Lucija Mulej: Moč seksapila ali zakaj se ljubimo vse manj?

In kje najti razloge za srečo? Verjetno v splošnem zadovoljstvu, ki ga človek čuti v sebi. A čas, v katerem živimo, razoseblja, atomizira in ljudi lovi v številne pasti potrošniške družbe. Jasno je, kaj nas ubija in kaj izčrpava. Morda nas najgloblje osreči predana ljubezen, ki temelji na zdravi strasti, živahni spolnosti in občutenju obilja znotraj, ki žarči navzven. To žarenje se pogosto imenuje seksapil.  

Zakaj se ljudje ljubijo vse manj?

Vse več raziskav kaže na to, da libidinalne energije ugašajo. Je res, da ljudje seksajo vse manj? Seveda, če se človek bori za kruh, skrbništvo, kredite in tako naprej, ga mine prav vse … Tudi poželenje.

A ne le to. Ženske postajajo podobne druga drugi, saj so modni trendi nagnjeni k siromašenju posebnosti. Moški pa, prestrašeni, ne upajo več igrati vloge osvajalca, saj se bojijo, da bi bili prehitro razumljeni narobe. Da nadlegujejo, ko bi želeli sporočiti naklonjenost. In da, vse več moških je kultiviranih in razumejo, da ne pomeni ne. A po svoje smo porušili ravnovesje moško-ženskega. Kličem k zdravi kmečki pameti.

Drži tudi, da imajo številni odrasli moški fiksacijo čustvenega incesta z materami. Spolno se nikoli ne empancipirajo, osvobodijo. Za svoje težave pa pogosto krivijo ženske, ki da so "frigidne". Težava ni v frigidni ženski. Težava je v hladu "dečka" odrasle podobe, ki strastno in polnokrvno žensko s svojim nezrelim obnašanjem ohlaja. Reže tanke reze v njeno dušo, srce in telo.

Če ga mati izpusti iz krempljev čustvenih transakcij, kar pomeni, da mu dovoli, da poišče svojo pot hrepenenja in se preizkusi v "boju in ljubezni", omogoči bodoči ženski, ljubici ali ženi, da ga spremeni v zrelega moža. Ne zaplete ga v boj nagonov po preživetju in samoohranitivi, saj ta spor vodi v duševno in telesno konfliktnost, navsezadnje pa v duševne motnje, ki se v populaciji razraščajo kot plesen.

Italijanska igralka Sophia Loren, seks simbol 60. in 70. let Foto: Guliverimage

Erotiko kot spoj čiste ljubezni, prepletene s poželenjem, zreli seksologi priporočajo kot zdravilno metodo holističnih posledic. Tako kot vitamin D blagodejno vpliva na imunost organizma, ki ga s sončnimi žarki ustvarjamo v telesu, terapija dotikov, besed in nežnosti ohranja zdrav nivo samospoštovanja in energijske samooskrbnosti. Saj veste, napajamo se drug z drugim. Ali praznimo. Včasih opazim kakšen par v gostilni in si mislim: uboga reva ali revež, s tem partnerjem se življenjska doba skrajša za 20 let. Bolezen zagotovljena.

Zadovoljna in zadovoljena Ona in On srečo delita z Vsemi. Sitni ljudje niso srečni. Zato sitnarijo.

Torej ne samo iskanje služb, kreditov in ostalih bojev sodobnega potrošništva - "krive so mamice". Podobna dinamika velja za čustveno obremenjene odnose med hčerami in očeti. "Krivi so očkoti." In prazni ljudje, če so premožni, zapravljajo. Trošijo. Grabijo na kup.

Zopet zmaga kapital. Ne duša. In ne srce.

Kljub ljubezni do otrok se pokaže, da ljubijo lastne otroke le kot podaljške sebe. Lastnega ega. Otroci svoje starše pogostokrat neusmiljeno izkoriščajo. Pozabijo na dolg, na vračanje prejetega …

Res je, evolucija z ljubeznijo nima kaj veliko skupnega.

