Primož Cirman

Četrtek,
19. 5. 2016,
17.10

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

63

Natisni članek

Natisni članek

kolumna

Četrtek, 19. 5. 2016, 17.10

8 let, 7 mesecev

Janša in Kučan, hvala in zbogom!

Primož Cirman

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

63

V teh dneh pogosto razmišljam, kaj sem počel in razmišljal maja 1990, ko se je – kot smo izvedeli ta teden – odločalo o tem, koliko orožja bo imela v svojih vrstah teritorialna obramba.

Z gotovostjo vem le, da sem hodil v četrti razred osnovne šole v Celju, strastno zbiral sličice nogometašev pred svetovnim prvenstvom v Italiji in nekje v tistem času prvič slišal za Guns N' Roses. Bežno se spominjam le, da se je svet okrog mene začel spreminjati, pri čemer se mi še sanjalo ni, zakaj se to dogaja tako hitro. Velike tovarne, v katerih so delali naši starši, so začele propadati. Prijatelji iz šole so se ob prvih hlodih na cestah pred Kninom začeli deliti na Hrvate in Srbe. Čutiti je bilo mogoče, da se dogaja nekaj prelomnega.

Vsakodnevno gledanje televizijskih poročil je postalo obvezen ritual. Vsak večer sta v naše domove prihajala Milan Kučan in Janez Janša.

Minilo je petindvajset let. Četrt stoletja. Slovenija je v tem obdobju izpeljala plebiscit, razglasila neodvisnost, šla čez nekajdnevno vojno, dosegla mednarodno priznanje, se pridružila OZN, Natu, EU. Preživela je osem predsednikov vlad, tri valute, dve recesiji, tri valove privatizacije, eno veliko kreditno evforijo, razcvet in sesutje gradbeništva, grožnjo s trojko, dve sanaciji bank, ljudske vstaje in nešteto stečajev, v katerih je izginilo več deset tisoč delovnih mest.

V tem času se je spremenilo vse - še celo Guns N' Roses so vmes že razpadli in se spet zbrali. Le televizijska poročila so ta teden še vedno enaka. Janez Janša in Milan Kučan. Tema: leto 1990.

Če imate kdaj vtis, da se je pri nas ustavil čas, je ta zagotovo najbolj izrazit, ko gre za skoraj trideset let trajajočo vojno med dvema ključnima igralcema tranzicijske Slovenije.

Nič ni razmerij moči v slovenski politiki in gospodarstvu v tem času usmerjalo bolj od spopada Kučan - Janša. In nič danes naše države in družbe ne duši bolj od zadnjega boja dveh dolgoletnih gospodarjev domače levice in desnice - tokrat za dediščino osamosvojitve.

Za razumevanje ideološke globine tega spopada je dovolj orisati izhodišča obeh akterjev.

V očeh Janše in njegovih privržencev je Kučan dojet kot absolutno in vsemogočno zlo, nekakšen mafijski boter, ki je skušal preprečiti osamosvojitev, v novi državi ohranil položaje "rdečih" direktorjev v državnih podjetjih in "kontinuitete" v družbenih podsistemih, ustanavljal instant stranke, namenjene enkratnim zmagam na volitvah, uvažal afere iz tujine in vrsto let obvladoval medije.

Tudi percepcija Janeza Janše je v očeh Kučanovih sledilcev zelo podobna. Najpogosteje jo utemeljujejo s trgovino z orožjem, gotovino nepojasnjenega izvora, izmeničnim koketiranjem s Cerkvijo, domobranstvom, neoliberalizmom in nacionalizmom, kadrovskimi čistkami v času njegove oblasti in fanatičnim gojenjem kulta osebnosti. Kar je najpomembneje, Janša velja za konstantno grožnjo obstoječemu redu.

Skupni imenovalec obeh stališ so skoraj mitične sposobnosti, ki se pripisujejo obema. To ju hrani in v resnici dela še močnejša. Ustreza jima, saj oba vladata z avtoriteto. Janša, ki je pustil prstne odtise na številnih spornih poslih in praksah, jo v hierarhičnem sistemu, ki ima strukturo vojaške organizacije, gradi na zaslugah iz vojne in kultu mučenika. Kučan, ki deluje precej bolj mistično, to počne na nekoliko blažji način - po načelu senioritete in vpliva v vrstah predosamosvojitvene elite. 

Tudi zato se zdi, da Janša potrebuje Kučana, Kučan pa Janšo. Le z obstojem Drugega so jima namreč prihranjene kritične razprave in vprašanja o naravi njunega političnega delovanja.

Le tako se lahko Janša predstavlja kot Kučanova žrtev na istem simbolnem loku od aretacije v aferi JBTZ do afere Patria, ne da ga ob tem kdo vpraša po zdravi pameti – ali izvoru gotovine, s katero financira svoje nakupe.

In le na ta način lahko Kučan ob utemeljenih vprašanjih o tesni vpetosti v omrežje, ki še danes obvladuje podjetja, gradbene in zdravstvene posle, o taktičnih napakah, med katerimi izstopa ustanovitev Foruma 21, uveljavljanju zgrešene doktrine "nacionalnega interesa", sporih z Janezom Drnovškom in vplivu na nekatere stranke levice zgolj zamahne z roko in nekatera svoja ravnanja pripiše "lastni naivnosti".

Prav to je največja težava, ki jo ima s Kučanom in Janšo Slovenija. Na osi njunega spopada, med "komunizmom" in "fašizmom", namreč ni prostora ne za kritično mišljenje ne za alternativo. Dokler obstaja Kučan, lahko Janša serijsko izgublja volitve, po svojem občutku čisti vrste svoje stranke in jo seli v polje radikalne desnice. In dokler obstaja Janša, na pomembnem delu levice ne bo prevladalo mnenje, da je Kučan, štirinajst let po odhodu s predsedniške funkcije, morda zrel za "smetišče zgodovine"

Dokler obstaja Janša, lahko na volitvah vedno zmaga nekdo, ki je zgolj "Antijanša", zaradi česar se je tudi na levici izgubila kritična presoja in so se močno znižali kriteriji za najvišje položaje v državi. 

Danes se oba, še posebej Janša, v redkih javnih nastopih zdita utrujena, izpeta in prazna, vedno manj dorasla izzivom sodobnega časa, ki zahteva nove ideje in energijo.

Kučanov koncept Slovenije, d. d., države z močnimi gospodarskimi sistemi in bankami v lasti domačih menedžerjev, je neslavno propadel s pokom kreditnih balonov. Janša idejnega koncepta države sploh nima. V letih 2005-2008 je skušal zgraditi novo gospodarsko elito, a je ta nasedla v številnih koruptivnih in klientelnih poslih, ki so državna podjetja finančno izčrpali. Pred tem je Janša veljal za neoliberalca. Pred kratkim je v Slovenijo, ki jo je - kot rad pove - ustvarjal, celo javno klical trojko.

Rešitev se tako zdi na dlani. Slovenija, že četrt stoletja ujeta med Janšo in Kučanom, je od spopada, v katerem ne more biti končnega zmagovalca, utrujena in brezvoljna. Čas je, da se prvak SDS umakne iz politike, nekdanji predsednik republike pa se v pokoju preneha ukvarjati z usodo države. Spomine na tisti maj 1990, ko smo nekateri zbirali sličice nogometašev, drugi pa skrivali orožje, pustite nam in – zgodovinarjem. In dajte nam zrak, da lahko gremo naprej! 

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.