Fevdalizem na univerzi

Ko sem bil oni dan v državnem zboru na cepljenju proti virusu politike – vabljen sem bil na sejo odborov, kjer so obravnavali izplačevanje dodatkov za pripravljenost –, me je iz sejne dvorane odneslo, ko je nek poslanec skrajne levice rektorju Univerze v Ljubljani prof.dr. Svetliku zabrusil, da sta on in Univerza največji fevdalec v državi. Univerza in Cerkev, da sta preživeli francosko revolucijo in predstavljata ostanke fevdalizma v naši napredno razsvetljeni družbi. Vsakokratni rektor, da je največji in najbogatejši fevdalni gospod.

Bilo bi smešno, če ne bi nekaj minut pred tem dr. Svetlik na očitke o elitah, ki da vodijo ljubljansko univerzo, povedal, da rektorja volijo vsi zaposleni pedagogi in raziskovalci ter se pohvalil, da bo univerza spremenila pravila in da bodo poslej vodstvo izbirali tudi tehnični in strokovni sodelavci, torej računovodje in hišniki. Je to bližje fevdalizmu ali samoupravljanju?

Univerza Edvarda Kardelja

Moja prva zaposlitev je bila na Visokošolski temeljni organizaciji združenega dela fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (VTOZD-FAGG), ki je bila članica Univerze Edvarda Kardelja. Po tem velikem slovenskem znanstveniku – tako ga čisto resno še kar predstavljajo nekateri redni profesorji s FDV – se je Univerza oportunistično preimenovala v času prejšnjega režima. Podobno se je desetletja pred tem priliznila jugoslovanskemu kralju.

Ostaja pa občutek, da je Edvarda Kardelja ponotranjila precej bolj kot Aleksandra I. Karađorđevića. Če bi bila Univerza fevdalna ustanova, potem bi jo vodili redni profesorji. Izmed sebe bi ti volili dekane in izmed sebe bi ti volili rektorja. Redni profesor ne bi bil vsak, ki nabere dovolj že kakšnih točk, ampak bi bilo rednih profesorjev največ toliko, kot bi na fakultetah obstajalo kateder – torej znanstvenih in pedagoških podpodročij. Ob njih bi bil na katedri še kak izredni profesor in docent ter kar nekaj asistentov. Ti bi bili hkrati podiplomski študenti in velika večina bi jih po koncu doktorskega študija univerzo zapustila. Nekateri bi se vrnili, a z izkušnjami iz prakse ali iz tujine.

Avtonomni profesorji kot stebri avtonomije

V "fevdalnem sistemu" bi bili samo redni profesorji zares redni – v smislu, da bi imeli pogodbo za nedoločen čas. Danes so na univerzi redni tudi docenti in asistenti. Namreč v smislu, da imajo pogodbo za nedoločen čas in da so pogoji reelekcij – to je petletno preverjanje dosežkov – mili, ocenjevanje pa kolegialno prizanesljivo. Vendar pa reelekcije obstajajo in namesto Kidričeve nagrade vrednega seštevanja delovnih ur in minut, bi morale biti reelekcije tisti edini mehanizem, skozi katerega bi ugotavljali, ali zaposleni na univerzi dovolj in dobro delajo.

Nekoč je bila redna profesura glavni mehanizem danes medijsko tako zelo zlorabljenega pojma, kot je avtonomija univerze. Nekoč je izvolitev v naziv rednega profesorja pomenila, da profesorju lahko zaupamo, da sam najbolje ve, kaj bi bilo dobro, da dela, raziskuje in uči. Redna profesura je bila licenca za avtonomijo. Redni profesor nima več reelekcij, nihče mu ne šteje točk in objav, iz varnosti svoje pozicije lahko neodvisno od kogarkoli pove, kaj si misli o strokovnih in o družbenih vprašanjih.

V vsem avtonomni redni profesorji so bili stebri miselne neodvisnosti in resnična intelektualna hrbtenica neke družbe. V enake - pokončne, neodvisne in razmišljujoče - osebnosti so z zgledom lahko vzgajali tudi svoje študente. Danes smo vsi najprej in predvsem javni uslužbenci, ki zbiramo točke. Nekaj te točkovalne miselnosti se kljub trudu v drugo smer gotovo prenese tudi na študente.

Univerza Franca Kafke

Posledica izgubljene notranje trdnosti, ki jo dajejo avtonomni posamezniki, je nezmožnost univerze, da se spopade s pritiski iz okolja, ki bi jo utopili v papirologiji in regulaciji vsake podrobnosti. Zadnjič nisem mogel verjeti svojim ušesom, da neka fakulteta resno razmišlja, da bi uvedla kolektivni dopust prva dva tedna avgusta. Pa ne zato, da bi prihranili pri čistilkah in hlajenju, ampak zato, ker menda nekje piše, da ima javni uslužbenec pravico do dveh tednov dopusta v kosu. In da pač morajo zaposleni v javnem sektorju dva tedna skupaj počivati, sicer bodo z inšpekcijami težave.

Nekje drugje je velika prostorska stiska, po več učiteljev se stiska v istem kabinetu, ampak uradno ne smejo pisati člankov in knjig od doma, ker doma menda ni poskrbljeno za varnost pri delu. Spet nekdo drug gara cele vikende, ampak teh ur ne sme, niti brezplačno ne, vknjižiti na časovnice projekta, ker je v nasprotju z delovno zakonodajo, če toliko in toliko časa ne počiva.

Univerza, prestrašena zaradi pravičniške gonje okrog dodatkov na pripravljenost, se zdi pripravljena izpolniti vsako kafkovsko zahtevo medijev in oblasti do pike in čez natančno.

Poklicna šola za zahtevne poklice?

Žalostno je, da se racionalnemu umu odpoveduje prav ustanova, ki bi morala biti njegov prvi branik. Namesto da bi znali pametno izbrati med ščepcem zdrave pameti tukaj in žličko pepela za posipanje tam, bomo na rane, ki so nam jih zadale afere, limali nove in nove strani kodeksov in pravilnikov ter pristajali na še tako absurdne zahteve birokratov.

Ti si seveda ne želijo univerze avtonomnih in neodvisnih posameznikov. Pričakujejo, da bo univerza poklicna šola za zahtevne poklice, kjer bodo javni uslužbenci ustvarjali znanje, ki ga gospodarstvo trenutno potrebuje, in ga – v najboljši tradiciji nuremberškega lijaka - trpali v glave študentov. Pozabljajo pa, da se je v zadnjih 20 letih popolnoma spremenil dostop do znanja in informacij ter rok trajanja obojega. Univerza mora učiti predvsem ustvarjalno misliti in ne predvsem rutinsko delati.

Za to so univerze v času fevdalizma tudi ustanovili.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.