In starši nujno ne ljubijo svojih otrok niti otroci svojih staršev. Na svetovanjih marsikdaj priznajo, da če bi se odločali še enkrat, bi bili samski: svobodni, v odprtih zvezah, raziskujoč življenje. In omejujoče vezi ustvarjajo dodatne stroške, saj se jih ljudje pogosto ne morejo rešiti sami. Zatečejo se v razne izhode, tudi v bolezen.

Namesto strastnega vikenda v dvoje ženske raje zavijejo v trgovino in si (če si lahko) kupijo pregrešno drago torbico in zopet zmaga kapital. In ne srce. Glava in ne duša. No, morda bi bilo bolje, če bi si omislile ljubimca ... Mlajšega, seveda, zakaj ne. Lotijo se tudi besednih vojn s seboj, sosedi, sodelavci … In ko se kopičijo le besede in besede, se ravnovesje poruši. Moški izberejo ali šport ali nov dokazovalni hobi. In ljubezen zopet iztrži "krajši konec".

In ljudje, ki se neprestano prepirajo (s seboj in okolico), ne zmorejo sodelovati. Ujeti vsak v svoj svet, vsak v svoj prav, ne koristijo niti sebi, okolici, še najmanj pa družbi. Ujeti v bolniške odsotnosti in novodobne subtilne bolezni, pri katerih sram pred frustracijami oblečemo v nove diagnoze, ki državno blagajno stanejo ogromno, lahko le upajo na boljši jutri.

Kje poiskati izhod? Morda v "make love, not war" (raje se ljubimo, kot vojskujmo).

Ženska duša, seksapil

In kje stereotipno iščemo moč ženske? V energiji, vedenju, obvladovanju impulzov in v celoviti vibraciji, s katero zapolni prostor. Žlahtni šarm, ki se lepo poda jedri obliki, gradi nove svetove. Sophia Loren pravi, da je "seksapil sestavljen iz polovice tega, kar imaš, in polovice tega, kar ljudje mislijo, da imaš". Domišljija, ki izrisuje morebitne obrise, potrebuje prostor. In tiste, ki so ga sposobne izmojstriti v sebi, vladajo.

Vladajo najprej lastnim impulzom. Pogovarjajo se s svojo dušo in znajo stopiti v ozadje. Ker razumejo igro erotike senc in jasnih oblik, se uglasijo v premene lune in sonca. So kot zmes "mane", magnetično opojne in eterično nagovarjajoče domišljije moških, ki iščejo plodno zemljo, ki bi sprejela esenco njihove biti.

Moški potrebuje odmev v ženski, ženska glas v moškem.

Tu seveda ne gre le za spolni akt, ki je le del zgodbe kreiranja novega, pa ne le fizičnega življenja. Ko ljubimo in smo ljubljeni, letimo na krilih srčnosti in svetu dajemo vse več in več, saj smo polni zanosa in prekipevamo od moči. Veliko več smo, kot bi bili, če bi potovali sami, vsak posebej in zase. V ljubeči erotiki se umi oplajajo, srca medijo, duše prižigajo in telesa stapljajo v novih ravneh zavedanja, ki je dano parom, ki stkejo globlje vezi. Gre torej za preplet umov, src in duš, ki soustvarja vizijo in s tem novo življenje, kar podrobneje opisujem v knjigi Pogovori z Erosom.  

Potomci, biološka bitja genetike dveh, niso edini vrh evolucije. Moč preboja, idej, vizij in novih svetov, ki jih lahko moški sokreira ob polnokrvni ženski, je edinstvena. Zato imamo muze, ki arhetipsko nagovarjajo tisto najboljše v drugem.

Francoska igralka, manekenka in borka za pravice živali Brigitte Bardot je veljala za eno najlepših in najbolj "seksi" žensk na svetu. Foto: Guliverimage

"Strupofili" in "strupofobi"

Vizionar je verjetno vsak, ki vidi obrise možnega in verjetnega. Podoba družbe in razvoja človeštva, ki ga nosimo v duhu kot primarno počelo delujočega, se manifestira v svetu zunaj nas. Vse se vselej prične z mislijo, pogledom in stališči. Vrednotami. Te so kompas, nevronsko omrežje, s katerim usmerjamo svoje odločitve in usode.

