Slovenska smer

V širšem krogu kandidatov za letošnjega dobitnika Nobelove nagrade za ekonomijo je bil tudi dobitnik Clarkove medalje in profesor na MIT Daron Acemoglu. Širši javnosti je znan po knjigi Why Nations Fail: The Origins of Power, Prosperity and Poverty. Dokazuje, da je najpogostejši razlog, da gre državam slabo, da imajo inštitucije, ki izčrpavajo gospodarstvo – ekstraktivne ali izčrpovalne inštitucije; da imajo sistem postavljen tako, da izčrpava vse za dobrobit nekaterih. V knjigi od primera do primera kaže, da revne države od bogatih loči prav to – ali so njihova gospodarstva odprta za vse ali pa jih izčrpavajo ozke elite.

In kakšno zvezo ime to s Slovenijo? Da smo v zgodbi v zvezi s slabo banko jasno kot še nikoli te elite tudi začutili. Slaba banka je nastala zato, da so slabe terjatve iz bank prenesli nanjo. Vlada je želela, da bi slabo banko vodili neodvisni strokovnjaki. In je najela Skandinavce. Izkazalo se je, da so bili preveč neodvisni. Enim se je zdelo, da si preveč neodvisno izplačujejo plače. Drugim se je zdelo, da preveč neodvisno upravljajo bankrotirano premoženje preveč vplivnih ljudi.

Zato so jih nagnali. Zakaj pravzaprav, zaradi prvega ali drugega, je vprašanje za dve milijardi evrov. Ali za 200 tisoč evrov. Spet odvisno, koga vprašate.

Niso odšli dovolj tiho in ponižno. DUTB je premetala še specialna policija. Vlada zdaj išče nove neodvisne strokovnjake. Verjetno pričakuje, da so se od svojih predhodnikov kaj naučili.

Scenarij To je, na kratko, osrednja notranjepolitična zgodba meseca oktobra. Po svoji dramaturgiji je podobna stotinam zgodb, ki so se dogajale v Sloveniji v zadnjih 25 letih. Če stopiš na dovolj pomembne prste (kot se je izrazil Janne Harjunpää), te najprej diskreditirajo (plače, plače, plače), potem likvidirajo (razrešitev), po potrebi pa obdelajo še nasilno (torej z uporabo represivnega aparata).

Nekaj podobnega se je prejšnji teden zgodilo tudi Marjanu Batagelju. Iz podjetja, katerega večinski lastnik je, noče odvesti dovolj dividend postojnski občini. Malo so ga vlačili po medijih, prejšnji teden pa se mu je zgodila policijska preiskava.

Ni nemogoče, da je policijska preiskava na njegovem podjetju naključje. Kot tudi ni nemogoče, da so mediji na začetku meseca toliko pisali o plačah na DUTB ne glede na njene načrte s Savo, d. d. Ni nemogoče, ni pa verjetno.

Glavni junak V obeh zgodbah nastopajo podjetje, ki ustvarja denar (Sava Hoteli, Postojnska jama), nekdo, ki bi podjetje izčrpaval (Sava, d. d., Občina Postojna), in junak, ki se temu upre (Skandinavci, Marjan Batagelj). V stranskih vlogah so mediji, policija in razni aparatčiki.

Junaki so Švedi in Finci. Do zdaj smo jim zaupali. Švedom zaradi Stenmarka, njihove socialistične različice kapitalizma in častnega doktorata, ki so ga podelili Edvardu Kardelju. Finci so bili svetal zgled zaradi svojih vlaganj v raziskave in razvoj, Nokie, odličnega šolstva in skakalcev. Nikoli nas niso okupirali, ne morejo jim očitati ne fašizma ne imperializma.

Na lestvici Transparency International sta Finska in Švedska tretja in četrta najmanj skorumpirana država na svetu. Slovenija je devetintrideseta. In potem naj bi verjeli, da so, ko pridejo Skandinavci v Slovenijo, kar naenkrat skorumpirani, kot smo mi? Ni nemogoče, ni pa verjetno.

