Nedelja, 24. 8. 2025, 4.00
14 ur, 56 minut
Kolumna
Kdaj bomo dobili mir v Ukrajini?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,87
V preteklem in tem tednu so bile vse oči usmerjene najprej na Aljasko, nato pa v Washington. Na Aljaski sta se prvič v tem mandatu srečala Donald Trump in Vladimir Putin, v Washingtonu pa se je Trump srečal z voditelji evropskih držav in Volodimirjem Zelenskim. Cilj obeh srečanj naj bi bil mir v Ukrajini. In če se je mnogim v ponedeljek zdelo, da je mir skorajda pred vrat, se slab teden dni pozneje zdi, da ga še dolgo ne bo. Zakaj?
Evropa kot nerelevanten akter
Da Putina Evropa v povezavi z Ukrajino ne zanima, je jasno povedal že pred rusko agresijo na Ukrajino. Glasovi iz Kremlja so tako že novembra in decembra 2021 poudarjali, da je Evropa v tem konfliktu nerelevantna ter da se želi Ruska federacija o svojih varnostnih jamstvih pogovarjati samo z Združenimi državami Amerike.
Tudi Evropa, ranjena od covida-19, takrat ni znala postopati. Zdelo se je, kot da je izgubljena v novi geopolitični realnosti. Posledično je prepustila primat v pogajanjih ZDA, zgodilo pa se ni nič. Februarja 2022 je Rusija napadla Ukrajino. In Evropa se je po koncu balkanskih vojn ponovno zbudila v vojnem stanju. A tega, kaj se dogaja in se bo še zgodilo, ni zares razumela in še vedno ne razume.
Izlet v zgodovino
Pred leti sem bral eno izjemno pronicljivo znanstveno razpravo o evropsko-ruski varnosti, v kateri je bilo zapisano nekako tako (pišem po spominu): Evropa je po hladni vojni imela priložnost zgraditi lastno varnostno arhitekturo, v katero bi vključila tudi Rusko federacijo.
Tega ni storila zaradi več razlogov, med drugim tudi zato, ker Ruske federacije ni jemala resno (oz. se je do nje vedla malce pokroviteljsko), sočasno pa se tudi ni zares zanimala za svojo/lastno varnostno arhitekturo.
Ta priložnost se je zaključila z odstopom Borisa Jelcina, ko je Ruska federacija v varnostnem smislu iz sodelovalnega pristopa prešla na tekmovalni pristop, ki je temeljil na pristopu – kot bi rekli Stari Rimljani – out caesar out nullus – oz. po domače: ali bo po moje ali pa ne bo.
Tak pristop k varnosti poznamo iz časov pred prvo svetovno vojno, ko je v mednarodnih odnosih vladala realistična maksima mors tua vita mea, s katero so snovalci varnostne arhitekture po 1815 želeli sporočiti, da je varnost omejena dobrina ter da je nekdo "varen", če je drug "ne-varen".
Če pričujoča teza o odnosu med evropsko in rusko varnostjo drži, bodo morali povedati tisti, ki se na varnostne politike in pristope bolje spoznajo od mene. A dejstvo vseeno ostaja: od spremembe smeri v zagotavljanju lastne varnosti v Ruski federaciji konec leta 1990, se smer v Evropi ni spremenila. Preveč smo računali in na to, da nam bodo varnost zagotavljali drugi oz. da zagotavljanje varnosti ni naša stvar. Delno nas je iz tega sna prebudil februar 2022. Delno pravim zato, ker se mi zdi, da še danes ne razumemo čisto, da smo za svojo varnost (in varnost naših "dvorišč") zadolženi predvsem sami.
Ukrajinska vojna in odsotnost Evrope
Ukrajinska vojna se je začela v kontekstu, ki ga ni nihče zares pričakoval. Kot šok. Po krvavih balkanskih vojnah se je Evropa spet zbudila ob rohnenju tankov, izstreljevanju raket ter civilnih in vojaških žrtvah. Prvi odgovor Evrope je tako bil popolna zmedenost ukrepov, drugi odgovor pa uvedba kopice paketov sankcij.
A kot vemo iz mnogoterih razprav, sankcije nikoli zares ne delujejo in tudi v tem primeru ne, to pa zato, ker niso celovite, sočasno se pa Rusija proti njim bori z uvajanjem vojnega gospodarstva.
Toda Evropa in Evropska unija drugega kot paket na paket sankcij nista sprejemali. Tudi zato ne, ker je bilo med voditelji evropskih držav nemogoče najti soglasje za druge aktivnosti EU in Evrope nasploh, pa tudi zato ne, ker je Evropa potihem upala, da bo "to težavo" (kot sem enkrat slišal oznako za ukrajinsko vojno v Bruslju) pomagale rešiti ZDA. A to se ni zgodilo.
Administracija Joeja Bidna pri prekinitvi te vojne ni imela srečne roke, verjetno zato, ker je vmes, ko je skušala urediti to zadevo, zapirala pot do dialoga s Kitajsko. Sočasno pa se je spopadala tako s težavami samega predsednika ZDA, pa tudi z inflacijo, ki je Kamalo Harris v veliki meri stala tudi izvolitve.
