Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Janez Šušteršič

Sreda,
19. 3. 2014,
15.16

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Sreda, 19. 3. 2014, 15.16

7 let, 1 mesec

Klemenčičev poslovilni Judežev poljub

Janez Šušteršič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Ne vem, ali Goran Klemenčič pozna Michaela Manskeja. Meni včasih dela družbo, ko se vozim na predavanja ali kam drugam po Sloveniji.

Michael je angleški glas Radia SI, enega redkih, ki jih slišiš tudi v večini predorov. K srcu mi je prirasel, ko sem na internetu naletel na njegove zabavne razlage posebnosti slovenskega jezika in kulture, ki se v njem odraža. Najljubša mi je njegova razlaga pojma, da si nekaj zrihtaš (posnetek številka 18). Najboljši del je pogovor z lokalnim prebivalcem, ki naj bi ponazoril uporabo te besedne zveze. Domorodec se razburja čez župana, ki je ženi zrihtal nov avto in bratu milijon evrov vredno zemljišče, v isti sapi pa človek Manskeja sprašuje, ali bi lahko njegovi nečakinji, ki menda zna odlično angleško, zrihtal službo na radiu. Ko ga Manske vpraša, v čem bi bila pa potem razlika med njim in županom, mu domorodec pojasni: "Česa ne štekaš? Župan je politik, politiki pa so barabe!" Goran Klemenčič očitno misli podobno kot Manskejev domorodec. V poročilu o Adrijinih vozovnicah, verjetno zadnjem v svojem mandatu, nam je razložil, da ni nič narobe, če ministrova žena prek prijateljice od prijatelja nekaj zrihta, če to zrihta za svojega moža kot prijateljevega prijatelja in ne za svojega moža kot ministra. Če se pri tem niti ne zaveda, da nima vsak možnosti, da bi si zrihtal kaj podobnega, še toliko bolje zanjo. Skratka, kot nam je razložil tudi Manske, nič ni narobe, če drug drugemu kaj zrihtamo, če le ne zrihtamo tega za politika, ampak za prijatelja. KPK: Pri vozovnicah ni šlo za korupcijo ... Klemenčič deluje zelo resnobno. Težko si predstavljam, da bi zbijal menskijevske šale, in še težje, da bi kaj takšnega čisto resno zapisal. Zato sem pomislil, da so novinarji kaj narobe povzeli in sem šel še sam brat (delno) poročilo Komisije za preprečevanje korupcije. Niso narobe povzeli. So pa v sveti jezi padli na finto in spregledali druge, prav tako pomembne in bolj obremenilne dele poročila. Adria je vse do leta 2011 poceni vozovnice podeljevala povsem po domače. Če si poznal pravo osebo, si jo dobil, če je nisi, nisi niti vedel, da ta možnost obstaja. Po mnenju komisije to pomeni, da Adria "vse preteklo obdobje do leta 2011 korupcijskih tveganj pri odobravanju cenejših vozovnic ni obvladovala". Takšne vozovnice, podeljene po sistemu, ki ni obvladoval korupcijskih tveganj, je v času, ko je bil minister za javno upravo, dvakrat pridobil tudi Gregor Virant z družino. Ključna razloga, da komisija vozovnic ni oklicala za korupcijo, sta dva. Prvi je, da so jih Virantovi pridobili prek osebe, ki je takšne vozovnice urejala tudi za druge prijatelje – ena takšna menskijevska gospa, ki vse zrihta –, in zato komisija ne more trditi, da so Virantovi vozovnice dobili zaradi funkcije in ne zaradi prijateljstva. Drugi je, da je vozovnice na tak način prek različnih znancev dobilo več sto ljudi, tako ni mogoče trditi, da so vedeli, da jih Adria ne podeljuje na transparenten način. Dvomim, da je Manske bral poročilo KPK, toda ob takšnih izgovorih bi se verjetno od srca nasmejal. Vsem povprečno inteligentnim osebam je jasno, da nekoga pokličeš, da ti nekaj zrihta, če misliš, da tistega nekaj drugače ne moreš dobiti. Če bi lahko preprosto šel do Adrijinega okenca in vprašal, ali imajo morda še kakšno tisto posebej ugodno vozovnico, bi to naredil in ne bi klicaril raznih sošolk s faksa, da pokličejo druge sošolce in poskusijo kaj zrihtat. Da je to netransparentno in nepošteno, ker pač nimamo vsi istih sošolcev, si bodo na koncu morali priznati tudi v Državljanski listi. ... toda šlo je za kršenje etičnih standardov! S temi izgovori je Klemenčičeva komisija Viranta rešila pred očitkom korupcije. Toda hkrati ni nikjer napisala, da je bilo po njenem mnenju vse lepo in prav. Nasprotno, v istem odstavku, kot ugotovi, da ni šlo za "darilo v zvezi z opravljanjem funkcije", tudi zapiše, da je "v tem primeru po oceni komisije relevantno predvsem vprašanje etike in integritete". Da ne bi pustila kakšnega dvoma, kaj sama misli o etičnosti zgodbe z vozovnicami, v sklepu poročila poudarjeno zapiše še, da je "ob danes vzpostavljenih standardih etike in integritete (...) nesprejemljivo, da so oziroma bi bile osebe, ki zasedajo ali so zasedale pomembna delovna mesta v javnem sektorju, prejemniki cenejših letalskih vozovnic (...) s strani družbe AA, torej družbe, ki je v večinski lasti in pod prevladujočim vplivom države". Ni bila korupcija, bilo pa je v nasprotju z današnjimi standardi etike in