Gotovo je v tujini, v tujem jeziku, še posebej pa v Ameriki, kjer je izjemno konkurenčno študijsko okolje, zelo naporno pravočasno in z ustrezno kakovostjo opraviti vse študijske obveznosti ter potem napisati še dovolj izvirno in znanstveno utemeljeno disertacijo. Mislim pa, da ni prav preprosto doktorirati niti v Sloveniji, če to zastaviš z neko minimalno ambicijo, da bi si napisano doktorsko delo zaslužilo še kakšno poznejšo, recimo knjižno objavo in če imaš ob tem še dovolj zahtevnega mentorja. Kolegica kolumnistka Katarina Zajc je pred dnevi opisala svojo izkušnjo doktorskega študija v Ameriki ter zapisala, naj kdo opiše še slovensko.
Tukaj je moja domača zgodba.
Vpis na magisterij Sem eden tistih, ki je doktoriral še po starem, nebolonjskem sistemu, kar pomeni, da je bil v smislu predavanj in opravljanja izpitov ključen moj magisterij. V mojih poštudentskih časih smo si po diplomi najprej poiskali službo, potem pa se, če smo bili toliko ambiciozni, vpisali še na magisterij in ga večinoma plačali iz svojega žepa. Glede na to, da sem diplomiral na eni od naravoslovnih fakultet, sem želel svoje znanje razširiti še z ekonomskim, tako da sem se vpisal na magisterij na ljubljanski ekonomski fakulteti. Na uvodni predstavitvi študija nam je takratni dekan fakultete na srce položil naslednji stavek: "Približno štiri petine tistih, ki opravijo vse izpite, na koncu ne končajo študija, saj jim ne uspe napisati zaključne magistrske naloge." Šele pozneje sem spoznal pomen tega stavka.
Potek magisterija Kmalu smo spoznali, da bo magisterij od nas zahteval kar nekaj dela. Študij je bil razdeljen v dve študijski leti, v vsakem pa smo morali opraviti po osem izpitov in štiri seminarje. Predavanja smo imeli ob sredah in petkih popoldne ter ob sobotah dopoldne, pri čemer smo hkrati poslušali zgolj en predmet. Šlo je torej za nekakšen modularen zaporeden študij. Nekaj tednov po koncu predavanj je bil izpit za tiste, ki so ta predmet študirali sproti. Če ga takrat nisi opravil, si moral na naslednji rok čakati nekaj mesecev, pri čemer so se ti vmes začeli nabirati drugi predmeti in izpiti. Takoj je bilo treba prestaviti v najvišjo prestavo. Za tiste, bili smo v večini, ki smo prihajali z drugih fakultet, je bilo tu še nujno spoznavanje s temeljnimi ekonomskimi predmeti. Tako poleg službe, poslušanja predavanj in študiranja ni ostalo časa za praktično nič drugega. Tisti, ki so že imeli družino, na ta študij so se namreč vpisovali tudi ljudje, ki so že nekaj let delali na raznih vodstvenih mestih in so si želeli razširiti izobrazbo, so nekako v drugem semestru počasi začeli zaostajati. Običajno na tak način, da so izpustili kak izpit neposredno po predavanjih, da so zamujali s seminarskimi nalogami itn. Tudi naše seminarske naloge niso bile povsem nedolžne. Šlo je za pisne izdelke, dolge kakih dvajset strani na neko temo, za katero je bilo treba preštudirati kar nekaj dodatnega gradiva. Pozitivna ocena seminarja je bila pogoj za končno oceno izpita, kar nekajkrat so nam seminarje tudi vrnili v dodelavo, saj niso bili dovolj skrbno napisani. Za vpis v drug letnik je bilo treba opraviti skoraj vse obveznosti iz prvega, kar je v praksi pomenilo, da je bilo treba študiju posvetiti tudi večino poletnega časa in zanj porabiti tudi velik del rednega letnega dopusta. Precej študijske literature je bilo v tujih jezikih, nekaj učbenikov pa so napisali profesorji, ki so nam predavali. V drugem letniku so se začele kazati še večje razlike. Nekateri so namreč vanj prišli že utrujeni (služba plus družina plus študij so pač pustili sledove) ter še z nekaj dolgovi iz prejšnjega študijskega leta, na vse nas pa je čakala nova porcija osmih predmetov in izpitov ter štirje seminarji. V četrtem, zadnjem semestru so se te razlike še znatno povečale, sploh pri tistih, ki so počasi izgubljali stik s trdnim študijskim jedrom letnika, saj so jim ostajali težji izpiti, ki jih ni bilo mogoče naštudirati kar tako, v nekaj tednih. Po koncu zadnjega semestra so se redna druženja študentov na predavanjih in seminarjih končala, vsak je bil prepuščen sam sebi. Pri večini se je izpolnjevanje zadnje študijske obveznosti začelo podaljševati v leta.
