Ponedeljek, 13. 5. 2019, 15.35
5 let, 7 mesecev
Miha Mazzini: Kako obvladati skrajne egoiste? #kolumna
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
43
Vsi smo videli goreči pristanek ruskega letala in brali poročila o dogodku. Zgodbe o dobrem, recimo kopilot se vrne, da reši kapitana (vir), in slabem, česar je bilo, žal, več. Nekaj novosti je omogočila tehnologija, recimo posnetke iz gorečega letala, češ, samo še na Instagramu objavim pa zbežim.
Ko že snemajo, snemajo tudi tisti, ki so na varnem, recimo zaposleni na letališču. “Na spletu se je medtem pojavil video, na katerem se uslužbenci smejijo, medtem ko snemajo nesrečo” (vir).
Opazovalci posnetkov, ki so štopali sekunde, so ugotovili, da med prvim potnikom, ki skoči na plan, in drugim, traja kar pet sekund - ker je moral drugi pobrati še prtljago (vir). In če dodate vsakemu po pet sekund za torbo, potem jih ne ostane dovolj, da bi vsi preživeli.
Dimitrijeva tragična zgodba
Krona tovrstnih pričevanj pa je pripadla potniku v deseti vrsti, Dimitriju Hlebuškinu, krepkemu in velikemu gospodu, ki je tako zapolnil prehod in pobiral prtljago tako temeljito, da so za njim preživeli le še trije (vir). Trend je splošen, bojda v podobnih nesrečah vedno več ljudi umre, ker jih pač vedno več raje poskrbi za prtljago kot za soljudi (vir).
No, a nazaj k našemu Dimitriju. Rešil je sebe, rešil je prtljago, in zdaj … Tole je video, ki sem ga pogledal trikrat zapored, tako mi je nedoumljiv. Torej, še enkrat, predstavljajte si, letalo gori, ljudje umirajo, plameni jih žrejo, gasilci tekajo, panika, eksplodiralo bo, Dimitrij pa teče, teče - do Aeroflotovega "šalterja" in se potem 40 minut prepira, ko zahteva nazaj denar za vozovnico. Res, poglejte video. Ko ga obkrožijo novinarji in ga povprašajo, kakšna izkušnja je za njim, pravi, da strašna - niso mu vrnili denarja!
Bodite pozorni na njegovo duševno zorno polje, obseg njegove miselnosti, to so njegovi okvirji, on, ON, ON in še enkrat ON. Kako trpi, izgubil bo denar za vozovnico, strahota, največja tragedija, kar se jih je zgodilo tisti dan po svetu.
V Dimitriju ni prostora še za koga drugega.
(Spotoma, kot zanimivost: tudi skrajni egoisti se radi maskirajo kot ubožčki, Dimitrij na posnetku jamra, da ima visok pritisk.)
Parkirišče zase
Kar nas privede na domači teren. Javnost je razburila kolumna o parkiranju na mestih za invalide, ki jo je objavila Ema Kurent, astrologinja in političarka na listi Bojana Požarja. Kot je letalska nesreča v Moskvi razgalila nekaj posebnosti sodobne dobe, tako je pisanje gospe Kurent pokazalo nekaj lokalnih posebnosti.
Prva: trend slovenskih medijev je, da se ne razlikujejo od interneta. Kot na spletu vsak lahko objavi karkoli, isto je v medijih. Bojda je bila urednica na bolniškem dopustu in dva tedna ni videla časopisa, kot se je opravičevala sama (vir) - a naj ji predstavim čarobni besedi: "zamenjava" oziroma "nadomeščanje". Tega ni več, ker lastniki varčujejo. Ker varčujejo, so mediji po logiki enaki internetu. Ker je internet zastonj, se vprašamo, čemu bi torej plačevali medije?
Seveda, tudi pri nas še obstajajo uredniki, a so žal umirajoča vrsta, in tisti, ki trdijo, da po logiki dobička pač v malem narodu ne gre drugače, kot da morajo uredniki izumreti. A če izumrejo, ni razloga za medije, vse je en sam egalitarni internet, kjer objavljajo vsi po vrsti in drug drugemu kradejo čas z neumnostmi. Uredniki so ravno zato, da ločijo zrno od plev in zato jih je treba plačati.
