Nedelja, 19. 1. 2020, 20.39
4 leta, 10 mesecev
Kolumna
"Temu sem morda nasedal v obdobju pred otroki, zdaj pa ne več"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,36
6
Sem oče dveh otrok. Tretji je na poti, morda je bil brezmadežno spočet, ker se ne spomnim, da sem podpisal to peklensko obvezujočo pogodbo, ki mi narekuje, da bomo doma izboljšali slovensko povprečje. Včasih sem lovil nasmehe, danes voham plenice. V prostem času tudi novinar, bloger in urednik. Ampak vse to so zgolj ljubiteljski nazivi.
Kakšna dva tedna januarja sta že za nami. Novo leto, novo desetletje, novi začetki, karkoli že posamezniku sede. Težko bi rekel, da se je moje življenje v mesecu dni bistveno spremenilo. 15. december 2019 ali 15. januar 2020, ni omembe vredne razlike. Ko pogledam skozi okno, je še vedno tema ob petih.
Mrzlo je. Punci se igrata na kavču. Razmišljam, kaj bi večerjal. Lososa? Še vedno imam mali "detoks" od vsega decembrskega prenažiranja. Ne verjamem v novoletne zaobljube, mislim, da so precejšnja prevara. Ki sem ji morda nasedal v obdobju pred otroki, zdaj pa ne več.
Kar seveda ne pomeni, da ne želim nekaj več v svojem vsakdanu. Iskreno verjamem v to, da se človek uči vse življenje, da danes ne sme biti isti, kot je bil pred petimi leti. Ampak človek se spreminja skozi vse leto, ne le prvega prvega. Človek začuti potrebo, da nekaj pri sebi spremeni in se tega loti takoj. Ne jutri, pojutrišnjem ali na novega leta dan. Takoj.
Srečen in zadovoljen človek je za vse veliko prijetnejši
Fitnesi so polni. Zunaj srečujem novo generacijo tekačev. Ali kurijo le slabo vest, odvečne kilograme ali so odločeni s svežim korakom začeti novo obdobje v svojem življenju, to mi je povsem vseeno. Vsak, ki dela nekaj dobrega zase, dela nekaj za skupno dobro. Kajti srečen in zadovoljen človek je za vse veliko prijetnejši.
Vseeno pri sebi trenutno nič ne spreminjam. Čeprav obstaja ogromno stvari, ki bi lahko bile boljše, še vedno verjamem, da se vse zgodi ob pravem času. Januar 2020 zame ni pravi. Vsi tisti kilogrami, ki so prejšnji sladki mesec našli varno zatočišče v mojem telesu, bodo sčasoma obupali nad tako podlim skrbnikom.
Vse skrbi, ki so se čez praznike nabrale v moji glavi, bodo čez nekaj tednov videti povsem nepomembne. Današnja skrb je le jutrišnji bled spomin. Ves čas, ki sem ga decembra nehote preživel v službi, bom januarja nadoknadil s tem, da bom več doma s svojimi puncami. Tako da je vse okej.
"Eno pa le imam - novoletno zaobljubo namreč. Da čim pogosteje na stvari v življenju gledam skozi otroške oči. V njih sem še jaz prav fajn."
Predvidevanje mi je onemogočeno
Zaobljube predvidevajo dolgoročnejše načrtovanje. Če imaš dva otroka, mlajša od petih let, in je eden še na poti, potem lahko počneš marsikaj, načrtovanje pa zagotovo ni ena teh reči. Težko je predvideti naslednjih pet ur, kaj šele pet dni, tednov ali mesecev. Otroci te prisilijo v to, da živiš v danem trenutku. V dobrem in slabem.
Dnevi so si zelo podobni, letni časi se neverjetno hitro menjajo, skoraj kot velikost plenic pri dojenčku, otroci rastejo s svetlobno hitrostjo in, čeprav morda ni videti, se tudi mi staramo s tem neustavljivim tempom. Zato so zaobljube stvar drugih. Tistih, ki imajo čas zanje.
Včasih pozabimo, da se je treba znati tudi ustaviti. Smisel življenja ni v tem, da hočeš vedno več, ampak da si kdaj tudi zadovoljen s tem, kar imaš. To ne pomeni, da se prehitro zadovoljiš. To pomeni, da iščeš notranjo srečo in mir tudi v najbolj vsakdanjih stvareh – nasmehih, otroških vragolijah in okusni večerji.
Na zaobljube gledam podobno kot na novoletne razprodaje. Navzven so videti super, veliko privarčuješ, kar naenkrat imaš ogromno novih stvari in na začetku si nad tem navdušen. Čez nekaj dni pa ugotoviš, da si kupil veliko stvari, ki jih ne potrebuješ, da so slabe kakovosti in da so bile na prvi pogled videti veliko bolj mikavne kot skozi prizmo nekaj dni.
Tudi zaobljube so morda na začetku super, delaš na osebni rasti. Potem pa prehitro obupaš, razočaran si nad tem, da se rezultati ne pokažejo dovolj hitro in nisi prepričan, ali si v danem trenutku izbral prave odločitve. Kaj pa, če si se bolje počutil v svoji koži pred temi drastičnimi rezi?
Vsak, ki dela nekaj dobrega zase, dela nekaj za skupno dobro. Kajti srečen in zadovoljen človek je za vse veliko prijetnejši.
Naj živi prestopno leto!
Trenutno sem kar zadovoljen s tem, kako so se stvari uredile. Še vedno me seveda jezijo vsakodnevni nepredvideni spodrsljaji, kot so vozniki, ki ne uporabljajo smernika, telefonski klici, ki mi poskušajo prodati "magični" sesalec, ki dela namesto mene, ali osebe, ki plačuje račune za ves mesec na blagajni samopostrežne trgovine, ko pa ti potrebuješ le liter mleka. Ampak tako je življenje, to so le blage preizkušnje. Doma se imamo še vedno lepo. In želim, da tako tudi čim dalj ostane.
Nikar si ne dovoli, da se ujameš v te novoletne pasti. Ta "novo leto, nov jaz, prva stran 366 strani dolge mega uspešnice (prestopno leto nam podarja ekstra dan, juhu!)" in podobne nebuloze. Novo leto ne predstavlja novega začetka, ampak je le še en dan, ki ga lahko izkoristiš za vztrajno rast.
Vseskozi sem razpet med željo, da postanem boljši človek, in tem, da sem preprosto zadovoljen z vsem, kar sem postal. Želim dajati, a tudi prejemati. Želim biti dober do drugih, a sem spet sebičen do te mere, da nisem pripravljen pregledati svojih potreb in želja.
Želim biti najboljši oče, kar sem lahko. Nikoli nisem stremel k temu, da se približam kakšnim idealom, ker sem za kaj takega prepoln majhnih in večjih napak in tikov, želim pa pregoreti v nenehnem poskušanju, da sem najboljši, kar si dovolim biti. Družino imam. Nimam volje, časa in predvsem želje, da se ukvarjam z drugimi, ker je vsa moja energija usmerjena v nekaj neskončno bolj pomembnega.
Eno pa le imam - novoletno zaobljubo namreč. Da čim pogosteje na stvari v življenju gledam skozi otroške oči. V njih sem še jaz prav fajn.
6