Sobota, 15. 11. 2025, 4.00
8 ur, 36 minut
Kolumna
Majda Širca: Pamet v roke, ko boš v drugo ustvarjal svet!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,21
Majda Širca
V filmu Kdo neki tam poje Slobodana Šijana romska glasbenika Nenad in Miodrag Kostić spremljata potnike na vožnji z legendarnim avtobusom tik pred začetkom druge svetovne vojne. S prepevanjem dajeta filmu ritem, hkrati sta komentatorja absurdnosti takratnega časa. V apokaliptičnih zadnjih kadrih prepevata o tem, da zemlja drhti, da se vse ruši in da fašistične nore zveri uničujejo vse pred seboj. Slučajno ali ne, je v istem avtobusu Lordan Zafranović posnel najbolj krute prizore iz filmu Okupacija v 26 slikah, ko ustaši koljejo in s kladivi pobijajo domačine. Šijan sicer ni bil prevelik ljubitelj metafor, a njegovi prizori z romskima glasbenikoma, ki tik pred napadom na Jugoslavijo na pogorišču napovedujeta konec svobodnega sveta, so več kot zgovorni.
O trpljenju Romov skozi zgodovino, pa tudi o ponosu in upanju, govori njihova himna Djelem, Djelem (Hodil sem, hodil sem). Avtor pesmi Žarko Jovanović je v drugi vojni izgubil ogromno bližnjih, zaradi česar v pesmi omenja tudi "črno legijo", s čimer objokuje tudi vse med vojno pobite Rome. Vemo, da je nacistična oblast gojila do Romov strašno uničevalno politiko. Masovno so jih pobijali tudi sateliti nacistov – v taborišču Jasenovac jih je dočakalo smrt več kot deset tisoč. Znana je tudi "ciganska noč", ko so v Auschwitzu leta 1944 ubili več tisoč Romov. Po ocenah je bilo med holokavstom ubitih pol milijona Romov.
Romsko vprašanje kot poligon preigravanj s političnimi dobički
Danes nam nekdanji direktor televizije – tudi v času, ko je v oddaji Piramida poslanec Zmago Jelinčič poniževal Rome – v komentarjih razlaga, da so bili Romi v Sloveniji tako rekoč žrtve partizanskega nasilja, pred katerim so se morali umakniti v tujino, k nam pa so prihajali Romi z Balkana. Možina ponovno ne more iz svoje kože, kjer drugo svetovno vojno reducira na zasebno maščevanje. Saj bi zamahnili z roko, češ, to je njegova – pa ne le njegova – vsakdanja praksa, če je ne bi ljudje postopoma sprejemali kot normalnost in ji ob spretnem ponavljanju tudi verjeli.
Avtobus iz filma Kdo tam poje pred prenovo.
Romsko vprašanje je pogost in tipičen poligon preigravanj z visokimi političnimi dobički in slabimi iztržki za boljše in varno življenje Romov in okolice. Režiser Filip Robar Dorin je nekoč svoje dokumentarne filme Opre Roma podnaslovil s Pamet v roke, ko boš v drugo ustvarjal svet! S tem pozivom je menil, da je Romom sicer dana dragocena prvobitnost, ki je ukročena večina ne pozna več. A hkrati jim je odvzeta racionalnost, ki pritiče kulturi reda, materialnih dobrin in emotivne askeze. Robar je optimistično drezal v možnost popravnega izpita pri ustvarjanju pravega ravnotežja pri tako kompleksnem, a hkrati tudi preprostem vprašanju o romski kulturi in načelih možnega sobivanja. Dajmo tokrat obnoviti to zgodovino romskega statusa skozi poglede, ki jih je o Romih ustvaril film.