integritete, pravi KPK. Povsem nerazumljivo mi je, kako so lahko mediji spregledali to etično presojo in se osredotočili samo na vprašanje, ali je šlo za korupcijo. Toda, kot bi rekla predsednica vlade, minister, ki se sam ves čas sklicuje na etične standarde, bo že sam najbolje vedel, kaj bi bilo prav, da naredi. Sedem neprijetnih vprašanj ob objavi Virantovega zasebnega sporočila Ne bojte se, ne bo jih sedem. Sedem vprašanj ob Lovšetovih prisluhih je bil naslov ene mojih najbolj branih kolumn, šlo pa je za to, ali ima nek časopis pravico objaviti policijske prisluhe, ki jih zagotovo ni dobil na legalen način. Mnogi so mi za napisano čestitali in povedali, da se strinjajo – tudi takšni, ki bi lahko kaj podobnega napisali tudi sami, pa niso. Ker pač ni preveč prijetno pisati člankov, po katerih bi ti lahko očitali, da se postavljaš na stran ljudi, ki jih je javnost že vnaprej razglasila za kriminalce. Vprašanje je v resnici eno samo: kaj hudiča je narobe s tem Dnevnikom, da kar naprej objavlja stvari, s katerimi krši ustavno pravico do tajnosti zasebne komunikacije? Namesto da so objavili zasebno elektronsko sporočilo, ki se povrhu sploh ne nanaša na vozovnice, pridobljene v času Virantovega ministrskega mandata, bi lahko tudi samo napisali, da imajo v rokah dokaze, da se je dogovarjal tudi sam, in jih posredovali KPK. In jih potem vsak dan javno gnjavili, ali so že kaj ukrepali. Res pa to ne bi bilo tako medijsko učinkovito in zato bi sami izpadli malo manjši frajerji, kot so zdaj. Ob objavi Lovšetovih prisluhov je informacijska pooblaščenka sprožila preiskavo, rezultatov še ni. Virant je ob objavi svojih zasebnih sporočil napovedal tožbo. Če jo bo res vložil, bom navijal, da jo dobi in da bo kazen vzgojna. To ga sicer ne reši etične odgovornosti, o kateri piše KPK. Tu gre za nekaj drugega – ne želim si, da bi se znašli v družbi, kjer bi se lahko vsak novinar sam odločal, ali ima pravico, da krši moje ustavne pravice. Ker takšna družba ne bi bila pravna država. Napačna vprašanja o pravih stvareh Dodatna težava z Dnevnikovim razkrivanjem elektronske pošte je, da odvrača pozornost od pravega vprašanja. Ustvarja vtis, da je koruptivnost nekega darila odvisna od tega, ali si ga zrihtal sam ali pa ti ga je zrihtal nekdo drug. Tega KPK nikjer ne trdi; kdo je bil posrednik, se ji zdi pomembno, ker iz tega sklepa o namenu podelitve vozovnice, se pravi, ali je šlo za darilo politiku ali za uslugo prijatelju. Prvo je korupcija, drugo pa "samo" etični problem. Nasploh so dogajanja okrog KPK v zadnjih tednih pokazala, da smo mojstri postavljanja napačnih vprašanj. Razprava o novem predsedniku komisije se je skrčila na vprašanje, ali je to lahko nekdo, ki je član politične stranke. Seveda je lahko, to je njegova ustavna svoboščina in če bi jo z zakonom omejili, kot je v stiski predlagal predsednik države, s tem ne bi rešili ničesar – samo število oportunističnih izstopov iz strank bi se nekoliko povečalo. Pravo vprašanje je verodostojnost osebe, ki funkcijo prevzema. Ali je za člana stranke, ki se vse do danes ni jasno opredelila do očitanih korupcijskih ravnanj svojega poglavarja, on pa je v njej ostajal, dokler ni ocenil, da bi mu to lahko škodilo pri imenovanju, mogoče "utemeljeno sklepati, da bo funkcijo v komisiji opravljal zakonito in v skladu s pravili stroke"? To namreč zahteva zakon o integriteti in preprečevanju korupcije in ta člen bi Pahor lahko mirno uporabil kot razlog, da Štefaneca ne bi imenoval. Ali pa bi nam moral pojasniti, s čim ga je kandidat prepričal o svoji neodvisnosti in integriteti. Storil seveda ni ne prvega ne drugega. Skrivanje za pravnimi formalizmi je sploh navada vseh, ki bi morali presoditi po svoji vesti in sprejeti samostojno odločitev, pa si tega ne upajo. Tak ni le Pahor, takšna je tudi predsednica vlade. Zadnjič je ministra Jakiča branila z besedami, da preiskava še poteka in da smo po ustavi vsi nedolžni, dokler nismo pravnomočno obsojeni. Res je. Toda če bi se po lanskem znamenitem poročilu KPK odločili, da bomo počakali na pravnomočno obsodbo, bi bila Alenka Bratušek danes še vedno le opozicijska poslanka v stranki, ki bi jo vodil Zoran Janković. Pri vsej zgodbi mi je bil še najbolj všeč stavek Vasje Jagra, novinarja Večera, ki se je tudi prijavil za predsednika KPK. Na retorično vprašanje, zakaj se je prijavil, je odgovoril, da "zato, ker se ti nisi". S "ti" je mislil vse, ki se vsak dan razburjate nad politiki in stanjem v državi, a se ne zganete, da bi tudi sami skušali kaj spremeniti. In če bi si postavil še drugo retorično vprašanje, zakaj je bila na koncu izbrana javnosti neznana oseba, bi verjetno odgovoril: zato ker se ni prijavil Rado Pezdir ali Bojan Dobovšek ali kdo drug od znanih preganjalcev korupcije. Zato zdaj imamo, kogar pač imamo.

Ne spreglejte