Ko ostanejo samo še fake-news*

Družbeni mediji niso od včeraj. Da je cesar nag, se je govorilo že dolgo. Ampak šele od nedavnega so dovolj brani in gledani, do so začeli biti samostojna referenčna točka, s katere je bilo mogoče opazovati tako imenovano medijsko krajino – od zunaj. So tista Arhimedova točka zunaj sveta, na katero bi Grk postavil vzvod in premaknil svet.

Če bi se morali odločiti, na katerem dogodku je otrok zavpil, da je cesar nag, bi bile to ameriške volitve 2016. Vendar ta otrok niso novi mediji, ustvarjalci potvorjenih novic, avtorji fake news* iz Makedonije. To ni portal Breitbart News. Niti to ni Donald Trump s svojimi predvolilnimi nastopi in tviti.

Morda vas zanima še:

Nad zaostajanje z boljšo demokracijo
Življenje v predresničnosti

Ne. Otrok, ki je zakričal, so bili stari mediji. To so bili komentatorji Washington Posta, Guardiana in CNN. In niso rekli, da je cesar nag, ampak so na ves svoj visokonakladni glas zavpili "fake news", potvorjene novice. Z vso močjo svojega aparata je progresivni politično-medijski kompleks v svet razširil idejo o potvorjenih novicah. O tem, da ves kup novic, ki jih berejo morebitni volivci Donalda Trumpa, ni resničnih. Da je Donald Trump zmagal zato, ker so ljudje verjeli potvorjenim, ponarejenim, izmišljenim, lažnim novicam.

To so najbolj na glas oznanjali mediji, o katerih smo na Wikileaks brali nepotvorjene informacije, kako so se njihovi novinarji dogovarjali s štabom Hillary Clinton, kako so ji postavljali vprašanja, da ji bodo kar najbolj v pomoč; tisti, ki so bili ena od strani v volilnem spopadu za politično funkcijo.

Na vso svojo moč so se stari mediji potrudili, da bi ljudem vsadili idejo o potvorjenih novicah. In potem so med ljudi prišle informacije o tem, kako dominantni mediji niso četrta veja oblasti, ampak so soborci v boju za oblast.

Saj to smo nekateri vedeli že prej. In o tem pisali. Vili roke. Se jezili. Butali z glavo ob zid. Ampak bili smo nepomembna manjšina. Tokrat pa je informacija padla v zgledno preorano medijsko krajino, v kateri je malo manjkalo, pa bi bila "potvorjena novica" beseda leta.

Medijski judo

Ta drugi del zgodbe – izpostavljanje zlizanosti dominantnih medijev in političnih strank – so opravili novi mediji. Prek družabnih omrežij se je zadeva razširila. Dominantni mediji preprosto niso imeli moči, da bi zgodbo zadušili. Kot dober borec juda so novi mediji silno moč starih obrnili proti njim samim.

"Pa kako to, da Igor Bavčar ni mogel v zapor, lahko pa je igral košarko. Kaj je v tem potvorjeno? Da so medtem Bavčarja operirali. Kot bi novinarka vprašala, pa kako to, da so na Vrhniškem klancu obtičali tovornjaki, ko pa je bila cesta vendar suha. Ja, medtem so cesto splužili." Foto: Matej Leskovšek Kar naj bi bile slabosti novih medijev – neresnicoljubnost, pristranskost, tendencioznost, politična angažiranost – zdaj jasno vidimo v vseh medijih. In fenomen ima ime. Fake news. Potvorjene novice. Primerov je, kolikor hočete: zdajle, ko to pišem, novinarka starega medija sprašuje gosta v studiu: Pa kako to, da Igor Bavčar ni mogel v zapor, lahko pa je igral košarko. Kaj je v tem potvorjeno? Da so medtem Bavčarja operirali. Kot bi vprašala, pa kako to, da so na Vrhniškem klancu obtičali tovornjaki, ko pa je bila cesta vendar suha. Ja, medtem so cesto splužili.

Večje ali manjše pristranskosti beremo stran za stranjo, gledamo minuto za minuto, na vseh medijih. Zaradi splošnega zavedanja o pristranskosti starih medijev so – pač kot soborci političnega nasprotnika – postali legitimna tarča v političnem boju.

Nekoč je veljalo, da se z otroki in novinarji ne prepira. Otroci na koncu vržejo kamen v okno, novinarji pa imajo vedno zadnjo besedo. Donald Trump je to pravilo ovrgel. Zadnja beseda ni na uredniško obvladanih straneh starih medijev, ampak v družbenih medijih, ki jih novinarji in politika ne nadzorujejo. Okenske črepinje se vsujejo na tistega, ki je vrgel kamen.

Družbeni mediji so odgovor na vprašanje, kdo nadzoruje nadzornike. Kdo nadzoruje medije, ki da nadzorujejo oblast. Ljudje jih nadzorujejo in skozi družbena omrežja so dobili zmogljivo orodje za nadzor.

