Prvič, drugič … osmič – prodano?

Lov na Mercator je spet odprt. Upam, da tokrat res zadnjič. Najboljši sosed namreč nujno potrebuje "pravega" lastnika, ki bo imel kapital in razumel izzive časa ter Mercatorju omogočil nadaljnjo širitev na zahodnem Balkanu. Domači trg je za Mercator že zdavnaj premajhen. Sondiranje "terena" potencialnih kupcev Mercatorja, ki ga je izvedla londonska investicijska banka ING, je za nami. Koliko nezavezujočih ponudbo za "najboljšega soseda" je zares prispelo v London, še ni uradno znano. Menda pa se za dobro polovico Mercatorja, ki ga na podlagi januarja podpisanega sporazuma prodaja šest domačih bank in izjemno zadolžena Skupina Pivovarna Laško, poteguje kar nekaj investicijskih skladov, tudi Mid Europa, Warburg Pincus in še nekateri, med trgovci pa – kot kaže – le hrvaški Agrokor Ivice Todorića. Če gre seveda verjeti neuradnim informacijam, ker uradnih pač še ni na voljo. Tudi te ne, ali je Ivica Todorić alfa in omega Agrokorja in njegov več kot devetdesetodstotni lastnik, oddal ponudbo ali ne. Ali torej res spet ponuja 221 evrov za delnico Mercatorja? Verjamem, da po številnih neuspešnih poskusih nekdanji cvetličar, ki je največji in zelo zadolženi zasebni koncern na Hrvaškem ustvaril ob izdatni tudi finančni pomoči prijateljev iz vladajoče HDZ, ni vrgel puške v koruzo.

Napočil je trenutek streznitve, ko bo treba resnici končno pogledati v oči. Odločiti se bo treba za enega od kupcev, pa čeprav bo odločitev še tako težka in boleča. Ne verjamem, da bi se lahko zgodila ulica v duhu Mercatorja ne damo. Vsekakor pa slovenska politika z lastniško "odtujitvijo" najboljšega soseda ne bo ravno zadovoljna. Tudi Zoran Janković, ki se v teh dneh podaja v zelo aktivno volilno tekmo in je ustvarjal sodobni Mercator, ne bo ravno navdušen, da bo njegov otrok najbrž končal v tujih rokah. Še zlasti če ga bi ali celo bo res prevzel večkratni nesojeni snubec in tekmec Agrokor. Stvarnost je velikokrat kruta in neizprosna in ne pozna želja posameznikov, še manj politike. Mercatorjevi lastniki bankirji in pivovarji so kratko malo kapitalsko podhranjeni zato ga tudi prodajajo: najbolj večinsko državna NLB, ki po letošnji četrtmilijardni dokapitalizaciji kot begunec v puščavi čaka na novo dokapitalizacijo. Odprodaja dobre desetine najboljšega soseda bi bila zato pomemben finančni obliž na krvavečo kapitalsko rano naše največje, za mnoge, žal, še vedno državne banke. Še bolj Mercatorjeva "utež" duši prezadolženo Skupino Pivovarno Laško. Zato tudi prodaja skoraj četrtino Mercatorja. S prodajo bi lahko vrnila dobršen del več kot 400-milijonskega dolga. Drugače se iz Šrotove velikopotezne igre na srečo preprosto ne bo mogla izvleči.

Zdaj ni več vprašanje, ali bo vsaj polovica Mercatorja res dobila novega lastnika. Zdaj je edino pravo vprašanje, kako ob spremembi lastniške strukture Mercatorju tudi v prihodnje zagotoviti nadaljnji razvoj, obdržati delovna mesta in v največji meri domačo dobaviteljsko verigo izdelkov. Pa naj bo novi lastnik finančni sklad ali Agrokorov Ivek, ki mu menda v boju za Mercator aktivno "sekundirata" Evropska banka za obnova in razvoj (EBRD), sicer manjšinska lastnica Agrokorja, in njegova hišna posojilnica UNiCredit banka, sicer lastnica dobre desetine Mercatorja. Šele pogajanja z izbranim ponudnikom, kdorkoli že bo, bodo določila končno ceno Mercatorjeve delnice. Gotovo pa le "visoka" cena brez trdnih zavez ne pomeni nič dobrega za prihodnost Mercatorja. Zato je pogajalcem treba položiti na srce, da v pogajanjih niso sami …