Sentimentalizacija: Carmen in Cigani, ki letijo v nebo
Najboljši filmi o Romih so nastali v obdobju jugoslovanskega črnega vala, ki je spodnesel sentimentalizacijo romskega življa, kot ga poznamo iz romantičnega prikazovanja Romov, zajetih v podobe svobodnega, neobrzdanega duha, v prvinsko povezanost z naravo in glasbo. Tipičen primer tovrstnega romanticizma je Bizetova opera Carmen, ki gradi na emocijah, na strasti, posesivnosti, svobodi in ljubosumju. Neukročena Carmen živi po svojih pravilih in za to plača z življenjem, saj njen vojak Don José s svojo uničujočo močjo posesivne ljubezni tej svobodi ni kos. Pogojno naklonjeno dojemanje Ciganov (pojem Romi se je uveljavil šele v začetku sedemdesetih ob svetovnem romskem kongresu v Londonu) je v Bizetovi melodramski tragediji prevladovalo kljub temu, da so jih vsi leksikoni 18. in 19. stoletja predstavljali v izrazito negativni luči – kot klateže, parazite in tatove. Priznavali so jim le velik glasbeni talent.
Idealiziran pogled na tiste prvine romske kulture, ki jih ukročeni večinski narod ne pozna, jih je pozabil ali celo potlačil, je seveda prisoten v filmu Cigani letijo v nebo (Emil Loteanu, 1976) z ljubezensko zgodbo, ki se ob koncu 19. stoletja odvija v današnji Moldaviji. Ženske lepotice v živobarvnih oblačilih in z jasnovidnimi sposobnostmi, moški kot jezdeci, tatovi in strastni zaljubljenci blestijo v glasbenih in plesnih performansih, sicer marginalizirani od tedanje družbe.
Tovrstni spektakelski in idealiziran pristop je zadovoljil zahodni pogled, spodbujen z lastnim nezadovoljstvom ob pretirani urejenosti in ukročenosti. Praviloma so bili ti klišeji o Romih komercialno uspešni.
Nekaj tega je tudi v romantični akcijski kriminalki Oko za oko/Cigankine oči Vincija Voguea Anžlovarja (1993), kjer je Boris Cavazza šef idilične romske skupnosti. Z bisernim uhanom, ogromnimi brki v stilu kombinacije Ivana Cankarja in Franca Jožefa, z oljem zloščenim telesom in avtoritarnim pogledom divjega, a prijaznega kralja, je tisti "capo" in modrec, ki ga danes pogrešajo v romskih skupnostih, da bi pojasnil, kako nepravično je enačiti Cigane z drugorazrednimi ljudmi.
Beli gosji puh v blatu: Zbiralci perja
Upodabljanje Romov v umetnosti nosi s seboj nevarnost idealiziranja in posledično potiskanja Romov v geto, kjer so lahko spregledani njihovi realni družbeni in socialni problemi. V tej luči je film Zbiralci perja srbskega režiserja Aleksandra Petrovića (1967) popolnoma suvereno delo, dvignjeno globoko v realnost in filmsko črno-valovsko ganljivost. Ni ga mogel spregledati ne Cannes ne polstoletni zgodovinski spomin. Kako bi pozabili Roma Bora (Bekim Fehmiu), ki z nogami v globokem romskem blatu v nobel beli obleki trguje z nedolžno belim gosjim perjem? Kako naj bi pozabili nanj, ko mu s polnokrvnim ubijanjem strasti v pijači steklo razbitih kozarcev reže roke? Kako naj bi pozabili petje Olivere Katarine - Vučo in njegove ljubezni do mlade Romkinje, v katero se zaljubi kljub številni družini in kljub ženi, ki jo brez slabega sentimenta pušča v blatu. Film v romskem jeziku s parajočo glasbo, noži, prosjačenjem, posilstvi v urbanem in ne romskem okolju, s cigaretami v ustih otrok, zvitimi iz časopisnega papirja, z jasno hierarhijo skupnosti, ubitimi barvami blatne pokrajine, kjer je belo gosje perje popolne nasprotje črnih razmer. Svoboda, revščina, ljubosumje, maščevanje, smrt. Ko Bora ubije svojega konkurenta (Bata Živojinović), ga policija zaman išče. Sam izgine in nihče ga ne izda.
