako, kot če na kmetiji vzrejenega lisičjega mladiča spustiš v gozd, potem pa že za večerjo prikrevsa nazaj in nepremično gleda v svojo skodelo. Podobno smo nekdanji Jugoslovani prestopili v Slovenijo z mislijo, da mora še naprej za bistvene življenjske težave preživetja poskrbeti država, državljani pa se lahko še naprej, kot v otroškem vrtcu, ukvarjamo z enakimi drobnimi potrošniškimi veselji kot v socializmu – uvoženimi kavbojkami, vikendi, avtomobili. Čakamo kot telički na zakol Ni čudno, da so tisti, ki so takrat po sreči prišli do večjih količin certifikatskega denarja, vse skupaj v kratkem zapravili za vikende in barke in drage avtomobile. S tistim, kar je bilo zares pomembno, pa se v Jugi tako in tako nismo naučili ukvarjati, ker je bilo v prejšnjem sistemu to navadnim ljudem pač prepovedano. Zato se nam še danes zdi normalno, da niti ne upamo razmišljati o tem, da bi bilo treba za prihodnost poskrbeti nekako z lastnimi močmi. Zato čakamo kot telički na zakol, zato smo v strahu pred lastno nezmožnostjo Slovenci izgubili že več kot dve desetletji, čeprav vemo, da nas v prihodnosti čakata vsaj dve ogromni družbeni težavi – zanemarjen pokojninski in zdravstveni sistem. Četrt stoletja se že delamo slepe in nore in živimo iz rok v usta, namesto nakopičenih zavarovalniških zalog napadamo proračun, ko zmanjka tam, si najemamo posojila in upamo, da se bo nekoč že samo nekako izteklo.

Čeprav smo zapustili Jugoslavijo, od države še vedno pričakujemo, da bo namesto nas skrbela za vse tisto, za kar tudi prejšnja ni znala tako, da bi bili zadovoljni. Zato se nam tudi v najboljših časih nove države Slovenije ni zdelo vredno preračunati naše starostne piramide in naraščajočih zdravstvenih potreb in verjeti številkam, da se bo naša varnost neizbežno zrušila, če ne bomo kaj bistvenega spremenili.

Država ni klub s članarino In zapomnimo si – pokojninske in zdravstvene varnosti nam ne bo zagotovila država, še nobena v zgodovini nam ju v resnici ni. Od države lahko le zahtevamo, naj kredibilno redi pokojninski in zdravstveni sistem tako, da vanju ne bomo ujeti kot nemočni opazovalci razpadanja, ampak bomo lahko zase tudi kaj oprijemljivega storili. To je vse, česar je objektivno zmožna katerakoli država. Da drži red.

Država namreč ni klub, pri katerem državljan presoja, kaj in koliko dobi za svojo članarino in ali je zanj bolje, da je notri ali iz njega izstopi. Danes, ko v živo gledamo slike držav, ki so jih (s tujo pomočjo) razpustili in je zavladal kaos, si vprašanja o tem, kaj mora država storiti namesto nas, ni več razumno postavljati.

Države nimam zato, da bi mi od davkov delila čokolado Državo imam zato, da imam – državo. Ne torej zato, da bi mi od davkov delila čokolado, ampak v prvi vrsti zato, da s svojimi zakoni in (pri)silo vzdržuje red in predvidljivost, v kateri lahko živim in načrtujem lastno življenje. Vse preostalo, od lepih cest do demokracije, je sicer lahko lep priboljšek, ki sem ga vesel, ampak vseeno pa je država predvsem predvidljiv red, ki se mu lahko prilagodim s svojim drobnim človeškim življenjem.

Kar pa ne pomeni, da v primernih okoliščinah z državnimi predstavniki ne bom razpravljal o višini davkov in o tem, kako bi jih bilo bolje porabiti. Ampak kaj več od reda, v katerem si lahko uredim svoje življenje, od države ni realno pričakovati. To velja tudi za pokojnine in zdravje, da o zaposlitvi niti ne govorim.

Neodgovorna država, ki smo jo razpustili, potem pa jo vseeno še vedno ohranili vse do današnjega dne Od države zato pričakujem samo pokojninski in zdravstveni sistem, v katerih bom vedel, kaj mi je storiti, če hočem dobiti varnost, ki jo za svoje potrebe želim imeti. Ne želim biti ujetnik pokojninskega sistema, v katerem nimam pojma, kaj bo čez deset let, in v katerem imamo vsi vtis, da je brez zveze vlagati, ker se bo tako in tako vse zrušilo in torej ne bo pomembno, kako se danes kdo odloča. In enako velja za zdravstveno varnost.

To, kar zdaj živimo, je še vedno Jugoslavija. Tista neodgovorna država, ki smo jo razpustili, potem pa jo vseeno še vedno ohranili vse do današnjega dne.