Nedelja, 20. 7. 2025, 4.00
13 ur, 3 minute
Lucija Mulej: 3. svetovna vojna se je že začela. V tvojem telefonu.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,74
Lucija Mulej
Vojne, konflikti, tenzije vsepovsod. A v resnici ni treba, da zagrmi nebo. Dovolj je zaslon, ki je pred našimi očmi. In v resnici ne potrebuješ sovražnika, le wi-fi za priklop na www. Kot boš bral(a) v tem zapisu, novejše oblike vojne ne iščejo tvojega telesa, temveč tvojo pozornost. Ker kdor nadzoruje tvojo pozornost, vodi tvojo realnost.
Percepcija kot orožje
V 21. stoletju je percepcija postala orožje množičnega vpliva, česar se zavedajo številni vplivneži, mojstri marketinga in osebne rasti. Resnica sicer nikoli ni bila enoznačna, a podana algoritmično v času vojne vpliva ustvarja lepljive cone smisla. Kar vidiš, je že skrbno izbrano vnaprej. Kar dojameš, že filtrirano prek medijev vpliva. Dogodek ni več to, kar se zgodi – temveč to, kar se post festum ustvari. Kot je zapisal Nietzsche: "Dejstva ne obstajajo, obstajajo le interpretacije." In kdor oblikuje interpretacijo, piše zgodovino, ki pa ni vedno vidni zmagovalec.
"Resnica", vsak dan znova: na TikToku, na X, v komentarjih in naslovnicah reelsov.
Kemija strahu
Ob 2.46 ponoči zaslon brskalnika nežno zareže v temo spalnice; njeni prsti, rahlo tresoči, vtipkajo ključne besede: "Ali se začenja 3. svetovna vojna?" Google odgovori brez sočutja in niza povezave. Naslovi kričijo: "Izrael znova napadel. Iran obljublja povračilo."
Svet se ni sesul, a njeno telo misli in čuti drugače.
Hipotalamus sproži alarm in nadledvične žleze izločijo kortizol. Srce pospeši ritem, dlani postanejo vlažne in zenice se razširijo. Zrcalni nevroni odslikavajo trpljenje tujcev, kot bi šlo za njeno lastno kožo, in v nekaj sekundah je njen notranji svet prepojen s kemijo vojne – čeprav sedi v pižami, tisoče kilometrov stran.
Brskalnik ni več orodje, pač pa bojišče. Vsak članek udari v talamus in sproži val serotonina – če je pomirjujoč – ali noradrenalina, če grozi. Dobrodošli v WWW: World War of the Web.
Tretja svetovna vojna se ne začne le na fronti. Začne se v naši zavesti. Ne s tanki. S klikom.
Z vsiljeno dilemo: "Kaj je narobe z vročim poletjem?" Nič. V perspektivi 300 let prav nič.
Empatija kot izčrpavanje
Z vsakim osveženim feedom postajamo bitja prenosnega trpljenja in empatija se iz razumevanja spreminja v izčrpavanje dan za dnem, iz minute v minuto. Zaradi vsake vojne, požara, poplave, eksplozije ali bombardiranega mesta naša notranjost postaja bojišče čustvene stiske, strahov in izčrpanosti. Sčasoma pa, zaradi nemoči, tudi apatije.
E. je občutljiva, topla oseba. Vsako jutro, še preden vstane, odpre telefon. V minuti že vidi: mrtve otroke, goreče hiše, jokajoče matere. Srce ji trepeta. Telo otrpne. Ne more pomagati, a ne zmore več gledati teh prizorov. Občuti trpljenje sveta – iz postelje. Zajtrk poje tiho. V prsih duši teža. Zvečer zopet gleda omrežja. Spet čuti. Spet ne more nič. Empatija postaja rutina. Sočutje – izčrpavanje. Trpljenje brez dejanja in nemoči jo drobi. Dan za dnem tone v čustveno utrujenost. Svet nosi v sebi – a sebe vse manj.
Sočutje brez dejanja je zares le oblika nemoči. In empatija brez odmika – samouničenje. Družbena omrežja nas tako prevarajo na več ravneh: umsko, čustveno, duhovno in fizično. Nemoč postane zanka, v katero se vedno znova vračamo: po več novic, po katarzo, ki je ni … in tako zdrsnemo v navado, v nove oblike apatije, ki se oddaljuje od človečnosti.
Mentalna lenoba in potrditvena pristranskost
Percepcija, ki potrjuje našo obstoječo predstavo (mentalno udobje), je lažje prebavljiva kot tista, ki jo izziva. To ni pomanjkanje inteligence – temveč volje. Volje do raziskovanja, do razumevanja, vedenja in dojemanja. Volje do misliti. "Lenoba duha je najnevarnejša lenoba," je opozarjal Kant. V informacijski dobi ni več cenzure – je le presežek presežkov, ko je urejanje hrupa in balasta informacij nemogoče. Torej, ni prepovedi znanja – temveč utapljanje v šumu.
To ni tišina nevednosti, ampak hrup kvaziresnic.
In v tem hrupu zmaguje tisto, kar je hitro, glasno, senzacionalno – ne tisto, kar je globoko, počasno in resnično.