Ko vstopi mednarodni kriminal: Dom za obešanje
Ljubezen, strasti, prestopi, pohlep so vodilo odmevnega filma s pridihom magičnega realizma Emira Kustorice Dom za obešanje o Perhanu, romskemu najstniku s telekinetičnimi sposobnostmi. Živi v romskem naselju z babico, dokler ga lokalni romski "poslovnež" ne zvabi v Italijo pod pretvezo, da bo tam služil denar. Fant, ki želi pomagati bolni sestri, sčasoma postane del podzemlja, trgovine z otroki in kriminala. Zanimivo je, da so fantov pobeg v Italijo želeli posneti pri nas – na pokopališču v Mirnu, kjer so nekoč prehajali prebežniki na zahod in kjer je po vojni državna meja razdelila grobove na pol med dve državi. Emir Kusturica je hotel posneti Perhanov prebeg v Italijo, vendar se je takrat nekaj domačinov zaradi prisotnosti Romov uprlo. Kusturica v filmu prešije podobo tradicionalne romske skupnosti z ne več "internim", temveč globalnim kriminalom, ki se bo v zadnjih desetletjih pohlepne družbe razbohotil in bistveno spreminjal nekdanji red, kar opazujemo tudi te dni. Priznajmo – ne glede na vse upravičene pomisleke nad neintegriteto režiserja, Kusturica v tem filmu opravi s platjo filmskega čustvenega naboja briljantno.
Namesto koga roža cveti: Halgato in Šanghaj
V našem prostoru je malo outsiderjev, ki bi melodramsko, akcijsko ali kako drugače prestreljevali film. Romske zgodbe pa poganjajo strast, prekrški, prepovedi in melodrame, zato ne čudi, da jih zajema tudi domača kinematografija. Celo Pevčeva Carmen ali Duletičev Deseti brat se ne moreta izogniti tovrstnim asociacijam. A ne bi zdaj o tem, temveč se ozrimo še na Roma Halgata (v istoimenskem filmu Andreja Mlakarja), ki mu je oče zapustil violino Belo vrano. Ob materinem novem partnerju v njegovo družino vstopi prijatelj Pišta.
Romska vas, v kateri je potekalo snemanje filma Šanghaj - Filovci ob Bogojini.
Halgato mu z igranjem na belo violino pomaga pri šolanju vse dokler ne izve, da se Pišti srečuje z dekletom, ki ni romskega porekla. A ključno sporočilo tako izjemno popularnega romana Ferija Lainščka kot tudi filma Andreja Mlakarja je brezizhodnost položaja junakov, ki jih zaradi porekla zavrača večinsko prebivalstvo. Feri Lainšček je s tem romanom presekal z literarnim in ljudskim pripovedništvom, ki je Rome prikazovalo kot poosebljanje malopridnosti in lenobe. V pravljicah so seveda označeni za lažnivce, tatove in osebe, ki drugim želijo smrt.
Kreslin je tudi v filmu izpostavljenimi vprašanji "namesto koga roža cveti, katera koža najbolj diši in čigava pesem rabi moj glas" pripeljal emocionalno raven romskega podnebja do viška.
Ne čudi, da se je tudi Marko Naberšnik ozrl za Lainščkom in njegovim prav tako uspešnim romanu Nedotakljivi. V filmu Šanghaj (2012) je zajel štiri generacije prekmurskih Romov – od prve, ki se še ukvarja s prodajo jajc, do sledeče, ki preide na švercanje italijanske robe, vse do zadnje, ki po osamosvojitvi dobro služi s preprodajo orožja. Četudi si protagonisti želijo glasbene izobrazbe in kariere, jim to spodrsne, zadnjemu iz te generacije celo z odvisnostjo od droge.
Realizem dokumenta: Opre Roma – Na noge Romi!
Če bi Filip Robar Dorin, režiser iz Novega mesta še živel, bi danes rekel: vse sem vam že povedal. A ste preslišali? S svojimi tremi dokumentarnimi filmi, strnjenimi v Opre roma – Pamet v roke, ko boš v drugo ustvarjal svet, je ogromno prispeval k razumevanju romske kulture, predvsem pa odprl to temo, ki je bila prisotna le v žanrskih filmih. V prvem delu svoje dokumentarno-igrane trilogije Opre Roma (Na noge, Romi!) je prikazal sobivanje Romov z okoličani v osemdesetih letih kot kritiko institucionalnega paternalizma in stereotipov. Skozi prikaz vsakdanjega življenja, izključenosti, revščine in predsodkov je opozoril na neuspešne poskuse integracije. Dokumentarec je naletel na precej nelagodja, ker je prikazal neuspehe uradnih politik do Romov.
