Petek, 20. 11. 2020, 22.22
4 leta
Miha Mazzini: Ukvarjajmo se s čim drugim namesto z virusom!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,10
73
Že večkrat sem zapisal, da je za majhen narod pod tujimi gospodarji prednost, če probleme ignorira in gleda vstran, češ, tole se me ne tiče, naj "zrihtajo" tisti tam zgoraj.
Seveda obstajajo problemi, ki se zaradi ignoriranja rešijo kar sami od sebe. V zabavni, a žal resnični knjigi o poslovodenju Petrovo načelo (slovenski prevod 1974) je naveden primer lačnih otrok - če jih zadosti dolgo ignoriramo, jih nazadnje res ni več.
Zgodba iz resničnega življenja
Že dolgo je tega, kar sem v kolumni opisal tale dogodek:
Pred leti sem lahko le žalostno poslušal znanko, razpeto med dve hudi tegobi: ni vedela, ali je hčerka srednješolka postala odvisna od mamil, in sumila je, da bo mož zahteval ločitev. Obmolknila je, se zagledala v daljavo, nenadoma pa ji je obraz napolnila odločnost. Dvignila je pest in rekla:
"Vem, kaj moram storiti."
"Kaj?" sem vprašal.
"Ustanovila bom društvo za zaščito okolja."
S silno energijo je vstala in stekla svojemu cilju naproti.
Ko sem jo čez nekaj mesecev spet srečal, je povedala, da so se govorice o hčerki izkazale za neresnične, z možem sta se ločila, a je šlo oboje mirno mimo nje, saj je bila povsem zasedena z ustanavljanjem in organiziranjem društva, ki že uspešno deluje.
Če naletimo na problem, ki ga možgani ocenijo kot pretežkega, iz klobuka potegnejo nadomestek in nas z njim zaposlijo.
Težak problem torej lahko najprej povzroči:
1. obrambo, ponavadi ignoriranje problema. A če noče izginiti, mu sledi:
2. izum nadomestnega, lažjega, umetnega problema (kar je konec koncev le oblika ignoriranja osnovnega problema).
Uravnoteženje v našo korist
Ne smemo pozabiti, da so možgani analogni, ne digitalni. Enega problema ne ocenijo z vrednostjo 1,2, drugega pa z 0,3 in potem ugotavljajo, koliko je med njima razlike. Delajo v našo korist.
Naj pojasnim s primerom. Pred davnimi leti sem v nekem podjetju sedel na sestanku z vodilnimi in napočil je trenutek, ko so ugotovili, da so zašuštrali velik posel. Ogromno denarja je šlo v veter. Poklapano so sedeli za mizo, dokler ni eden med njimi poskočil: "Čakajte, čakajte, moram preveriti …" Brskal je po dokumentih. "Evo, študent Janez si je štempljal uro preveč." Takoj so krenili v akcijo, v pisarno poklicali Janeza in mu jih napeli.
Kaj se je zgodilo? Gospodje so našli nadomestni problem in ga zadovoljivo rešili.
Možgani so računali nekako takole: aha, naredili smo minus (posel), naredili smo plus (študent), torej smo izenačili, kajne?
Zvečer so šli zadovoljni spat, češ, neki študent si je štempljal uro preveč, pa so ga ustavili, preden je uničil podjetje.
Podjetje danes ne obstaja več.
Virus
Pri nepredvidenih in velikih dogodkih lahko ignoriranje traja dolgo, včasih celo predolgo. Pred dnevi smo lahko brali članek iz Amerike o pacientih, ki še vedno trdijo, da covid-19 ne obstaja, čeprav so že na smrtni postelji (vir).
Prav tako to ni le blaga oblika gripe, kar kažejo podatki o smrtnosti (vir).
Pred časom sem tako preveril eno od slovenskih skupin na Facebooku, kjer se združujejo mojstri in lastniki fitnesov, točno v trenutku nove objave osebne trenerke, ki ni verjela v virus, zdaj pa ga je prebolela. Hudo je bilo, je zapisala, potrebovala bo vsaj pol leta, da pride v prejšnjo formo. Ko se je stran osvežila, sem zagledal že prvi komentar: "Daj, no, daj! Saj vsi vemo, da virus ne obstaja. Prešvicana si bila, pa si se prehladila!"
Ko sem se sredi oktobra vrnil v Slovenijo, sem prišel v deželo popolnega ignoriranja virusa, kar sem opisal v kolumni. Če bi ljudstvo veseljačilo in bi v ozadju tekle priprave, to niti ne bi bil problem. Ampak …
Vlada, domovi
Vedno bolj je jasno, da se virus prenaša predvsem z izdihanim zrakom, in kdor je bil kdaj v katerem od domov za ostarele, ve, da lahko dihate zrak že davno minulih generacij. Govoril sem z ljudmi, ki poznajo situacijo v domovih, in spraševal o menjavi klimatskih naprav. Sogovorniki so me debelo gledali, češ, od kod pa bi dobili denar za kaj takega. Država? Pa še kaj.
A prezračevalni sistemi so le delček v splošni nepripravljenosti, podrobnosti preberite tukaj. Hitri testi? Redno testiranje? Ah, dajte no. Domovi spadajo pod ministra Janeza Ciglerja Kralja. S kakšnim nadomestnim problemom se je ukvarjal namesto s pravim, ne vem.
