Zakaj Slovenija ni druga Venezuela?

V tednih, ko so se Švicarji pripravljali na referendum o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), so se v Sloveniji spet pojavila vprašanja, zakaj Slovenija ni druga Švica.

Najprej pri utopičnih socialistih, češ, če Švica razmišlja o UTD, zakaj ga ne bi sprejela tudi Slovenija. Potem ko so Švicarji s 85-odstotno večino predlog z odporom zavrnili, je odgovor imela druga stran: da druga Švica nismo zato, ker v Sloveniji ljudje pač ne bi zavrnili predloga, da bi vsak državljan dobil neko minimalno plačo, pa če dela ali ne. Zagotovo socialno čuteči slovenski človek, ki ne ve, da država denar, ki ga nekomu da, najprej nekomu vzame, predloga ne bi zavrnil tako temeljito.


Mejni prehod na Trgu OF
Kvadratura premice


Druga Švica

O tem, zakaj Slovenija ni Švica, je bilo še pred nekaj leti povsem smiselno razmišljati. Bojan Grobovšek je napisal knjigo s tem naslovom. Jaz sem tvitnil, da druga Švica nismo zato, ker nimamo Švicarjev. Še posebej nimamo Švicarjev na visokih položajih v politiki in gospodarstvu. No, imeli smo vsaj Švede in Fince, a smo jih nagnali.

Ampak ne gre za to. Gre za to, da je spraševanje, zakaj Slovenija ni druga Švica, dandanes deplasirano. Je ena tistih grandioznih blodenj, ki smo se jih navadili v prejšnjem režimu. In še zdaj, prikrajšani za realno samopodobo, nihamo med dunajskimi kočijaži in, no ja, Švicarji.

Tudi Švica ima sicer gore in gozdove in smučišča in govejo muziko. Te dni so pod prelazom Gotthard odprli najdaljši železniški predor na svetu. Če bi bili druga Švica, bi namesto o drugem tiru Koper-Divača razmišljali o predoru med Borovnico in Miljami. Krajši bi bil od švicarskega, tovoru z Jadrana v Srednjo Evropo pa bi prihranil vzpenjanje skozi Postojnska vrata.
Med Švico in Slovenijo je približno tolikšna razlika kot med Slovenijo in Bocvano. Od 25 do 30 mest na lestvici držav po bruto domačem proizvodu na prebivalca.

Druga Venezuela

Če se sprašujemo, zakaj Slovenija ni druga Švica, se lahko vprašamo tudi, zakaj nismo druga Bocvana. Ali Venezuela, ki je po BDP na prebivalca tam nekje kot Bocvana. Za tiste, ki deželo poznate samo po pogostih zmagovalkah za mis vesolja, Venezuela je eden zadnjih primerov, ki socialistom kvarijo čistost njihove utopije. Pred padcem berlinskega zidu so jim lahko s prstom pokazali na vzhod in primerov, da socializem ne deluje, je bilo kot toče. Danes so zadnji taki primeri Venezuela, Kuba in Severna Koreja. Samo po njihovi zaslugi idilično utopijo še kvari usmrajena realnost.

Dokler je v Venezueli primanjkovalo samo toaletnega papirja, je bilo nočevanje iz združenih levičarjev, ki so šli tja na strokovno ekskurzijo, še duhovito. Zdaj prazne police trgovin, vrste za kruh in higienske vložke niso več zanimive. V svet prihajajo posnetki iz bolnišnic, kjer bolniki v spodnjih hlačah skrivajo šope ničvrednih bankovcev, da si bodo lahko kupili čist povoj za rano. S stene ob bolniški postelji je neko odmontiral električno vtičnico. Bolnišnica ni plačala za zdravila, pa so odmontirali nenujne vtičnice in jih prodali.

Venezuela ima nafto, Slovenija pa vodo. Ne vem, ali je nafta v venezuelski ustavi, je pa podržavljena skupaj s Petrolom Petróleos de Venezuela. Banke tudi. Telekom CANTV je v državni lasti. Menda zato, da varno telefonirajo. Elektropodjetje Electricidad de Caracas je državno. Ali pa je v javni lasti, da se lepše sliši. No, redukcije so kar naprej. Tudi najboljši sosed Mission Mercal je v državni lasti. Delo in Dnevnik? Tudi državna Monte Ávila Editores.

Vtičnice so še v naših bolnišnicah, čeprav je včasih kak plin narobe zvezan. Vtičnic jim ne rubijo, zmanjšujejo pa stroške tako, da bolniki na nekatera zdravljenja čakajo leto in več. V Švici imajo svojo sobo z WiFi-jem in televizijo. Trideset mest v eno smer po lestvici BDP v drugo smer.

In vendar, zakaj Slovenija ni Venezuela? Ker imamo nekaj desnih strank in politikov? Nekaj desnih tednikov, pol ducata spletnih mest, radio in tako imenovano televizijo? Ker se pozimi ne da preživeti na prostem brez kurjave in elektrike?
 


Fevdalizem na univerzi
Luči ugašajo po Evropi
Šest obrazov populizma
 


Ker imamo Bruselj, Frankfurt in demokratični deficit

Slovenija ni Venezuela, ker imamo Bruselj. Slovenija ne tiska ničel na svoje bankovce, ker ima ECB. Ne Bruselj ne Frankfurt ne delujeta optimalno. Spomnimo se samo zadnjega napada komisarke Jourove na svobodo govora (vir). Ali pa nesposobnosti ECB, da bi ustvarila nekaj inflacije, s katero bi evroobmočje lažje dihalo. Sta pa Bruselj in Frankfurt boljša kot Caracas, Beograd ali Topčider (Topčider je v 80. tiskal ničle na ničvredne dinarske bankovce).

