Koliko Slovencev bo 2014 jedlo travo?

Zato je smešno brati medijske analize, katerih namen je dokazati, kateri politični voditelj je bolj primeren, da bo državo izpeljal iz krize. Smešno zato, ker:

Prvič, ste lahko v medijih več kot desetletje brali o "nevarnem in skorumpiranem italijanskem politiku Silviu Berlusconiju", večina pa ni zmogla na domačem dvorišču videti naših berlusconijev;

In drugič, ker so slovenske politične stranke vodene izrazito nedemokratično. Zato je neumnost pričakovati, da bo nekdo, ki je izrazit nedemokrat, želel rešiti državo in demokracijo. Če svoje upe, da boste končno lahko živeli bolje, polagate v obljube politikov, boste kmalu jedli travo.

Demokratičen izgon pametnih Slovencev V zagovor in (pol)opravičilo političnim strankam je treba najprej priznati, da so slovenske politične stranke odraz upravljanja vseh družbenih podsistemov pri nas. Pri čemer je ključna slovenska značilnost to, da kdor je dober, predstavlja nevarnost. Zaradi občutka ogroženosti mora navidezna avtoriteta dobre spraviti stran od sebe, najbolje je ven iz Slovenije. Vzemite si trenutek in naštejte za vsako stranko ime, ki bi jutri lahko nadomestilo sedanjega predsednika.

Niste jih našli, vsaj ne takih, za katere intimno pri sebi veste, da zagotovo niso dorasli temu izzivu. Ne sanjajte o podmladkih, so le replika originalov, le kdaj je bila kopija boljša od originala? Kar je logično, le kateri predsednik politične stranke pa lahko perspektivnemu mlademu članu svoje stranke ponudi možnost napredovanja po strokovnosti in sposobnosti? V zameno za lojalnost mu lahko ponudi zgolj mizeren zaslužek.

Zato pa je slovenska tradicija, da politične stranke zelo dolgo vodijo isti ljudje oziroma da ustanovitelji stranko razumejo kot svojo lastnino. Stranke so njihovi otroci in družina in podjetje, skratka delo njihovih rok. Tudi tisti, ki so se vmes zamrznili, so pripravljeni uničiti vse, da stranko spet dobijo v svoje roke.

Dva zgleda iz tujine Dovolite mi dva zgleda, kako druge države ravnajo s političnimi bogovi. Najbolj fascinantna mi je zgodba letos preminule britanske premierke Margaret Thatcher, ki je v slovenskih medijih prikazana kot simbol zla, njen neodpustljiv greh pa je, da ji je uspelo privatizirati ogromne državne sisteme in zlomiti sindikate. V kakšni bolj socialni skandinavski državi je njena vloga sicer občutno bolj pozitivno prikazana. Ko so britanski konservativci leta 1989 izgubili evropske volitve, premierka Thatcherjeva pa je bila izrazit evroskeptik, so trenja v stranki dosegla vrelišče. Čeprav je bila politična legenda z mednarodnimi dosežki in mednarodnimi prijateljstvi, je bila po enajstih letih njenega predsedovanja stranki stopnja zasičenosti z Železno lady takšna, da je enostavno morala prostovoljno oditi. Nasledil jo je John Major.

Drugi primer je nam geografsko bližji. Na začetku tisočletja smo pri sosedih opazovali politično zvezdo Wolfganga Schüssla. Čeprav je leta 1999 njegova stranka dosegla sramotno tretje mesto, prehiteli so jih celo Haiderjevi svobodnjaki, mu je s pogajanji uspelo postati kancler, pa čeprav je njegovi vladi nasprotovala celotna EU. Svoje politične dosežke prve vlade je okronal z zmago novembra 2002, ko so avstrijski konservativci močno zmagali na volitvah. Toda ko je Schuessel izgubil na volitvah konec leta 2006, v novi vladi zanj ni bilo nobenega mesta.

Politična higiena v demokratičnih državah je jasna: ko izgubiš, te ni več. Ko te dobijo s prsti v marmeladi, si sramota stranke.

Kako naprej? Seveda je prihodnost države odvisna od dosežkov politične elite, ki se trenutno ukvarja prvenstveno z lastnim preživetjem. Slovenija se bo iz krize uspela rešiti, ko bosta izpolnjena dva pogoja: 1. Dovolj volivcev bo moralo prepoznati vizijo in karizmo političnega liderja z jasnimi vrednotami. 2. Potreben bo premik v glavah ljudi. Medtem ko se elite borijo med seboj za preostanek državnega plena, se med poraženimi državljani vendar še ni izoblikovala kritična masa, ki bi lahko dosegla spremembe v državi.

Za zdaj se zdi, da bo moral še veliko več Slovencem pasti standard, da se ne bodo pripravljeni zadovoljiti z gnilimi kompromisi. Škoda le, koliko Slovencev bo do tedaj še moralo jesti travo.