Je pa zdajšnje množično umiranje po domovih Jelko Kacin komentiral s tem, da so kriva tudi martinovanja (vir). Kaj, če bi se lotil pravega problema?
Vlada, delo
Zanimivo je, kako se po državah razlikuje najbolj nevarni kraj za okužbo. Ponekod je to gostinstvo (na Norveškem, recimo, vir), drugje trgovine (Anglija, vir), pri nas pa so to službe (vir, vir). Uradno naj bi bili krivi "varčni Gorenjci", ker so še kar hodili na delo v obdobju, ko še ni bilo pravne podlage za odreditev nadomestila v času samoizolacije (vir).
Slovenija je dežela nizkih plač, kjer ljudje računajo tudi na evre za prevoz in malico. Delavci si preprosto ne morejo privoščiti, da bi kar ostali doma, če jim ista vlada, ki jih zmerja, še ni naredila pravne podlage. Evo vam nadomestni problem – škrti Gorenjci, s katerimi se moramo prerekati, ker ne rešujemo pravega problema, sprotnega pisanja ustreznih zakonov. Kako arogantno!
Šel sem gledat, pod katero ministrstvo … ups, saj to je spet Janez Cigler Kralj.
Literatura in film
Lep primer ukvarjanja z nadomestnimi problemi je notranji minister Aleš Hojs. Tako si je prejšnji teden na TV Slovenija ogledal moj film Izbrisana (čeprav ne plačuje naročnine) in potem še dva dni na Twitterju nabijal o njem, češ, kakšna sramota je narediti film o sramoti. Skratka, niso problem izbrisani, problem so filmi in literatura o tem.
Hojs je res mojster izmišljevanja nadomestnih problemov. Ni čudno, da ga ima šef tako rad in ga noče dati od sebe. Zanj ni problem velik kriminal, problem je, kdo vodi NPU. Niso problem nasilni protesti, marveč novinarji, ki o njih poročajo. In tako v nedogled.
Šef
V sredo proti večeru sem pisal osnutek te kolumne in potem malce pogledal novice. Osrednja tema so bile volitve 2014 - ukradene naj bi bile! SDS je trdila, da so bile, SMC, da niso bile. Pri svojih letih sem čisto naiven. Debelo sem strmel v zaslon: pa saj so v koaliciji? Kako? In predvsem - šest let kasneje? Mar ni zdaj bistven boj proti virusu in njegovim družbenim posledicam? Aha, našli so nadomestni problem.
Zadostoval bo za uro, dve, mogoče ves dan.
A tako bodo ta ura, dve, dan minili.
In potem bo čas za nov nadomestni problem.
In tako dalje, dokler ne bo pravi problem izginil kar sam, pa če vsi pocrkamo zraven.
Odgovornost
Kar nas privede do človeka, pri katerem se vroč kostanj ustavi. Ameriški predsednik Truman je imel na delovni mizi ploščico s tem izrekom ("The Buck Stops Here"), kajti on se podpiše pod vsako odločitev in on je tisti, za katerega ni izgovora. Tu je mesto, kjer odgovornost dobi ime in priimek.
A to so bili drugi časi.
Zdaj na mizi odgovorne osebe ne čaka potrdilo o odgovornosti, marveč Twitter, ta neskončni vir nadomestnih problemov in lažnih rešitev.
Priznam, povsem sem fasciniran nad količino tvitov, ki jih vsak dan pošlje v svet najbolj obremenjena oseba z največjo odgovornostjo v državi. Prejšnjikrat sem analiziral vsebino in našel vse mogoče, a zelo malo tega, kar se tiče boja proti virusu.
Tokrat sem šel gledat čas. Če sta dva tvita v razmiku petih minut, sem si rekel, pripadata enemu kosu pozornosti. Ne morete tvitniti, potem pa se za štiri minute posvetiti zapletenim gospodarskim problemom. Lahko pa tisti čas berete tvite.
Kot vidite na spodnjem grafikonu, hujša ko je situacija v državi, več je ukvarjanja z nadomestnim problemom, večinoma v osrednjem delu dneva, od 9. do 17. ure.
Praktičen primer
Janez Cigler Kralj je pravne zadeve končno uredil 24. oktobra in okuženi delavci so lahko prišli do denarnega nadomestila ter nehali širiti virus.
Njegov šef je od 1. do 24. oktobra napisal 1.839 tvitov. Si predstavljate, da bi 1.839-krat poklical ministra Kralja in ga povprašal, kako napreduje pri delu?
Mogoče še bolje: poslal bi mu lahko 1.839 javnih tvitov, zakaj zamuja.
In Kralj bi poslal javne tvite dalje, podrejenim. To bi bila dejansko javna uprava v izvornem pomenu besede.
Poletno spanje
Mogoče je tudi ljudstvo tako dolgo ignoriralo nevarnost novega koronavirusa, ker se ni hotelo zbuditi pred oblastniki. Saj veste, spite v zakonski postelji in tisti dan budilka zvoni samo vam, ne pa tudi partnerju. Dregnete ga, ali bo šel v službo, pa vam odgovori, da ga v resnici ne zanima več. Raje bo počel kaj drugega. Velike možnosti imate, da se mu boste kar pridružili, saj vam daje zgled.
Tako smo poletje izbrali za zimsko spanje, zimo pa za bedenje v zaklenjenih občinah in kmalu le še stanovanjih.
73