Mediji po poti strank

Neki pregovor pravi, da na internetu nihče ne ve, da si pes. Češ, za nekim besedilom ali sliko se lahko skriva kdorkoli. Dandanes bi lahko rekli, da na Facebooku nihče ne ve, da imaš stolpnico. Namreč tisto, v kateri sedijo profesionalci, ki so spisali novico, ki se širi po družbenem omrežju. Nobene očitne razlike ni med nečim, kar nastane v kletni sobi v Makedoniji, in tistim, kar napišejo v nebotičniku na Manhattnu. Šteje, če je novico vredno širiti. Šteje, če je novica taka, da zastavim svoj ugled, da jo priporočim naprej. V trenutku, ko so bili stari mediji prisiljeni sprejeti to igro, so izgubili še tisto malo prednosti, ki so jo imeli.

Zaradi upadanja naklad so stari mediji prisiljeni početi nekaj podobnega, kar smo očitali stranki SDS. Ta se je nekoč oprijela gesla, da je bolje imeti manj podpornikov, a da so tisti bolj zvesti in goreči. Mediji bi seveda radi imeli veliko publiko, ampak ta stare medije zapušča. To je splošen trend. Naravno dejstvo. Proti temu ni pomoči. Gre za ohranjanje tržnega deleža na trgu, ki se krči. In recept za to je: če je že manj bralcev, naj bodo vsaj ti čim bolj zvesti.

Tak bralec pa ne išče objektivnih informacij in širjenja obzorij, ne želi, da mu kdo luknja mehurček, v katerem živi, in da ga brca iz njegove cone udobja. Tak bralec išče potrditev tega, kar že ve. Nekoč so to počeli samo mediji z ideološkega roba. Danes so taki tudi dominantni mediji. Še vedno pa se prodajajo kot široki in nevtralni. Strežejo potrebi ljudi, da jim nekdo potrdi, da so imeli prav. Da imajo prav.

"Mediji bi seveda radi imeli veliko publiko, ampak ta stare medije zapušča. To je splošen trend. Naravno dejstvo. Proti temu ni pomoči. Gre za ohranjanje tržnega deleža na trgu, ki se krči. In recept za to je: če je že manj bralcev, naj bodo vsaj ti čim bolj zvesti." Foto: Thinkstock Kot vsako pravilo ima tudi to izjeme. Tudi v Sloveniji vztraja nekaj novinarjev, ki poskušajo biti resnicoljubni ali ki so kljub svoji podpori določeni politični opciji ali politični agendi do drugih korektni. So pa izginjajoča vrsta, saj so iskani soborci, ne nadzorniki. Nekateri se prilagodijo, druge prilagodijo, tretje odstavijo. Za prikaz zadnjega ni treba zapustiti tega spletnega mesta.

S svojo pristranskostjo so osrednji mediji igro začeli sami. Družbena omrežja so jo razpihala v vihar. Objektivnost, resnicoljubnost, uravnoteženost niso viralne. Ne prinašajo klikov. Kolumne, v kateri nekaj pade po levih, nekaj po desnih in nekaj po srednjih, ne všečka nobeden. Jaz v svojih ne iščem pritrjevanja, trudim se izsiliti razmislek.

Razmislek

Razmislek, ki ostane na koncu, je, da to vse skupaj ni dobro. Fraza, da so "neodvisni mediji ključni za delujočo demokracijo", je le malo več kot geslo, s katerim novinarji lobirajo za svoj poklic. Nekaj precej boljšega je te dni zapisal Francis Fukuyama: "Demokracija ne bo preživela brez vere v možnost obstoja nepristranskih inštitucij." Ključna beseda tukaj je nepristranskost. In vera.

Mediji so lahko ena od takih nepristranskih inštitucij. Ampak o njihovi nepristranskosti povsem utemeljeno dvomimo. Ja, nekateri verjamejo v nepristranskost in resnicoljubnost Nove24TV, drugi prav to vidijo v Stari24TV, v nacionalki in drugih dominantnih medijih. Ampak ne zaupajo jim, ker bi bili vredni zaupanja. Zaupajo jim, ker so "naši". Zaupajo jim, ker jim govorijo, kar hočejo slišati. Ker utrjujejo predsodke. Predsodbe. Širšega zaupanja vrednih medijev pravzaprav ni več. Ena cela veja oblasti se je posušila in čaka, da jo razrežemo za drva.

Razen če se mediji z energijo, ki jo namenjajo poudarjanju napak vseh drugih, lotijo sebe. Deklarirano pristranskim, senzacionalističnim, potvorjenonovičarskim novim medijem z njihovim orožjem ne bodo kos. Lahko se jim zoperstavijo samo z resnicoljubnostjo in nepristranskostjo. Želim verjeti, da jim bo uspelo.

*Potvorjene novice

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.