Avtobus iz filma Kdo tam poje.
Ker so bile po njegovem mnenju razmere na področju romske emancipacije in integracije še vedno zelo krhke in lomljive, je snemanje nadaljeval. V drugem delu (Aven čhavora, Pridite, otroci) je ponovno preveril stanje, prikazano v prvem delu. V fokusu njegovih filmov so bile bivalne razmere, izobraževanje in zaposlitvene možnosti. Sledil je tudi usihanju elana mladega Roma (gre za zgodbo Bojana Tudije, ki je začel spreminjati razmere v romskem naselju v novomeški krajevni skupnosti Šmihel). Dokumentarec vrinja v resnične posnetke iz terena vložke iz parlamenta z žaljivimi izjavami poslanca Zmaga Jelinčiča in druge dokumentirane fakte.
V zadnjem filmu ciklusa Pot v gaj pa pokaže spremenjeno stanje v Šmihelu, saj gre za primer, kaj se da doseči ob sodelovanju vseh vpletenih. Hkrati opozarja, da se na eni strani vedno naleti na nepodporo v tradicijo uzrtih Romov, na drugi pa na birokratske zapletenosti, nelogičnosti in neumnosti državne in lokalne administracije. Všeč mi je bilo režiserjevo navdušenje nad prvo zmago romskih nogometašev proti ekipi takratnih miličnikov. "Dogodek epohalnih razmerij," je dobro komentiral.
Sporočal je, da se je tam, kjer so pred desetletji začeli graditi dobre medsebojne odnose in so ljudje sodelovali z Romi, zgodilo dobro sožitje v skupnosti. Filmi povedo, kaj se zgodi, ko se nič ne naredi, če se le psuje, negoduje, opravlja in Rome označuje za krive vsega slabega in zlega na tem svetu. In kaj se zgodi, če se ubere drugačno pot.
Če kaj, bi morala javna televizija ali kdorkoli drug ponoviti ta ciklus Robarjevih filmov. Pa ne le njegovih.
Epilog
Zna biti, da bo to pisanje sprožilo očitke o nevmesnosti obravnave romskih skupnosti v okviru aktualnih dogodkov, češ, kaj ima umetnost z realnimi problemi. Pa tudi dejstvom, da se z družbenimi spremembami spreminja tudi problematika Romov. Drži, ničesar ni, kar bi obstajalo izven družbene realnosti. A tudi ni družbene realnosti, ki bi obstajala izven umetnosti.
Vemo, da imajo romski problemi dolgo in bolečo zgodovino. Vse družbe so jih poskušale urejati. Z represijo ali vključevanjem. Ukrepi, o katerih se razpravlja te dni v Sloveniji, niso prav nič novi. Že po prvi svetovni vojni so obstajala stališča, da so Romi, takrat imenovani Cigani, enakopravni državljani, ki morajo spoštovali zakone enako kakor vsi drugi. Računali so na zaposlovanje, na vključevanje vseh otrok v osnovnošolsko izobraževanje in nadzorovanje obisk pouka po seznamih šoloobveznih otrok in še marsikaj drugega. Zgodovina je dobro popisana, vključno s kaznimi za njihovo neprilagojenost, ki segajo od vislic za časa cesarja Leopold I. Habsburškega, premeščanja otrok po monarhiji v času Marije Terezije, do idej o delovnih taboriščih in celo namer (1908), da bi jim tetovirali desno podlaket s črko Z (Zigeuner), kar se je kasneje uresničilo s Hitlerjevimi pogromi.
A v zadnjih desetletjih ne manjka tudi resnih programov o možnostih dobrega sobivanja, ki jih poznamo iz vzornih primerov pri Romih v Prekmurju.
Skratka, pamet, ki bi jo morali vzeti v roke, ko naj bi popravljali (tudi romski) svet, bi morala upoštevati dobre prakse, spoštovanje zakonodaje, izogibanje politizaciji in represiji. Predvsem pa bi morala ciljati na spreminjanje pohlepne družbene stvarnosti, kjer je revščina vedno gojišče zla.