Razburjenje
Drugo: kako radi ropotamo, ropotamo, ropotamo, a nezavedno tako previdno, da nikakor ne krenemo v smer rešitve. Trdim, da gre za enega preživetvenih mehanizmov, ki so se razvili v stoletjih. Če ne bi ropotali v prazno, bi hitro odkrili rešitev in bi potem morali kaj spremeniti. Tako pa se razburjamo zato, da nam ni treba delovati. Da vse ostane nespremenjeno.
Rešitev problema s pakiranjem na prostorih za invalide je navedla že avtorica sama: "Včasih me kak mimoidoči opazi in se zgraža ali me okrega, jaz pa jim mirno odvrnem, naj se brigajo zase ali naj pokličejo policijo (vir)." In glejte, sami veste, pa če ste še tak zagovornik prerokovanja, da astrologi ne zadenejo vsega, poklic je težak, saj avtorica pravi sama: "Verjamem, da je težko biti invalid, ampak težko je še marsikaj drugega. Težko je recimo tudi biti astrolog (vir)."
Ema Kurent, astrologinja in političarka na listi Bojana Požarja
Včasih pa vedeževalci zadenejo in tokrat je gospa Kurentova jasno napovedala, da imate na voljo le dve možnosti, ki sta binarni, torej ali prva ali druga:
- molči
- pokliči pristojne
Ker nas tak prizor razburi, molčati ne moremo - a zakaj ne kličemo policije? Radi bi bili druga Švica? Tam kličejo v trenutku in ravno zato jim demokracija deluje. Pri nas pa ne, ne in še enkrat ne - in potem se čudimo, kje je pravna država?
Male pi*kice
Mi najdemo tretjo možnost. V vaški miselnosti vsak pozna vsakega, vsi se bojimo zameriti, zato bi kaznovali, ampak se ne bi izpostavljali.
Kako iz zadrege, kaj lahko naredite brez zamere?
Oh, saj veste! Tega je polno po družbenih omrežjih: fotografija avtomobila, parkiranega na prostoru za invalide, tablice pa počrnjene. In če se vidi voznik, počrnjen tudi njegov obraz.
Kaj, prosim lepo, ste s tem dosegli? Dokazali, da je bil neznanec parkiran na napačnem prostoru?
Dosegli ste le to, da ste nekaj kvazi naredili in se nikomur ne zamerili. Nikomur tudi niste pomagali in nihče naslednjič ne bo parkiral drugje. Vaše početje je povsem nesmiselno, služi le temu, da se potolažite.
Skratka, spadate v kategorijo, ki jo imenujem male pi*kice.
Res, gospa Kurentova ima prav - raje molčite in pojdite dalje.
Demokracija
Tule moram opozoriti na meje demokracije. Če se vrnemo h gospodu Dimitriju, mar res mislite, da ima smisla z njim razpravljati? Kako, kar pustil naj bi svojo prtljago? Če je sočutje izven zornega polja, potem bo vedno nevidno in nobena debata ga ne more pripeljati vanj.
Tako lahko cele dneve z daltonistom govorite o barvah, pa jih nazadnje vseeno ne bo zagledal.
Gospa Kurentova lahko prek stranke, v kateri politično deluje, sproži pobudo za odstranitev ali zmanjšanje števila prostorov za invalide, in če bo treba, gremo tudi na referendum.
Avto na kolesarski stezi
Lani poleti me je neki parkiran avto tako razburil, da sem se odločil raziskati, kaj ostane občanu v takem primeru. Takole je bilo: v Ljubljani, blizu Petrolove upravne stavbe, kolesarska steza nenadoma zavije skozi odprtino v grmovju. In glej - na drugi strani, točno čez stezo, je bil parkiran avto, tako, da sem komaj zavrl. Naslednji kolesar tudi, tretji in četrti sta se zaletela in starejša gospa je celo padla, a je bilo vse v redu z njo, vsaj tako je rekla, ko je odšepala okoli ovire.
Strmel sem v avto: kako skrajno egoističen mora biti človek, da takole parkira? Saj vem, Dimitrij in njemu podobni. Ko sem stal tam in fotografiral avto z vseh strani, so se nesreče nadaljevale. Nekajkrat sem se vrnil preverit in očitno je bil avto tam parkiran ves dan, nekdo je pač šel v službo. Cel dan pobuškanih kolesarjev! Pri čemer so avtu dvignili brisalce in nekdo mu je upognil ogledalo, niso pa ga razstrelili.