A. je izobražena. Ima diplomo, morda dve. Spremlja svet. Je načeloma "ozaveščena". A vendar … Ko se začne pogovor o vojni, cepljenju ali podnebnih spremembah, reče: "Jaz že vem, komu verjamem." V resnici pa ne preverja virov. Bolj kot razumevanje jo zanimata potrditev in iskanje ugodja na vseh ravneh. Bolj kot dvom jo hrani pripadnost. Bolj kot znanje – mir. Rada deli vsebine, ki potrjujejo njen pogled. Ne zato, ker so nujno resnične, ampak, ker so pomirjujoče. Nekoč je rekla: "Vse to je preveč. Preveč informacij. Saj človek ne more več misliti."
V dobi družbenih medijev in umetne inteligence postaja odločilna ena človeška sposobnost – presoja. Ne več golo zbiranje informacij, ampak oblikovanje le-teh v modrost.
Ukradene modrosti in lažni e-učitelji
Včasih so intelektualci živeli v knjigah. Predavali na univerzah. Spali s Sokratom v žepu. Danes jih srečamo v reelsih. V 30 sekundah ti razložijo svet. To niso učitelji. To so prodajalci bližnjic. Namesto modrosti – mnenje. Namesto poglobitve – signal. Namesto dvoma – recept.
L. ima 47 tisoč sledilcev. Vsak dan objavi vsaj tri citate: enega od Junga, enega od Kanta, enega od Rumija. Vmes doda selfi z meditacijske blazine in napis: "Ko utihne um, govori duša." Ni nujno, da ve, kaj pomeni arhetipska senca. A ve, da deluje. Njegova moč ni v znanju – temveč v tonaliteti. Zavestno uporablja besede, kot so "kvantno", "duhovna inteligenca" in "polje resnice". A ne prebira znanstvenih del, ne pozna razlik med epistemologijo in ontologijo – in nikoli ne dvomi o lastnem izrekanju.
Njegova vloga ni, da misli – temveč da je videti, kot da misli. Njegovi sledilci mu verjamejo, ker deluje pomirjujoče. Ker ne izziva – temveč gladi. Vsak njegov "uvid" je skrbno kuriran: dovolj nejasen, da vsak najde nekaj svojega, dovolj senzualen, da prikliče reakcijo, in dovolj duhoven, da vzbuja vtis višjega stanja. V resnici pa je postal produkt platforme, ki nagrajuje odzivnost in ne vsebine. Tako ni več jasno: Ali govori, ker ima kaj za povedati – ali ker mora nekaj objaviti.
Tako se rodi nova kasta "intelektualcev". In njihovo orožje? Lep jezik, dober kader, tišina med vrsticami in všečnost. Njihova odgovornost? Redko prisotna.
"Delno znanje je pogosto nevarnejše kot nevednost," opozarja Bertrand Russell.
Ko človek postane bog (in pozabi biti človek)
V viziji Jamesa Camerona (film Terminator) je Skynet sistem, ki se samodejno uči. Umetna inteligenca, ki je bila ustvarjena za zaščito, je v trenutku odločila, da je človek največja grožnja. Tako se začne vojna. Ne med državami, temveč med stvariteljem in stvarjo.
Ko človek postane bog, brez časti, brez etike in brez sočutja – se pretrga vez. Kot bi rekli antropologi (Mauss), se hau, duh daru, ki veže darovalca in obdarovanca, prekine. In ko se hau ne vrne – nastopi neravnovesje. Motnja. Razkroj odnosa.
Povratna energija prelomljene odgovornosti se vrača k vršilcu preloma.
Znanje kot notranja odpornost
T. je bil nekoč strasten bralec. Vsak dopust je preživel z debelo knjigo pod borovci. Danes pa, ko ga vprašaš, kdaj je nazadnje prebral kaj daljšega, zamahne z roko: "Nimam več fokusa. Preveč je vsega." Namesto romanov lista komentarje. Namesto esejev bere objave. In čeprav ima dostop do več znanja kot kadarkoli v zgodovini – čuti, da razume manj. Ne zato, ker ne bi bil sposoben – pač pa, ker je utrujen. In ta utrujenost ni telesna. Je kognitivna. Je posledica stalnega draženja, brez poglobitve.
In ravno zato potrebujemo znanje. Ne kot okras, temveč kot notranjo naložbo. Kot prakso pozornosti. Kot zavestno odločitev, da ne ostanemo ujeti v površino.
Nasvet? Ne išči bližnjic. Išči globino. Znanje ni okras. Je napor. Je disciplina duše. Ne tisto, kar shraniš v brskalnik – ampak tisto, kar te spremeni. Ne tisto, kar znaš citirati – ampak tisto, kar znaš živeti.
"Znanje ni posoda, ki jo napolnimo, temveč ogenj, ki ga prižgemo," pravi Plutarh. Znanje kot ogenj. Kot tihi plamen v času hrupa. Kot notranji radar sredi manipulacij.
Iz te vojne ne izstopimo z molkom, temveč z zavestjo. Ne z umikom, temveč z oblikovanjem nove etike zaznavanja. Zato: ne klanjaj se zaslonu – postavljaj mu vprašanja. Ne verjemi naslovnici – preveri vir. Ne reagiraj – razumi.
Morda danes bolj kot kadarkoli prej razumemo vizionarja Brechta: "Knjiga je orožje. Vzemi jo v roke."
Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije in psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4 Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti in s tem družbe.
Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