Na drugi strani Kitajska ni umirjala aktivnosti Ruske federacije zato, ker ji je delno spreminjanje polarnosti v svetu koristilo, sočasno pa tudi zato, ker so v tem istem času ZDA napenjale mišice v zvezi s Tajvanom (samo spomnimo se Nancy Pelosi).
V takem stanju globalne raztreščenosti je bil v ZDA lani izvoljen Donald Trump, ki je obljubljal, da bo ukrajinsko vojno zaključil v 24 urah, nato v sto dneh … danes je ta vojna še tu in tudi njegovi napori zgleda ne bodo dali rezultatov.
Donald Trump in Ukrajina
Donaldu Trumpu moramo priznati dvoje: da dogajanja v svetu razume veliko bolj politično kot mnogi voditelji pred njim, sočasno pa tudi, da je v svoji nepredvidljivosti izjemno predvidljiv. To se kaže tudi v primeru Ukrajine.
Potem ko je spomladi nazijal Zelenskega, je kmalu ugotovil, da je Ukrajina lahko dober posel. In na tak način je sklenil Ukrajini tudi pomagati. Nato se je lotil srečanja s Putinom. V tem je bilo mnogo simbolnih elementov, ki so pokazali, kako pomembni so za Trumpa rusko-ameriški odnosi ter osebni kontakti s Putinom.
To lahko razumemo – poleg drugega – tudi v luči poskusa lomljenja rusko-kitajske naveze. Trump namreč Rusije ne razume kot sovražnico ali tekmico za globalni vpliv, to je zanj Kitajska. In v takšnem svetu je zbliževanje s Putinom le udarec za Kitajsko, v katero Trump z America first zares opira oči.
Ukrajina je v tem geopolitičnem šahiranju ostala nekje pri strani, neka kolateralna škoda, s katero se ni nihče zares ukvarjal. Trump, to mu je treba priznati, je prvi, ki misli, da lahko to vojno zaključi. A bojim se, da je se tudi on uštel. Že to, da je pristal na novorek iz Kremlja, da premirje ni potrebno, ampak je treba zaključiti vojno, kaže na to, da … je pot do trajnega miru zelo dolga.
Še bolj pa to potrjuje dejstvo, da je Putin sporočil svoje pogoje za mir zelo jasno: umik ukrajinskih sil iz ozemelj, ki naj bi pripadla Rusiji, nevtralnost Ukrajine, odstop od procesov včlanjevanja v Zvezo Nato in prepoved evropskih vojaških sil v Ukrajini. Zvezi ostro? Tudi je.
A to so pogajalska izhodišča. V diplomaciji je treba mnogokrat brati med vrsticami, ne pa vrstic samih.
Ukrajina in Evropa
Zdaj je čas, da v ta proces intenzivno vstopi Evropa. Najprej je treba obrniti smer pogajanj, in sicer da je premirje pogoj za karkoli drugega. Dokler smo v vojni, se težko pogajamo o tem, kako bo po vojni.
Nato sledi filigransko branje ruskih zahtev in postavljanje evropskih in ukrajinskih. ZDA so tu lahko podporni partner, ne morejo pa biti nosilni. Tu namreč še vedno velja pravilo – daleč od oči, daleč od srca. A za tak pristop potrebujemo soglasje v Evropi. Vseeno nam mora biti, kdo koordinira ta proces: Francija, Nemčija, Velika Britanija ali Italija. Ključno je, da ga koordinira nekdo, ki je sprejemljiv tako za Kijev kot za Moskvo. In zdi se mi, da bi v tem zapletenem labirintu sumničenj italijanska premierka bila verjetno najbolj sprejemljiva.
Sledi izbira kraja pogovorov. In partnerjev. Evropa mora tu nastopati kot nekdo, ki bo pomagal najti rešitev, ne pa kot nekdo, ki bo vsiljeval rešitve. Pogajanja konec koncev tečejo med Moskvo in Kijevom. A vsem mora biti jasno, da brez Evrope ne more biti dolgoročne rešitve.
Zdi se, da bi Kremelj to lahko sprejel. Tudi evropska varnostna jamstva, četudi pravi, da jih danes ne more. Zakaj tako mislim: ker rusko vodstvo nikjer ni izpostavilo, da Ukrajina ne more postati članica EU.
Kot sem rekel, v diplomaciji ne smemo brati vrstic, ampak med vrsticami. In evropska varnostna jamstva so lahko "neevropska", če se tako domenimo, v okrilju Združenih narodov ali pa v okrilju nenadoma izumljene platforme. Diplomati znajo to narediti.
Namesto zaključka
A za vse našteto je treba najprej izpolniti tri pogoje. EU in evropske države morajo končno razumeti, da gre pri ukrajinski vojni za evropsko dvorišče, za katero je Washingtonu kar malo mar.
Drugič: evropska varnostno-obrambna arhitektura ne more več računati samo na Nato, ampak se mora nasloniti na svoje sile in nase.
Tretjič: varnost v norih geopolitičnih spremembah postaja spet prvotna tema – in temu se bo treba bolj posvetiti.
Zato zdaj ni čas za mencanje, ampak za diplomacijo. Tisto, ki zna in ve, kako reševati zadeve. In tisto, ki razume, da je treba po vsaki vojni sesti za pogajalsko mizo. Dolgoročne rešitve se namreč vedno ustvarijo za mizo in ne na bojnem polju.
Saj si teh želimo, mar ne?
