Petek, 31. 12. 2021, 22.01
2 leti, 10 mesecev
Miha Mazzini: Kako bomo poslej živeli skupaj?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,03
54
Ko je Slovenija postala samostojna, si nisem mislil, da se bom ob trideseti obletnici spraševal, kako bomo še naprej živeli skupaj. Odprete družbena omrežja in na vas pljusnejo frustracije, bes in pozivi k pokolom. Kot da nastopa sodni dan, po katerem ni ničesar več, še najmanj pa skupnega življenja v prihodnosti.
Gurujem zdravja in športa so se pridružili tudi estradniki, ki morajo po definiciji vedno imeti vgrajene senzorje za smer vetra, ki žene množice. Mar nas čaka prihodnost, v kateri bo Vid Valič nabadal ljudi na vile, Werner pa prepeval zraven?
Vrste družb
Yuval Noah Harari v uspešnici Sapiens deli družbe na tri vrste.
1. Liberalni humanizem, v katerem je svoboda posameznikov nekaj najsvetejšega (skrajnost: neoliberalizem),
2. socialistični humanizem: človeštvo je kolektivno, ne individualistično (skrajnost: komunizem),
3. evolucijski humanizem: človeštvo je vrsta, ki se razvija proti nadčloveku, torej morajo šibki odpasti (skrajnost: nacizem).
Verjetno zato, ker so nam pol stoletja prali glavo s točko 2, smo po osamosvojitvi krenili proti točkama 1 in 3. Pandemija je počasnemu gibanju dala raketni pospešek. Če bi kakšnemu ultrašportniku, ki po družbenih omrežjih grmi, naj debeli, šibki, nezdravo živeči kar crknejo, rekel, da je že zdrsnil v točko 3, torej med naciste, bi debelo gledal in se skliceval na naravo. No, saj ravno to je bistvo nacizma.
Hkrati je pandemija pokazala vso pretiranost točke 1 - človekove pravice vsekakor, a obstajajo tudi dolžnosti. Če jih ni, ostane le gol egoizem. Prejle mi je Facebook ponudil debato, ki je popolnoma ujela duh podivjanega liberalnega egoizma. Neki možakar, ki pozna svoje pravice, se je razpenil, da se ne bo cepil, tudi če bi sprejeli zakon, ker je on nad zakoni. On je "sam svoj zakon", je dobesedno zapisal. Tudi medicinsko osebje okoli njega se zaveda, kakšen car je, in si mu niti ne upa omeniti cepljenja, zdaj, ko je v bolnišnici in mu rešujejo življenje. Takoj je priskočila neka gospa z najboljšimi željami in trditvijo, da je korona nateg, itak pa so ga v "bolnišnici dolžni pozdraviti".
Skratka, on ima pravice, medicinske sestre pa dolžnosti.
Zanimivo, če berete izjave pripadnikov točke 1 in točke 3, lahko hitro ugotovite, da skrajnega egoista ni mogoče ločiti od nadčloveka.
Tisti, ki ostanejo
Za časa Avstro-Ogrske so se najbolj izseljevali ravno iz naših krajev in še danes je znan nasvet, ki sem ga bil tudi sam pogosto deležen: "Če ti kaj ni prav, se pa izseli!"
Slovenija je še vedno vir izseljencev in ta trenutek, ko berete tole, nekdo pakira kovčke.
Veliko študij je bilo narejenih, zakaj ljudje odhajajo, ne pomnim pa take, zakaj ostajamo. No, vprašajmo se končno: zakaj v Sloveniji ostanejo ljudje, ki bi lahko ta trenutek v tujini dobili dobro službo?
Delno je to zagotovo stvar karakterja, a za mnogo preostalih je razlog čisto enostaven in zapisal sem ga mnogokrat: v Sloveniji je težavno delati, a odlično živeti, saj so družbene povezave številne in družabno življenje sproščeno. Ravno obratno kot v Švici, ki je za delo odlična, za socialna druženja pa puščava (podrobnosti).