Zamudili so priložnost biti tiho Takole je Šved Lars Nyberg sklenil svoje pismo predsedniku vlade Miru Cerarju: "V primeru Save, sodeč po tem, kar sem videl in prebral, čutim vonj po korupciji v vsakem kotu. Je res to to, kar ste mislili, ko ste govorili o boju proti korupciji? Je to res smer, v kateri želite voditi Slovenijo?"

Njegove besede je komentiral Finec Janne Harjunpää: "G. Nyberg je ugleden strokovnjak, z dolgo kilometrino. Bil je viceguverner Švedske narodne banke, Barrosov svetovalec, delal je vsepovsod. Prepričan sem, da je njegov nos zelo občutljiv."

O Savi pa je povedal tole: "Sava Turizem hrani Savo, d. d., s finančnimi nakazili, s katerimi plačujejo razmeroma visoke plače v Savi, d. d., od nje pa prejema le administrativne usluge, ki bi jih lahko od kogar koli. Odgovor je jasen ne, Savi Turizmu bi šlo brez Save, d. d., veliko bolje."

Še vedno je res to, kar je povedal Milovan Đilas daljnega leta 1957 v knjigi Novi razred. Da "komunisti z nacionalno lastnino delajo, kot bi bila njihova, obenem pa jo zapravljajo tako, kot bi bila od nekoga drugega". No, komunist Đilas je leta 1957 vedel, zakaj bodo stvari končale na slabi banki.

Le Chifre Ampak to še niso vsi. Nasprotnika glavnega junaka lahko samo slutimo. Povsod je prisoten, a vendar nima obraza. Poganja vso zgodbo, pa ne vemo, kako mu je ime. Dolgo, dolgo je že med nami. Zanj govorijo in delajo drugi.

Če je bila afera DUTB za kaj dobra, je bila za to, da sta scenarij in glavni protagonist tako očitno stopila pred Slovenijo. Ostro in jasno smo začutili glavnega negativca vseh takih zgodb. Skoraj smo na robu TV-kadra videli njegovo neostro senco. Skoraj je zasmrdelo po njegovem zadahu.

Za oznako negativca si sposodimo ime negativca iz filmov o Jamesu Bondu. Recimo mu Le Chifre. Sicer je Le Chifre oznaka za nekaj, kar je v svojem bistvu abstraktno, kar ni ena oseba ali ena mreža. Zato je Le Chifre, v primerjavi s tistim bondovskim likom, skoraj neuničljiv.

Poosebljenje ekonomije izčrpavanja Le Chifre pooseblja sistem ekstraktvine ekonomije – ekonomije, ki je organizirana tako, da lahko nekatere skupine iz nje črpajo bogastvo zase, druge pa tiščijo stran. Njena alternativa je odprta ekonomija, kjer more in sme sodelovati vsak, tekma med njimi pa nima pristranskih sodnikov. Zmagujejo boljši.

Primer take majčkene inštitucije, ki izčrpava, bi bila po mnenju Finca Sava, d. d. Po mnenju gospoda Batagelja pa verjetno Občina Postojna. Pomembnejše vprašanje je, ali bo kolešček v sistemu ekonomije izčrpavanja zdaj postala še DUTB.

Medijski, šolski in politični lakaji ekonomije izčrpavanja nas prepričujejo, da je ekstraktivna ekonomija v nacionalnem interesu, da je bolj pravična in socialna. Odprta ekonomija pa da je neoliberalna, če ne celo fašistična.

Slovenska smer Ekonomija izčrpavanja je vzrok, da Slovenija ne napreduje tako hitro, kot bi lahko. V minulem tednu smo po televiziji to gledali v živo, v HD-tehniki in s prevodom v slovenščino.

Zgodba se je odvijala kmalu po propadu predloga za veliko koalicijo. Kadilo se je od pameti, ki je rekla: no, saj smo vedeli, da je bil predlog nerealen. Nekateri so ugotavljali, da je bil vsaj eden od naslovnikov napačen. Ampak po drugi strani – ali bi se ta zgodba odvrtela na enak način, če bi veliko koalicijo imeli? Bi bil Le Chifre zato šibkejši ali močnejši?

Mar ne bi kazalo vzpostaviti zavezništva tistih, ki bi iz Slovenije radi naredili odprto družbo? Veliko revščine in drugih razvojnih težav bi si prihranili.