Veliko prenesemo Slovenci, veliko.
Občan gre v akcijo
Ko sem zaradi takega parkiranja poklical najbližjo policijsko postajo, mi je prijazen ženski glas rekel, da oni lahko le napišejo listek, odpeljati pa avta ne morejo. Ko sem razlagal, kako resna je zadeva, se je ponudila: naj povem registrsko, bo poskušala izvedeti, ali ima lastnik javno številko. Poklicala me je nazaj: nima. (Pozor: policija seveda pozna številko, a jo sme poklicati le, če je javna?) Svetovala mi je, naj se obrnem na mestno redarstvo.
Poiskal sem spletno stran ljubljanskega mestnega redarstva. Pričakoval sem ogromno izpisano telefonsko številko, kamor lahko občani sporočamo podobne primere, dobil pa le napis, da so delovne ure "od 8.00 do 10.00" (vir).
Na tej točki sem se že odločil zadeve beležiti in poskusiti vse, kar lahko.
Občina Ljubljana, mestno redarstvo
Recimo, na redarstvo sem poslal e-pošto in pripel fotografije.
Šest dni kasneje še vedno ni bilo odgovora, zato sem znova pisal, tokrat s pripisom: "Če slučajno poleti ne delate in ne prejemate plače, se vam opravičujem za nadlegovanje."
In glej, isti dan so mi odgovorili na prvo pismo (potrebovali so torej šest (6) dni!). Takole:
"Obveščamo vas, da bomo opravili nadzor lokacije in ukrepali v skladu s svojimi pooblastili. V primeru zaznanih kršitev se lahko ravno tako obrnete na krajevno pristojno policijsko postajo Ljubljana-Bežigrad."
Odpravili se bodo v akcijo šest dni po prijavi?!?!??!?!
In pazite:
- Policija me je napotila na mestno redarstvo.
- Mestno redarstvo me je napotilo na policijo.
Skratka, prišli smo do cirkularne odgovornosti, kar je druga beseda za neodgovornost.
Trma
Pri vseh slabih lastnostih, kar jih imam, je trma še najmanjša. Ampak trmasta.
Skrajšal vam bom vse dolgo opisovanje, ampak sedel sem na telefon in žarel je, ko sem nehal.
Kako so me pošiljali levo in desno in cirkularno, a sem kot cirkularka žagal dalje. Klical sem vse po vrsti in na koncu le dobil številko:
01 306 16 20
Da, če opazite nepravilno parkiran avto, kličete dežurnega pajka na gornjo številko.
Shranite si jo v telefon in ubogajte nasvet svoje astrologinje - v Ljubljani kličite 01 306 16 20 in naredite dobro delo.
Zakaj ukrepajte?
Skrajni egoisti so se pojavljali od vekomaj. A majhne vaške skupnosti so jih hitro poklopile, saj vsak pozna vsakega. V mestih to ni mogoče in ne boste verjeli, ravno zato so izumili pristojne službe: zato imate dežurnega pajka, da odpelje egoistične eksperimente.
Naš lokalni (samo ljubljanski?) problem pa je, da se očitno policiji in redarstvu ne ljubi ukvarjati s takimi zadevami. Namesto da bi imeli za take primere na spletu izobešene na veliko napisane telefonske številke in navodila, se skrivajo in zavlačujejo.
Če bodo v Ljubljani ponovljene županske volitve, prerokujem, da Janković ne bo ponovno izvoljen, ravno zaradi njegovega odnosa do pešcev in kolesarjev - od ljubljanskega potniškega prometa do te tihe potuhe egoističnim voznikom.
Dosti je tega!
Zahtevajte od vašega župana, naj na spletni strani jasno in glasno objavi nujno številko v takih primerih, nato pa jo uporabite.
Skrajne egoiste je treba obvladati na začetku, ko napačno parkirajo, kajti kasneje, ko prilezejo v vodstva podjetij in bank, bo prepozno in predrago.
Država svojim državljanom pokaže, da pravila veljajo, na takih, "majhnih" primerih, ki so vsakodnevni in stalni, in iz tega potem gradi nadstavbo.
43