Pivska debata, kako rešiti Slovenijo

Takšen SMS mi je pronicljiva in nadvse inteligentna oseba poslala te dni. Sploh ni bil povod zanj dogajanje v Luki Koper ali pa krah na desnici ali v vladi. Bila je ugotovitev o stanju države in počutja državljanov.

Nisem želel biti ciničen, ampak resno sem odvrnil, da "boysi" nimajo nobenega razloga, da bi karkoli spremenili. Preveč ljudem v državi ustreza takšen status, kot je zdaj.

Pogled nazaj

Da bo rešitev prišla od zunaj ali da se bodo silnice tako zložile, da se bo v Sloveniji nekaj radikalno spremenilo, smo v zadnjem desetletju videli že nekajkrat.

Prvič

Na primer v času izjemne konjunkture, ko je postalo jasno, da hočeta Boško Šrot in Igor Bavčar postati vladarja Slovenije, ki bosta vladala prvi vzhodni in drugi zahodni Sloveniji. Naivno smo sklepali, da bo prav njima v interesu vzpostaviti institucije pravne države, saj bosta morala pred vsiljivci zaščititi svojo privatizirano lastnino. Delujoča pravna država bi radikalno spremenila stanje v državi.

Prišla je kriza, te zgodbe nismo videli.

Drugič

Borut Pahor je sestavil levo vlado in zadolžil državo.

Prišle so predčasne volitve, zgodbe o boljši državi nismo videli, niti na obljubljeni prihodnji božič ne.

Tretjič

Potem smo se igrali s hitrimi zamenjavami. Po enoletnih epizodah z Janšo in Bratuškovo smo kupili šalo, da je rešitev v etiki. Etika in morala bosta spremenili Slovenijo. Zato je predsednik vlade postal Miro Cerar. Čeprav za zdaj etike in morale še nismo zapisali v ustavo. Ni pa neverjetno, da ne bo kmalu pisalo: Slovenija je država, kjer vladata etika in morala.

Prišla je zgodba o visokih plačah v DUTB in tujci so morali oditi. Prišla je zgodba o Nemcu Jürgenu Sorgenfreiu in človek ne bo nadzornik Luke Koper, raje imamo Slovence. Kmalu prihaja na spored že videno, kdo bo lastnik NLB.

Gledamo zgodbo, kako se država spreminja v močvaro, ne pa, kako gre na bolje. Borut Pahor nam je vsaj obljubljal, da bo prihodnji božič bolje, a upanje na ta božič vztrajno kopni.

Si res želite, da je to zgodba o Sloveniji?

Če nočete, da Raoul Silva, predhodnik Jamesa Bonda, pripoveduje zgodbo o Sloveniji kot otoku, kjer so živele podgane, ki so se med sabo grizle toliko časa, dokler ni ostala ena sama, ki je potem umrla od lakote, je ključno vprašanje: zakaj se nič ne premakne na bolje?

Odgovor ponujata ekonomista Daron Acemoglu in James A. Robinson v knjigi Zakaj narodi propadajo.

Ključno vprašanje: ne znajo ali nočejo?

Njuno prvo vprašanje je, ali je revščina na svetu zato, ker narodi in njihovi voditelji ne vedo, kako doseči, da bi tudi revne države obogatele. To je teorija nevednosti. Revne države so revne zaradi tržnih napak, ki jih ekonomisti in politiki ne znajo odpraviti, medtem ko so bogate države zato bogate, ker imajo bolj delujoče institucije, zlasti pravosodne in izobraževalne, ter uspešneje odpravljajo nepopolnosti pri delovanju družbenih podsistemov.

Je torej nevednost slovenskih politikov razlog za to, da drsimo stran od blaginje, da se odmikamo od evropskega povprečja, da institucije v državi ne delujejo?

Odgovor ekonomistov v knjigi Zakaj narodi propadajo je odločen: Politiki osiromašenja državljanov ne dopuščajo zato, ker bi zmotno domnevali, da vodijo pametno ekonomsko politiko; osiromašenje državljanov dopuščajo zato:

- ker si to lahko privoščijo,

- ker se lahko okoristijo na račun navadnih ljudi,

- ker je takšno ravnanje zanje politično koristno, saj so si z njim kupovali podporo ključnih interesnih skupin ali elit.

Države so revne predvsem zato, ker se njihovi oblastniki odločajo za ukrepe, ki ustvarjajo revščino. Napačne stvari počnejo namenoma, ne pa zaradi neznanja ali pomote. Politične ukrepe sprejemajo na način, da ji politično koristijo: s sprejetimi ukrepi prerazporejajo sredstva k politično vplivnim interesnim skupinam.

Zakaj Slovenija ni druga Venezuela? #kolumna

Varčni narod smo, tu ni pardona #kolumna

Srečno, Slovenija!

Ko boste naslednjič v gostilniškem pogovoru bentili, česa ni naredila država, pa bi po vašem morala, pomislite, ali niste le glasen zagovornik etatizma, ki želi na račun drugih do privilegijev, ki jih nekateri že imajo.

Ko boste prihodnjič poslušali, kako se država mačehovsko obnaša do "brezplačnega javnega šolstva", se primite za denarnico.

Ko boste naslednjič nasedli, da so Luka Koper in NLB, tračnice in telefonske žice naša pravica in last, se vprašajte: Imamo jaz in moji otroci res več koristi od tega kot pa od dobre javne šole ali dobre javne bolnišnice, kjer se čas za obravnavo ne meri po samoplačniških zneskih?

Začnite se boriti za svoje pravice, ne za privilegije!

Skratka, začnite že razmišljati s svojo glavo, ne nasedajte, kako bo država poskrbela za vas. Dokler boste verjeli, da mora država namesto vas samih skrbeti za vas, vaše prednike in vaše potomce od zibke do groba, ne pričakujte, da bi katerakoli vlada spodbujala ustvarjalnost. Davke bo prelivala tja, kjer bodo požari, vse za to, da bomo vsi enaki in čim bolj srečno nesrečni v revščini.

In ne dovolite, da vam kdorkoli odvzame veselje in ponos, da v soboto praznujemo 25. obletnico samostojne države. Samostojnost in svoboda sta vrlini, ki ju ne razumejo in ne cenijo zgolj hlapci.