Od kdaj pa je pitna voda lahko bio?

Povedo nam marsikaj. Želijo nas prepričati, da je prav njihov izdelek bolj zdrav, bolj učinkovit in nasploh boljši od konkurence. Pri živilih se potrošnikom zdi še toliko bolj pomembno, da odštejejo nekaj več za tisto, kar je zanje resnično boljše. Seveda, ob drzni predpostavki, da sploh zanesljivo vedo, kaj v resnici (poleg obljub) kupujejo.

Ali res vemo, od kod je prišla (bio)solata?

Besedica bio (v angleščini rečejo "organic"), se zdi še posebej prepričljiva. Tako zelo, da ji mnogi verjamejo kar na besedo. Toda če sadja in zelenjave ne kupujete neposredno pri dobro znanemu kmetu v svoji bližini, ali res nedvomno veste, kaj se je z njima dogajalo in od kod sta prišla, preden sta našla svojo pot do naših rok in ust?

Namesto odgovora: ali se še spomnite, ko so prejšnji mesec nekatere "slovenske pridelovalce" razkrili, da na slovenskih tržnicah prodajajo sadje in zelenjavo iz tržaške veletržnice? Seveda z "zagotovilom", da gre za domačo pridelavo – in pripadajočo višjo ceno.

Zgodovinska in ekološko pridelana voda iz trajnostnega izvira

Kaj sadje, kaj zelenjava, tudi ustekleničena voda je lahko ekološko pridelana ("organic"), nas skušajo prepričati magi korporativnega oglaševanja. "Naša voda je zgodovinska in bio, ker njen izvir, ki je pod ekološko vzdrževanimi polji, uporabljajo že stoletja," so pred nekaj leti zapisali proizvajalci ustekleničene vode iz izvora Llanllyr v Walesu.

Tega stavka danes sicer ne najdem več na njihovih spletnih straneh in tudi res je, da si niso nikoli drznili nalepko s steklenicami in pločevinkami svoje vode nadgraditi z besedo "organic". Toda na njihovem spletnem mestu še vedno lahko preberemo: "Vsi naši izvori so v celoti trajnostni. Združenje ekoloških kmetov in pridelovalcev je akreditiralo tako naš obrat kot tudi postopke."

No, prav, če že voda ne more biti bio, naj bo vsaj postopek polnitve, so verjetno razmišljali (najbrž dragi) oglaševalski kreativci. Ne vem, kaj naj bi to v tem primeru natančno pomenilo, a očitno nekateri pričakujejo, da je to prepričljivo.

In Llanllyrci niti niso edini na Otoku, ki poudarjajo, da je izvor njihove vode na eko kmetiji: tudi škotska voda Highland Springs se ponaša s podobnim.

Voda ne more biti bio, ker ni pridelek

Bio voda pa ni prepričala avstralskega regulatorja konkurence in potrošniških pravic ACCC-ja, ki je osmim avstralskim proizvajalcem pred kratkim prepovedal uporabljati izraz "organic water" (bio voda). Prav nič niso pomagale (za lase prevlečene) trditve, da je to del imena blagovne znamke: če proizvajalci ne bi sami opustili te besedne zveze, bi jih regulator v to prisilil.

Enako kot avstralske tudi pristojne ameriške ustanove vztrajajo, da voda ni pridelek in zato ne more biti bio ("organic").

Malo osnovnošolske kemije: voda nima ogljika, zato ni organska spojina

Proizvajalcu nemške vode BioKristall pa je predlani vendarle uspelo ovreči sklep nemškega regulatorja konkurence in zmagati na nürnberškem prizivnem sodišču ter doseči, da se lahko oglašuje kot prva bio voda. Ustvarjalci njene celostne podobe so bili tisti dan gotovo zelo veseli.

A drznem si reči, da so vsi tisti, ki verjamejo v povezovanje vode z organskim, bio ali ekološkim (a da zato kot proizvajalci, prodajalci ali oglaševalci nimajo gospodarskega interesa), manjkali tisto uro osnovnošolske kemije, ko bi morali slišati o razlikah med anorganskimi in organskimi spojinami.

Organske spojine vsebujejo ogljik, na katerega je vezan vodik, anorganske ne. Vsaka molekula vode je sestavljena iz dveh atomov vodika in enega atoma kisika, torej ogljika, na katega je vezan vodik, ni nikjer. Kdor tega ne ve – sedi, cvek.