Dekanove besede na uvodni predstavitvi študija so se izkazale za resnične.
Magistrsko delo Potem ko sem nekaj let pozneje, vmes sem namreč zamenjal službo, postal podjetnik ipd., le opravil vse izpite, sem se odločil za magistrsko temo, ki je bila povezana s tem, kar sem že nekaj časa obdeloval v svoji vzporedni, publicistični dejavnosti. Šlo je za evropsko filmsko industrijo, ki sem jo želel analizirati po enem od veljavnih ekonomskih modelov. Ko sem zasnovo predstavil mentorju, je bil do njene izvedbe sprva skeptičen, saj je ocenjeval, da bom le težko pridobil dovolj podatkov, ki bi upravičevali njen strokovni nastanek. Lotil sem se brskanja po vseh naših strokovnih knjižnicah in res nisem našel dovolj ustrezne literature. Nisem odnehal. Po literaturo in na študij sem se nekajkrat odpravil v London ter tam dneve in dneve tičal v knjigarnah in na Britanskem filmskem inštitutu. Imel sem srečo. Ravno v tistih letih je izšel kak ducat knjig na mojo temo, ki bi lahko predstavljale osnovo naloge. Ob vseh drugih obveznostih sem kaki dve leti dograjeval svojo magistrsko delo, ki je na koncu, ob številnih konzultacijah z mentorjem, doseglo obseg spodobne knjige. Zagovor naloge je bil uspešen. Dobro leto pozneje je magistrsko delo izšlo še v knjižni obliki. Nedavno sem srečal predavatelja na eni od medijskih fakultet. Rekel mi je, da jo še vedno uporablja pri svojih predavanjih.
Pot do doktorata Ko sem k magistrskemu mentorju prišel na pogovor za morebitno nadgradnjo teme v doktorat, sva v dolgem pogovoru ugotovila, da bi na tem področju le težko zakopal še kam, kar bi imelo ustrezno znanstveno težo, da bi upravičevalo doktorsko disertacijo. Poslovila sva se in moje ambicije v zvezi z doktoratom so za nekaj let potihnile. V tistem času sem začel delati v založništvu, posledično tudi pisati o tej panogi in jo raziskovati. Kakih pet let pozneje, potem ko sem s tega področja napisal že na desetine člankov (in kot založnik izdal prvih sto knjig), je do mene prišel moj poznejši doktorski mentor. Nagovoril me je, ali bi me morda zanimal založniški doktorat na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete v Ljubljani. Do tedaj je bil sploh edini, ki je na njem doktoriral iz založništva. Kar nekaj časa se nisem mogel odločiti, ali bi se tega lotil in kaj bi bil smisel tega početja. Čeprav bi moj hipotetični doktorat, glede na to, da sem imel že kar nekaj praktičnih delovnih izkušenj s tega področja, temeljil predvsem na konzultacijah z mentorjem in izdelavi dela, torej pisanju disertacije (pri bolonjskem načinu študija je drugače), je bilo jasno, da je pred mano ogromno dela. Tako sem nekaj let odlašal. Vendar sem v tem času o založništvu še naprej veliko pisal in raziskoval tiste dele panoge, ki so me zanimali. Morebitni mentor pa me je vsako leto malo dregnil in pobaral, ali sem že spremenil svoje stališče. Doktorat Na neki točki sem ugotovil, da bi želel svoje praktično znanje o založništvu še teoretično nadgraditi in formalno zaokrožiti. Doktorat, sploh tak, ki bi temeljil na mojem delovnem področju in izkušnjah, se mi je zdel najprimernejša pot za to. Z mentorjem sva se tako začela dogovarjati, kako bi se lahko lotil tega projekta. Izbrala sva temo iz javnih vlaganj v slovensko knjižno založništvo, ki bi bila strokovno potrebna za panogo in tudi izvedljiva, zame pa dovolj zanimiva, da bi ji bil pripravljen posvetiti nekaj let. Velika težava je bila namreč, da je bilo obravnavano področje strokovno še zelo prazno, na voljo je bilo le malo primerne literature.