Berete lahko o "socialni kapici", zvito poimenovanem ukrepu, ki bo najbolj plačanim dal še dodatno nekaj evrov. Češ, zaradi tega bodo ostali pri nas.
Naj zapišem jasno in glasno: to je neumnost. Plača je pomembna, a samo do določene meje, potem veljajo drugi motivi. In eden glavnih je, da je bila do zdaj v Sloveniji kakovost življenja zelo visoka.
Poznam izjemne strokovnjake, ki so se vrnili zaradi druženja in družabnosti, in take, ki iz istega vzroka nikoli niso zares odšli.
In če vprašate visoko izobražene tujce, zakaj so se priselili k nam, vsi na prvo mesto postavijo ravno družabne stike.
Pandemična družabnost
Bil bi čisto običajen poslovni sestanek, če ne bi v zadnjem delu, ko je čas za malce klepeta, preden se poslovimo, možakar na drugi strani mize odkimal in mi pomežiknil, nato pa dejal: "Kako nas nategujejo, a? Koliko milijonov ljudi so podkupili, da se pretvarjajo, le zato, da bi nas prepričali, da virus obstaja, a?"
Kislo sem se nasmehnil in sestanka je bilo konec. Oddahnil sem si, ker nisem spregovoril prvi. Imel sem občutek, da sem zgrešil mino. In taki občutki so vedno pogostejši.
Pandemija nas je minirala in v vsaki družbi morate paziti, da ne stopite na sprožilec - ta se bori proti cepljenju, oni za, tretji zagovarja čudežno metodo, četrti se bori proti njej, petemu se v krvi sestavljajo čipi, šesti je odkril perpetuum mobile, sedmi pozna skrivnost čudežne prehrane, osmi prehranskega dodatka in tako v nedogled.
Družabnost je razpadla na mehurčke, ki se prepirajo drug z drugim.
Vedno več strokovnjakov, ki so ostali zaradi družbe, mi pravi, da tole pa ne gre več.
Torej jih bomo izgubili.
Pandemija je uničila družabnost, glavni razlog, zaradi katerega pri nas ostanejo vrhunski kadri.
Ali se je to zgodilo zgolj začasno, pa še ne vemo.
Slabšanje možnosti
A trenutno stanje v družbi ni uničilo le družabnosti, marveč tudi sposobnosti.
Kadar predavam o skupinah in posameznikih, poslušalci strmijo v podatke o tem, kako zelo smo skupinska bitja in kako se uravnavamo glede na skupino.
Boljša je skupina, boljši bomo mi in seveda velja tudi obratno.
Starši že od nekdaj opozarjajo: pazi, v kakšni družbi se giblješ!
Načeloma ne pomislimo, da je država pač razširjena družba in torej starševski nasvet velja tudi tu. Za razvoj svojih sposobnosti pazi, v kakšni državi živiš!
Država
Če mašinerija države dela kot tik tak urica, potem je to hrbtenica, ki nosi naše bivanje in po kateri se zgledujemo v delovanju.
Pri nas smo priča 30-letnemu uničevanju vseh sistemov, od zdravstva dalje. Pajdaški kapitalizem, korupcija in naši - vaši so se dodobra ukoreninili. Če ste naš ali vaš, boste našli položaj zase, a ta ne bo zahteval sposobnosti, le našost in vašost - to je torej edina osebna lastnost in sposobnost, ki jo je vredno razvijati.
Vlada kot zgled
Glava in zgled države je vedno njena vlada.
Teh skoraj 3.000 odlokov, dostikrat navzkrižnih in povsem nesmiselnih, je dejstvo, ki o aktualni vladi pove vse.
Poglejmo le en primer, nakup vojaškega letala. OK, o odločitvi ne bi, ne spoznam se na vojaške zadeve. Bil pa sem še tista generacija, ki je hodila po nakupih v Italijo, in ko ste si privoščili družinski paket pralnega praška, ste notri našli kako plastično ogledalce ali kaj podobnega. Skratka, darilce.
