Samopostrežni terminali: pomoč ali nadlega?

Zahvaljujoč računalniški tehnologiji lahko danes lepo število opravil, ki smo jih nekoč lahko opravili samo po dolgem čakanju v vrsti pred okencem, uredimo sami. Na prvem mestu so tu spletne storitve, zahvaljujoč katerim nam na primer še za večino potrdil in listin ni več treba hiteti na upravno enoto, saj jih lahko naročimo z domačega računalnika, tablice ali celo mobilnega telefona.

Misli pa me tokrat bolj vlečejo k vedno bolj pisani beri samopostrežnih terminalov, ki se pojavljajo na vedno več različnih mestih. Razni samopostrežni informacijski terminali, blagajne, terminali za prodajo železniških in avtobusnih vozovnic, terminali za prijavo na polet v letaliških stavbah, tudi zdravkomati, ki jih zdaj ne potrebujemo več, saj se evidence zdravstvenega zavarovanja osvežujejo drugače …

Ni vse okoli nas igrišče ali učilnica Samopostrežne blagajne so se pojavile tudi v nekaterih večjih slovenskih blagovnicah – na srečo za čakajoče v vrstah predvsem v tistih, kjer blagajničarke in blagajničarji nimajo slovesa najhitrejših. Priročne so zlasti za manjše nakupe in so načeloma kar uporabniško prijazne.

Toda vse prednosti te high-tech pridobitve se porušijo, ko družine z majhnimi otroki hote ali nehote, vsekakor pa neuvidevno in sebično samopostrežno blagajno zamenjajo za otroško igrišče in/ali vadbišče sodobnih tehnologij. "Boš ti, srček, to naredil, daj, stopi sem (ali kar gor), pa ti pokažem, pa boš potem še ti." Za blagajno pa vrsta čakajočih, ki nimajo časa za igro in/ali dodatno izobraževanje mladih.

Na vrsti ni enako kot v vrsti Čakajoči v vrsti so za ponosne starše s poslanstvom na samopostrežni blagajni neki drug svet. Svet, ki ga ne vidijo, kajti otroci so naše/njihovo največje bogastvo. Morda si kdo od teh staršev (ali celo kdo od bralcev) še misli, kako nevljudni so ti čakajoči, da ne občudujejo te medgeneracijske interakcije s sodobnimi tehnologijami, a me prav zanima, kako bi se odzvali, če bi bili oni med čakajočimi (predvidevam, da decibelov v širši okolici ne bi manjkalo). V redu, gotovo to nikogar ne moti, če traja nekaj trenutkov, a če si nekdo prilasti blagajno za pet minut (dobesedno) samo za to, da plača pet izdelkov …

Kje ste, letališke uslužbenke in uslužbenci? Še slabše je na vedno večjem številu letališč, ker prijavna okenca nadomeščajo samopostrežni terminali za prijavo na polet. Na letališčih v ZDA so že skoraj pravilo in edina možnost, tudi na evropskih letališč vedno pogosteje prevzemajo ekskluzivno vlogo prvega stika potnika z izbranim letalskim prevoznikom po prihodu na letališče.

Bližnjica ni vedno najhitrejša pot Žal so predpostavke arhitektov varčevalnih načrtov letalskih družb, da bo izključna uporaba terminalov zmanjšala vrste in stroške, preprosto zgrešene. Napačna je namreč predpostavka, da so vsi enako vešči uporabe računalnikov ter da so terminali hitrejši in v končnem seštevku cenejši od uslužbenca ob prijavi na polet.

Izvedbe teh samopostrežnih terminalov razmere in (časovna) razmerja samo še poslabšajo. Vsaka letalska družba ima v teh terminalih svoj program, kar pomeni, da ni enotne uporabniške izkušnje, uporabniški vmesniki pa so pogosto narejeni tako, kot da jih vsi že dobro poznajo, zato zaradi svoje neintuitivnosti uporabnikom niso kaj pretirano v pomoč. Poleg tega so računalniki, ki krmilijo te terminale, praviloma manj zmogljivi in posledično počasnejši.

Zdaj pa pomislite: če vsak potnik zato porabi samo deset sekund več časa, koliko več časa v vrstah to na koncu pomeni?

Uslužbencev kljub terminalom ni bistveno manj Ko se zaplete, je treba čakati na pomoč – torej uslužbenec le mora biti navzoč, le da odpravljanje težav traja dlje časa, kot če bi ta uslužbenec sam opravil prijavo na polet (eden pa tako ali tako mora biti za prevzem prtljage in bi mimogrede lahko opravil še to). Torej za letalsko družbo ne vidim prihranka niti pri stroških dela. Takrat potnikom ostane le še vzdihovanje in hrepenenje po hitri prijavi na polet na običajen način – tvegal bom, da me opredelijo za pristranskega, a tako prijaznih in hitrih prijav na polet, kot jih naredijo dekleta na Brniku, ni kar tako preprosto najti še kje drugje.

Naj živi moč izbire! Še enkrat, da ne bo pomote: sem za samopostrežne terminale in jih, kjer je le mogoče, uporabljam (mimogrede, prijavo na polet opravim že doma prek spletne prijave). A ko mi bo vid še bolj opešal, kot mi ga zdaj načenjajo moja srednja leta, in ko bodo moje noge še bolj majave zaradi kilometrine in zdravstvenih težav, bom še bolj zagovarjal to, da samopostrežni terminal ne sme biti edina možnost za neko opravilo. Uporabniki si še vedno zaslužimo izbiro – nizkocenovniki jo razumejo tako, da vsako dodatno možnost zaračunajo (včasih mastno), a še to je veliko boljše, kot če te izbire sploh ni.