Med posameznimi vrstami študija in posledično doktorati so namreč ogromne razlike. Eni, pretežno naravoslovni, pa tudi ekonomski študiji, so mednarodno veliko bolj primerljivi in polni dostopne literature, drugi pa temeljijo na lokalnem okolju in znanju, ki je na voljo v veliko manjšem obsegu. Vplačal sem šolnino in začel. Prvo leto se nisem kaj dosti premaknil, čeprav nisem počival. Čeprav sem imel jasno temo in dispozicijo ter že za debelo knjigo napisanega in objavljenega materiala, sem vedno znova ugotavljal, da so ti fragmenti za doktorsko tezo, ki mora biti podprta z znanstvenim aparatom, večinoma neuporabni. Zavreči sem moral večino že napisanega. Naslednje leto sem se zatrdno odločil, da bom disertacijo dokončal. Skoraj leto dni sem jo pisal v dopoldanskem času, na račun službe, popoldan pa študiral literaturo, ki je bila večinoma le pogojno uporabna.
Mentorjeva stalna pripravljenost Pri tem se je več kot izkazal tudi mentor, ki je bil sicer tudi izkušen knjižni urednik. Če sva bila recimo dogovorjena, da mu kako tezo iz naloge v pregled pošljem v petek, mi je to običajno uspelo storiti šele tik pred polnočjo. Mislil sem, da bo datoteko tako ali tako odprl šele v ponedeljek ob začetku delovnega tedna.
A skoraj nikoli ni bilo tako. V maniri nečesa, kar bi dejansko lahko imeli za zgled profesorjeve stalne pripravljenosti, mi je komentarje poslal najpozneje v nedeljo dopoldan ter me s tem pognal v nadaljnje delo že ob koncu tedna. To je veljalo tudi med počitnicami, čeprav je bil recimo v Grčiji in je moral komentarje vstavljati na tipkovnici z grškimi črkami.
Tudi zato sem disertacijo dejansko dokončal v zastavljenem času – mentorjevo hitro odzivanje in strokovna nepopustljivost, s katero je razbijal moje ne dovolj argumentirane teze, sta spodbujali in motivirali tudi mene. Ko je enkrat končno napisal, da je, kar zadeva njega, disertacija končana, skoraj nisem mogel verjeti, da je dejansko konec.
Dva meseca sem posvetil še tehničnemu in besednemu piljenju napisanega, potem pa sem disertacijo končno oddal.
Po zagovoru Zagovor je bil formalen, a dovolj zahteven, da sem se nanj pripravljal kar nekaj časa. En od članov komisije, sicer tudi dolgoletni knjižni urednik, me je povprašal, ali bi me zanimala objava disertacije v knjižni zbirki o založniških temah. Seveda sem zgrabil to priložnost. Naslednje mesece sem porabil za predelavo doktorata v knjižno poljudnoznanstveno delo. Pol leta pozneje je knjiga izšla. Še vedno je del obvezne študijske literature na oddelku. Še vedno je v obtoku tudi v knjigarnah.
Od mojega zagovora doktorata je minilo že skoraj šest let. Od takrat iz založništva ni doktoriral nihče. O kaki "inflaciji nazivov" na tem področju torej ne moremo govoriti.
Štiri leta po knjižnem izidu disertacije je izšlo še njeno esejistično nadaljevanje. Tudi v tem primeru je šlo za edino novo domačo knjigo s tega področja v tej štiriletki. Knjižne police se od te literature pri nas ne bodo nikoli šibile.
Doktorirati v Sloveniji seveda ni ne vem kakšen podvig. Je pa lahko, sploh na deficitarnih področjih in ob primernem mentorju, kar dolgo odmevajoči dosežek lokalnega pomena, iz katerega se napajajo mnoge prihodnje študentske generacije. Ko sem za potrebe tega besedila pri mentorju preveril, ali v tem času res ni nihče več doktoriral s tega področja, mi je to potrdil. Ja, je dodal, če ob doktoratu še delaš, je to lahko kar ultramaraton. Jaz pa vam iz lastne izkušnje lahko zatrdim: ultramaraton je veliko lažja reč.
0
