Medijska inkvizicija

Problemi s sovražnim govorom Ta naj bi bil nekakšno neodvisno povezovalno telo, ki naj bi po zatrjevanju njegovih ustanoviteljev vzpostavljalo standarde javnega komuniciranja in osveščalo javnost o tej problematiki. Skrb za kulturo javnega – in tudi drugega – komuniciranja načeloma velja pozdraviti. Etiketiranje, žaljenje ali celo odkrito širjenje sovraštva nedvomno ni nekaj hvalevrednega. Gre za prakse, ki ovirajo vzpostavljanje družbenega ozračja, v katerem bi lahko potekal produktiven dialog o najpomembnejših družbenih vprašanjih. Vendar pa koncept sovražnega govora, ki so ga že pred časom "skovali" za boj proti tovrstnim pojavom, nikakor nekaj enoznačnega. Zato tudi ni neproblematičen. Če je odkrito pozivanje k nasilju zoper določenega posameznika ali skupino nekaj, kar je nesprejemljivo samo po sebi in je zato lahko predmet (tudi kazenskega) sankcioniranja, pa je težko določiti, kdaj negativno obravnavanje nekoga preraste v nekaj spornega. Kje je meja med kritičnostjo in sovražnostjo, na kakšen način jo določiti in kdo je za to "pristojen"? Sovražni govor je nekaj, kar počno "njihovi" Zaradi takšne neoprijemljivosti se koncept sovražnega govora lahko hitro sprevrže v orodje za obračunavanje z nezaželenimi stališči in za izločanje njihovih nosilcev iz javnega življenja. V tem smislu lahko deluje podobno kot koncept "vznemirjanja javnosti", ki so ga poznali v bivšem režimu in ki je bil namenjen (kazenskemu) pregonu tistih posameznikov, ki jih je partija označila za "moralno-politično neprimerne". In prav to se je zgodilo pri zgoraj omenjenem Svetu, ki se ni mogel upreti skušnjavi, da boj zoper sovražni govor uporabi kot orožje zoper pripadnike "neprave" politične opcije in zagovornike "napačnih" idej. To je bilo sicer mogoče pričakovati že v izhodišču, glede na to, da je njegova sestava v nazorskem smislu izrazito nepluralna in da je bila na njegovo čelo postavljena oseba, ki se je že pri opravljanju funkcije informacijske pooblaščenke "izkazala" s politično pristranskostjo. Prvi odziv tega organa na domnevne primere sovražnega govora pa je dokončno potrdil ta pričakovanja. V tem odzivu so obsodili petih takšnih primerov. In "presenetljivo": vsi se nanašajo na izjave in medijske prispevke, katerih avtorji sodijo na desni pol slovenske politike in civilne družbe. Pri tem po absurdnosti izstopa obravnava spletne strani www.24kul.si, ki so se je lotili na podlagi prijave, da naj bi bila – med drugim – namenjena poveličevanju znanih nacistov, kakšen je bil škof Anton Vovk (sic!). Da nekdo narodno zavednega dušnega pastirja, ki je bil žrtev komunističnega nasilja (l. 1952 ga je v Novem mestu sodrga, naščuvana s strani partije, polila z bencinom in zažgala), označi za nacista, je znak neverjetne ideološke slepote in fanatizma. In prijavo takšnega lunatika so naši borci zoper sovražni govor vzeli resno! Že zgolj to jim odvzema verodostojnost, da bi komurkoli "soliti pamet" o tem, kako se sme ali ne sme izražati v javnosti. Medtem pa je "našim" dovoljeno širiti sovraštvo Resda so nekateri od "inkriminiranih" zapisov zelo negativno nastrojeni do določenih družbenih skupin (istospolno usmerjenih, Romov, muslimanov) in njihovih praks. Vendar je primerljivih objav tudi v levo usmerjenih medijih v izobilju. Kdor želi prebirati udrihanje čez desničarje, katoličane, kapitaliste, neoliberalce, Američane, Nemce itd., bo vsak teden prišel na svoj račun. Če samo spremlja razprave o privatizaciji, bo zelo hitro naletel na demonizacijo tujcev – seveda je v tem primeru govora o tistih z Zahoda. Zanimivo je, da je Svet povsem spregledal grožnje z nasiljem, te so se pojavile v zadnjem času in ki so bile naperjene zoper nekatere novinarje in medije – seveda pa je šlo v tem primeru za takšne, ki so "napačno" (beri: nelevičarsko) usmerjeni. Prav tako ga čisto nič ni zmotila izjava predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Tita Turnška, kako da je izdajalce treba pobijati. Pri čemer vemo, kdo vse je lahko uvrščen v to kategorijo – denimo nekdo, ki zagovarja privatizacijo Telekoma in podobnih podjetij (prosto po ministru Vebru). Tisti, za katerih vrednote se bori Turnšek, bi s takšnimi že znali "primerno obračunati" – tako kot so s strmolskima zakoncema Hribar in številnimi drugimi "razrednimi sovražniki". Boj zoper sovražni govor kot krinka za obračunavanje z drugače mislečimi Kljub temu, da se omenjena druščina samozvanih pravičnikov razglaša za neodvisno, so očitno njeni cilji politični. Boj zoper sovražni govor je zgolj pretveza za obračunavanje s tistimi, ki zagovarjajo ideje in stališča, ki se ne vklapljajo v dominantni levičarski diskurz. Gre torej za diskreditacijo in posledično poskus utišanja drugače mislečih. Tako je dovolj, da nekdo zagovarja tradicionalno družino, nasprotuje istospolnim porokam in zavrača feministične razlage odnosov med spoloma, da se ga ožigosa kot nestrpneža. Na drugi strani pa je zagovarjanje bivšega nedemokratičnega režima in poveličevanje komunističnih zločincev nekaj neproblematičnega. Takšno sprevračanje civilizacijskih standardov, ki ga prakticirajo naši medijski inkvizitorji, nikakor ni naključno; ampak je nekaj, kar služi ohranjanju hegemonije tranzicijske levice.