Vse je že leta 1939 v eseju Ekonomski pogoji meddržavnega federalizma razložil Fridrich Hayek. Naj povzamem: če meddržavna tvorba vzpostavi prost pretok blaga, ljudi in kapitala, če torej vzpostavi skupni trg, se ne na nadnacionalni ne na nacionalni ravni politika ne more kaj dosti vmešavati v gospodarstvo. Kar je dobro tako za materialno blagostanje kot za demokracijo.

Če namreč politika gospodarstveniku ne more ne škoditi ne pomagati, potem ni velike potrebe, da bi gospodarstveniki politikom delali kakšne usluge ali da bi si gospodarstveniki kupovali politike. Uspešni so podjetniki, ki dobro delajo svoj posel, ne tisti, ki so zlizani s politiko.

EU kot Hayekova zarota

Da bi si lažje predstavljali (hkrati pa niti ni daleč od resnice), recimo, da je EU posledica Hayekove neoliberalne zarote. Bruselj ne more favorizirati te ali one industrije (npr. s subvencijami, carinami ipd.), ker bi to pomenilo, da favorizira državo, kjer je te industrije veliko – in to z denarjem iz držav, kjer take industrije ni. Za kaj takega soglasja ni, ker v zvezi držav ne čutimo dovolj solidarnosti med seboj: da bi npr. slovenska farmacija financirala francoski vesoljski program, ker je to razvojna prioriteta EU, prvo pa ni. Ali pa da bi bil slovenski pivovar pripravljen financirati npr. grške časopise.

Slovenskega pivovarja bi sicer slovenska vlada lahko prepričala, da naj financira slovensko medijsko podjetje, ker Slovenci vseeno nekako držimo skupaj, ampak če bi se to zgodilo, bi bil slovenski pivovar nekonkurenčen npr. nizozemskemu pivovarju, ki mu ni treba pomagati nizozemskemu izdajatelju časopisov. In bi prej ali slej bi propadel ali bil prodan. Slovenski pivovar namreč. Namesto pivovarja si lahko v zgornjem primeru zamislimo tudi avtoelektrikarja. Ali pa popolnoma abstrakten primer nacionalne promocije ene industrije na račun druge.

Naddržavna skupnost torej načelno ne vedri in oblači v gospodarstvu, ker ji tega ne dovolijo države članice. Države članice pa se ne vmešavajo v gospodarstvo, ker njihovo vmešavanje hitro kaznuje skupni trg. V tem kavlju 22 je lepota načrta Evropske unije.

Prihodnost EU

To pojasni, zakaj si nekateri evropski politiki tako želijo "vedno tesnejšo unijo", torej zbliževanje EU v naddržavo: ker je samo v naddržavi mogoče vzpostaviti sistem, ki množično prerazporeja, kar ljudje ustvarijo, in kjer država načrtuje, kaj naj bi podjetja delala. Kjer gospodarstvo potrebuje politiko in politika gospodarstvo. Če se z legitimnostjo parlamenta odloči, da se bo v Evropi podpiralo npr. medije na račun pivovarstva, potem dobi prej nesprejemljivo vmešavanje države v gospodarstvo demokratično pokritje. In EU ima parlament.

To pojasni odpor nekaterih politikov do TTIP. In ko ni prostotrgovinskih sporazumov s preostankom sveta, lahko Evropa svojemu pivovarstvu pomaga s carinami na uvoženo pivo, ki bi bilo sicer cenejše, saj jim ni treba podpirati tamkajšnjih političnih prioritet.

To pojasni, zakaj se lahko bojimo izstopa Združenega kraljestva iz EU. Ker bi se preostanek pod vodstvom Nemčije in Francije lažje odločil za vedno tesnejšo unijo in zbliževanje v naddržavo, ki bi lahko odpravila liberalno varovalko, kot jo je iznašel Hayek. Kar naenkrat bi odpravili demokratični deficit, ki zdaj preprečuje najhujše oblike vmešavanja politike v evropsko gospodarstvo.

To pojasni, zakaj Slovenija ne more biti Venezuela.

Razen če postane Venezuela kar celoten celinski preostanek EU. Ali pa, če EU razpade. Potem bomo Slovenci prepuščeni sami sebi in svojim čudaštvom. To hočete?

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

22
  • janezkranjski / 21.06.2016. ob 13:09

    Revščine se ne da rešiti z denarjem. Revščino se rešuje z ustvarjanjem priložnosti in delavnih mest. Če daš denar za nedelo vsem se revščina ne zmanjša saj pade produktivnost in poveča se inflacija. Vedno bomo imeli delež revnega prebivalstva in pravilno postopanje je dviganje standard vsem in tako tudi revnim zagotoviti spodobno življenje. Na nas pa je, da z razvojem in dobrimi poslovnimi pogoji dvignemo standard vsem, tudi revnim.

  • stanly / 22.06.2016. ob 11:58

    ne se bat..še nekaj levih vlad s socialisti v španoviji pa smo na dobri poti Venezuele ali vsaj S.Koreje

  • amarita / 28.07.2016. ob 13:45

    dokler so udbomafijasi na vladi in strickoti ter strine iz ozadja bo tako in se slabse... LUSTRACIJA!!!

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano