Mediji med oblastjo in podložniki

Deležnikom – torej tistim, ki so deležni posebne skrbi politikov – se niti ni tako težko prikupiti, če ima človek le dovolj lahko glavo. Zdravje je naše največje bogastvo. Prav tako je naše največje bogastvo znanje. Največje bogastvo so tudi otroci in mir. Še na plažah je to zadnje redkokdaj istočasno, ampak iztočnice za govore vsaj štirih ministrov so podane.

Mediji sicer niso naše največje bogastvo, so pa "temeljni element vsake demokratične družbe", "izvršujejo svobodo izražanja" in so "eden izmed štirih temeljev oblasti". Seveda so citati vzeti iz osnutka Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih, ki te dni razburja slovensko javnost.

Medijski zakon, dolg en tvit? Preden sem bil minister za kulturo, ko sem se "s tresočo roko" loteval še tako majhnih sprememb na občutljivem medijskem področju, sem bil prepričan, da bi v svobodni družbi za medijski zakon lahko zadostoval en sam člen. V njem bi pisalo: "Mediji so svobodni."

Ampak ker se uspešnost politike meri v straneh zakonodaje, ki jo sprejme, to seveda odpade. Bolj resen argument za regulacijo medijev pa je vendarle v tem, o čemer sem se med vrsticami šalil dva odstavka višje. Namreč, da so mediji četrta veja oblasti.

Magna Carta, katere osemstoletnice se spominjamo letos, je v zahodnoevropski civilizaciji začela utrjevati načelo, da mora biti oblast – v tistem primeru kralj – omejena. Od takrat se civilizirani zahodni svet bolj in bolj ravna po pravilu, da je oblasti prepovedano vse, kar ji ni posebej dovoljeno, in da je podložnikom dovoljeno vse, kar jim ni posebej prepovedano. Za tisto, kar počne, mora oblast imeti zakonsko podlago.

Mediji kot veja oblasti Če so mediji oblast, morajo biti strogo regulirani, za svoje delovanje skorajda morajo imeti zakonsko podlago. Če bi bili radi četrta veja oblasti, naj se ne pritožujejo, da morajo biti vpisani v razvid medijev.

Če so mediji podložnik, je skoraj vsako komandiranje njihovega dela, vključno z organizacijo uredništev, pravicami do popravkov, deležev takih in drugačnih vsebin in podobno, neutemeljeno.

Odločitev o značaju medijev niti ni binarna, niti ni za vse medije enaka, niti ni enaka za ves čas. Celo znotraj istega medija lahko v istem trenutku najdemo vsebine, ki imajo značaj veje oblasti, in vsebine, skozi katere podložniki izvajajo svobodo govora.

Svoboda komentiranja Ta razmislek nam lahko nekaj pove o trenutno pereči temi spletnega komentiranja. Po predlogu zakona naj bi bili komentarji podložnikov podvrženi enaki regulaciji in odgovornosti kot uredniške vsebine, torej kot tisto, kar so napisali novinarji, ki so del organizacije, ki se ji reče medij oziroma medijska hiša.

Medijska hiša, za katero dela pisec novic ali komentarja, je tisto v medijih, kar je po svojem značaju in bistvu bližje četrti veji oblasti. Mediji postavljajo in odstavljajo vlade, blatijo in loščijo politike, vse bolj pogosto lahko preostale veje oblasti samo prek njih kaj opravijo.

Kolaboracija med medijsko in izvršno vejo oblasti je v nepopolnih demokracijah stalna praksa, ki se kaže v medijskih umorih posameznikov z orkestracijo prizadevanj organov običajnega in medijskega pregona.

Primeri take kolaboracije so hišne preiskave in aretacije pred kamerami, curljanje informacij, pridobljenih v policijskih preiskavah, v medije, seznanjanje obdolžencev s pravnimi akti prek medijev ... Vse to ni rezultat kakovostnega preiskovalnega novinarstva, ampak kolaboracije družbenopolitičnih delavcev, ki sicer delajo v različnih vejah oblasti.

Ker so profesionalni novinarji in pisci del aparata četrte veje oblasti, je njihova svoboda manjša, odgovornost pa večja od odgovornosti podložnikov, ki so pač samo podložniki. Vzpostavljanje enakih standardov za družbenopolitične delavce v medijih in za državljane – podložnike, ki se trudijo s komentiranjem pod članki – je popolnoma neprimerno.

Blatno dno spletnih strani To seveda ne pomeni, da zagovarjam prikolice gnojevke, s katerimi se škropi po forumih in komentarjih na dnu spletnih strani. Dno je geometrijsko, intelektualno in etično. Večinoma. Razmerje med signalom in šumom je tam spodaj slabo, zato komentarjev nikoli ne berem. To je moja svobodna izbira. Ampak ne želim, da namesto mene izbere država. Pa tudi, če je to v želji, da zame naredi nekaj dobrega.

Naj bom jasen. Mediji niso dolžni objavljati komentarjev. Mediji imajo pravico, da se odločijo, da bodo objavljali samo komentarje, ki gredo skozi uredniško sito. In mediji imajo pravico, da objavijo čisto vse, kar se kakemu bralcu zapiše. Nima pa država pravice, da odloča namesto njih.

Uredniško urejanje pisem bralcev niti ni varovalka dostojnosti. O tem so se večkrat lahko prepričali tudi bralci časopisa, ki je osrednji še iz časov, ko je bilo ukazano, da mora biti osrednji. Pa nikomur niso za dve leti zaprli ust, kot so to z grožnjo zapora uredili za Boštjana M. Turka, ki je bil leta 2015 z zaporom necivilizirano kaznovan za, pravijo, verbalni delikt.

Najbolj všeč bi mi bil sistem, ko bi uredniki komentarje razvrstili v spodobne in nespodobne. Spodobni bi se prikazali, nespodobne pa bi dobili na zaslon z nekaj dodatnega truda. Ni prav, da bi mediji arbitrarno brisali komatarje, ki jim niso po volji, ne da bi za takimi komentarji ostala sled. Če medij cenzurira komentarje, naj bo pregledno, kaj je cenzuriral. Tehnična rešitev je preprosta. Že z dobro nastavljeno kaskadno predlogo bi šlo.

Nikakor pa ne bi bilo primerno, če bi urejanje komentarjev zapovedala država. Iz preprostega razloga: ker gre za sistemsko zmanjševanje svobode govora podložnikov. To je kvečjemu lahko svobodna odločitev vsakega medija posebej. Svobodna z omejitvijo. Prav je, da so mediji kot veja oblasti zadolženi za objavo popravka, ki ga zahteva podložnik.

Skratka Preden kaj tehtnega rečemo o kakovosti tistih vsebin medijev, ki jih delajo profesionalci, je doktoriranje v zvezi s komentarji podložnikov samo še en uspel poskus preusmerjanja pozornosti.

V svojstvu, ko so mediji organizacije z desetinami zaposlenih in dosegom na desettisoče bralcev, so veja oblasti in zanje veljajo strožji kriteriji resnicoljubnosti in dostojnosti kot v poljubni internetni ali gostilniški debati. V svojstvu, ko mediji posredujejo mnenja podložnikov, pa izvršujejo njihovo svobodo izražanja in širijo polje svobode. Nobena veja oblasti, niti četrta, ne sme zlorabljati svoje moči nad podložniki.

Opomba. V sodobnih državah menda ni podložnikov, v ustavi celo piše, da ima pri nas oblast ljudstvo. Vse zapisano zato velja tudi za "državljane in državljanke", "posameznike" ali "navadne ljudi".

Se pa velja spomniti, da bomo, če bomo državi ali mnenjskim pastirjem pustili preveč skrbeti za nas, kmalu spet podložniki. In nas bodo še bolj primerno pokroviteljsko nagovarjali kot "naše ljudi".