No, in tako je minister Tonin šel kupit letalo in notri ga je čakalo 30 zdravnikov, ki nam bodo prišli pomagat. Novico je veselo naznanil na tiskovni konferenci, kar je tudi prav. Res, naj se naši medicinci spočijejo!
Počivali pa so Italijani. Naredili so nič, nula, niente, nada, zero. Kajti nihče ni zanje uredil dokumentov. Naši se niso spomnili, oni pa niso vedeli (vir).
In so šli domov.
To je ena sama, obrobna novica iz morja podobnih.
Vpliv skupine na sposobnosti
Zgledi vlečejo. Sposobni člani skupine potegnejo za seboj manj sposobne, ki delajo nad svojimi siceršnjimi sposobnostmi (Köhlerjev učinek). Skupina začne o sebi dobivati visoko mnenje, kar zviša njene sposobnosti. Nekateri avtorji trdijo, da tudi za od 30 do 40 odstotkov!
Če pa imamo slabe zglede (recimo policijskega ministra, ki misli, da ne potrebuje uradnega lista, ker mu zadostuje Twitter), se vse dogaja po isti formuli, le v nasprotno smer, naše sposobnosti venijo.
Tisti, ki ostajamo tu, se moramo sprijazniti s tem, da bo naše delovanje pač manj učinkovito od naših kolegov v državah, kjer sistem deluje.
Nekaj tujih predavateljev, ki so vabljeni na slovenske konference, me je v zadnjem letu vprašalo, kaj se dogaja, kajti razsulo je popolno. Slabo opravljanje dela je namreč kot plesen, širi se v vse pore družbe, tudi do družine in posameznika.
Predsednik v nedeljskem puloverju
Zagledal sem predsednika Pahorja, kako v groznem puloverju reklamira nizozemsko multinacionalko, in pomislil, da se hoče izseliti in išče službo v tujini.
Prebral sem obrazložitev. Gre za projekt, s katerim bodo v Peking odpeljali kos triglavskega ledenika (vir). Z neznansko dolgo vožnjo z avtom bodo opozorili na toplogredne izpuste, ki nastajajo (tudi) ob vožnji z avtom.
Debelo sem strmel v besedilo. Takega kretenizma pa še ne - kot bi se za tišino borili z godbo na pihala in za vzdržnost z orgijami.
A potem, v luči razmišljanja, kako uničena je družabnost pri nas s prepiri, kako zagrenjeno je bivanje s frustracijami, sem dojel pravi cilj projekta: tudi jaz bi se lepo vozil v Peking, v Sloveniji pa naj se medtem pokoljejo in zmenijo, kako in kaj, vrnem se na pomlad.
Druga osončja
Predsednik vlade je na proslavi samostojnosti imel enega najbolj čudnih motivacijskih govorov, kar sem jih kdaj slišal. Daljše astronomsko poročilo je sklenil takole:
"Kakšnih sedem odstotkov zvezd naj bi bilo podobnih našemu soncu in na milijarde planetov naši Zemlji. Prostor za človeštvo je praktično neskončen in pred nami je čas, ko lahko človek s svojimi dosežki poseže po sosednjih osončjih. In nato naprej (vir)."
Sprva sem pomislil, da gre za staro neoliberalno mantro, kot jo godeta Musk in Bezos, češ, Zemljo bomo uničili, a zato se bomo izbranci izstrelili na Mars (vi pa boste doma ostali, suhe žemlje ribali).
Potem pa sem doumel povezavo in se silno prestrašil.
Predsednik države gleda proti Nizozemski, avtomobilisti se vozijo v Peking, predsednik vlade načrtuje selitev v sosednje osončje - vsi bežijo, kamor kdo more.
Vsak ima svoj načrt, kako pobegniti iz zastrupljene skupnosti.
Očitno vztrajam le jaz, naivnež in večni optimist.
Sem mar zamudil zadnjo možnost?
Sem že ostal sam z Valičem ter njegovimi vilami, Wernerjem in njegovimi glasilkami?
Halo?
Je sploh še kdo tu?
Halo?
54