Če bi se medsebojno bolj ljubili (dušno, srčno in ne zgolj telesno), bi bila potreba po vojskovanju, primerjanju in dvobojevanju izničena. A užitek vseh ni v ustvarjanju dobrega. In v nezdravi družbi se poleg strupenih odnosov bohotijo tudi spolni odkloni, delikti in prisilno vedenje, pri čemer se izgublja pridih zdravega razuma. Tako nekateri od strupa umrejo, drugi pa brez strupa ne morejo živeti. Moralni imperativ, ki je značilen za nepermisivne vzgojne prijeme, poskrbi za tvorne vrednote in se pri tem ozira na dobrobit celote. Sebičnost je kaznovana, moralna drža nagrajena.

A sodobnost po tekočem traku bruha permisivne vedenjske obrazce tako mladih kot starih (sovzgajamo se celo življenje, z navadami vred). Turbokapitalizem nas s potrošniško družbo vred želi ohranjati odvisne od ničvrednih stvari in praks. Če nimamo znanja in izkušenj, imamo manko orodij, s katerimi bi lahko presojali in razbrali ter izbrali. Med prav in narobe. Med jaz, ti in vsi.  

Zato se v primarne družinske odnose v času permisivnih vzgojnih tehnik vnaša specifične frustracije, ki sprejo dva nagona: poželenje in nagon po samoohranitvi. Srečen, zadovoljen človek, ki ljubi in je ljubljen, ob izzivih vselej najde pot. Ne zanima ga le kapital, pač pa osebno zadovoljstvo.

Zato se ljubezen reducira na plehko zadovoljevanje potreb, erotiko pa na neokusno žarenje agresivnih moških in žensk, ki ne vidijo zanke, v katere jih vodijo pričakovanja, umetno ustvarjeni sodobni trendi, estetska industrija in plehkost potrošništva, ki gleda le na svoje žepe. In nepovezano človeštvo, sprti sosedje, jezni politiki in nezadovoljni državljani postajajo učno polje za peščico tistih, ki držijo nekaj niti v rokah.

Ljubezen, erotika in spoj src, umov in teles niso v korist kapitalizma. Pač pa v interesu strupofilov, ki imajo sicer zelo visok inteligenčni kvocient, a mrzle duše in okamenela srca.

Tudi ženske zlorabljajo moške

Da ne bo pomote. Ne nadlegujejo le moški (si sploh kdo še upa ...), tudi ženske se lahko ogrejejo, dvorijo in se trudijo doseči objekt, razlog želje. Tudi moški so žrtve zlorab, a ženska oblikuje bolj prefinjene oblike izigravanja. Preko medija čustev in otrok, če so v zvezi, se sposobnost trženja koristi zviša. Ali pa se domislijo raznih psiholoških igric, v katere ujamejo moške s poškodovano samopodobo.

In ko ženska zlorabi mladega moškega (lastnega sina), se generacijski krog zlorab nalaga. Ko ga ne prepusti mlajši ženski (bodoči ženi), s sinom nikoli ne pretrga vezi, ki se morajo pretrgati, da bi se na novo stkale in omogočile, da se loči ljubezen dveh žensk: matere in žene. Ljubezensko-erotični naboj se takrat odpre, prelije in izgradi samostojno. V povedni avri partnerke, ki ju poleg srčne ljubezni in strasti druži numinozno, najdeta nov izraz sebe. Erotika, dotik svetega iz vsemirja, kjer se rojevajo otroci, ideje in novi svetovi, je gradilna ob zdravih roditeljih (lahko so tudi ločeni ali homoseksualni), ki prisegajo na zdravo kmečko pamet.

In zapomnimo si. Edinstvena in nezamenljiva prvina dobre erotike je ljubezen.

Kaj nam želim za leto 2024?

Da bi se uigrali v celoto in začutili utrip duha prednikov.

Razprtij je bilo več kot dovolj: dosti. Vsak naj ozavesti in prepozna lastni naboj, s katerim trga celoto. Veliko Velikih je hodilo po teh tleh pred nami. Dolgujemo jim veliko več ...

Bodimo iskrivi in iskreni in predvsem - radi se imejmo.

 "Make love, not war."

Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije in psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4 Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti in s tem družbe. Foto: Lastni arhiv