Petek, 28. 4. 2023, 22.40
1 leto
Janez Šušteršič: Kdo ima pravico biti poseben?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,21
23
Vsak od nas je po svoje poseben. Nekatere posebnosti družba upošteva, druge nam zapoveduje upoštevati, zaradi tretjih se nam posmehuje in nas pošilja k terapevtom. Vse to izrisuje razmerja družbene moči tudi v deklarativno strpnih, naprednih in vključujočih okoljih.
Prostorske panike
V ponedeljek sem moral na letališču v civilizirani, strpni in nasploh vključujoči Evropi stati v vrsti ob stekleni ograji, ki mi je komaj segla čez pas. Na drugi strani je zijalo kakšna tri nadstropja globoko brezno, na dnu katerega bi lahko opazoval ljudi v vrstah za prijavo na polet. Če me takšni pogledi ne bi spravljali v paniko.
Na koncu ni bilo tako hudo, kot je bilo sprva videti. Nihče se ni prerival, s seboj nisem imel otroka, ki bi poskakoval sem ter tja ob ograji, pa tudi dolgo ni trajalo. Vseeno se je od nekod pojavila misel, ki je nisem mogel odgnati: od mene se pričakuje, da bom v vsakem stavku in besedi prijazen, strpen in vključujoč do ljudi, ki se jih v civilizirani družbi ne sme diskriminirati in poniževati, mene pa lahko vsak trapast arhitekt spravi v paniko, ker se mu pač steklene ograje nad prepadi zdijo lepe in moderne?
Da ne bi delal krivice arhitektom, sem nato malo pobrskal, ali se s tem vprašanjem sploh kaj ukvarjajo. Prvi zadetek je bil obetaven. Zelo strokovno napisana razprava o vplivu načina gradnje bivališč in oblikovanja javnih prostorov na dobro počutje in zdravje ljudi, ki v njih živijo. Vendar o vplivu raznih oblikovalskih zamisli na ljudi, ki imajo strah pred višino ali zaprtimi prostori, ni bilo niti besedice.
Drugi zadetek je bil Anglež Michael Kindred, ki je v mladosti delal kot pripravnik pri arhitektu, potem pa po prvih obiskih gradbišč ugotovil, da človek z njegovimi strahovi tega enostavno ne zmore. Našel si je drug poklic, je pa o tem napisal knjižico za svoje nesojene kolege.
Tretji zadetek je bil že blog Kako sem premagala strah pred višino. Vse lepo in prav, morda tudi koristno. Toda če bi si danes še kdo drznil napisati blog v smislu, kako lahko premagate svojo naklonjenost do istega spola, bi ga nemudoma pribili na križ. Upravičeno, da se razumemo, hočem samo reči, da je v drugih kontekstih enako bedasto in psihiatrizirano razmišljanje o ljudeh, ki tako ali drugače odstopajo, še vedno povsem sprejemljivo tudi v oh in sploh napredni Evropi.
Ljudje, ki se raje ukvarjajo s sabo kot z drugimi
Z letališča sem odletel na neko delavnico v tujini. Na mnogo takšnih dogodkih danes nekako velja, da ena slikica doseže večji učinek kot tri strani besedne, t. i. teoretične razlage. Kot da danes nihče več ne misli, vsi samo še gledajo, in kot da so vsi, ki gledajo, sposobni jasno razločevati vse tiste barve, ki jih namečete na svoje prosojnice.
Velja tudi, da se ljudje največ naučijo prek komunikacije z drugimi, deljenja izkušenj, raznih bolj ali manj zabavnih igric in podobnega. Urniki tudi povsem resnih konferenc so pogosto sestavljeni tako, kot da vsi komaj čakajo na tiste dodatne ure obveznega večernega druženja, ki se mu, da se upravičita bolj sproščeno vzdušje in širši izbor pijač, učeno reče mreženje.
Za ljudi, ki po intenzivni komunikaciji na delavnici komaj čakajo na nekaj časa in prostora samo zase, in za tiste, ki ne morejo razločevati med vsemi barvami na kričečih prosojnicah, je sicer danes morda že malo bolje poskrbljeno kot za tiste, ki zaradi arhitektov dobivajo panične napade. Na internetu hitro najdete vrsto priporočil, kako organizirati dogodke, ki bodo znosni in prijetni tudi za bolj introvertirane osebe, ter kakšne barvne palete uporabljati, da bodo lahko vsi ali skoraj vsi videli, kaj ste res želeli prikazati.
Ali boste to sploh iskali, je seveda vprašanje vašega odnosa do drugih ljudi.
Višina kar tako
Kot pravijo statistike, sem natančno sedem centimetrov višji od povprečnega moškega Evropejca, a samo tri od Nizozemca in štiri od Črnogorca. To se mi ne zdi neka posebna razlika – pa vendar, ko sem nekoč v Prištini kupoval čevlje, so mi prijazno svetovali, naj grem pogledat čez mejo k Črnogorcem. Na Portugalskem pa so se prodajalke celo začele zbirati ob meni, da bi videle "človeka z veliko nogo". Prave številke seveda niso imeli.
Po vsakem malo daljšem poletu me bolijo kolena, ki se hočeš nočeš pritiskajo ob kovino stola pred mano. Obstaja tudi nepisani zakon cenovne politike, ki pravi nekako takole: cenejša ko je vozovnica, bolj bodo bolela kolena in večkrat bo noga ohromela. Seveda človek lahko doplača za t. i. dodatni prostor za noge. Ampak zakaj bi moral za to plačevati? In zakaj smejo za to plačati tudi osebe, ki so očitno kar nekaj centimetrov pod povprečjem?
Med nami je množica, morda celo večina ljudi, ki bi nemudoma in brez razmisleka povišala davke vsem, ki so si v življenju s svojim delom, znanjem in veščinami ustvarili nekaj več kot oni. Da bi se kdo od teh zagovornikov "pravične obdavčitve" pritoževal čez ta povsem nepravični davek na telesno višino, na katero seveda sam nimaš nobenega vpliva, pa vsaj jaz še nisem slišal.
Pravica do izbire zaimka
Toliko o posebnostih, ki jih tudi naša nadvse napredna in prebujena družba ne upošteva. Ker ste gotovo tudi sami posebni, boste hitro našli še kakšen primer.
Na drugi strani so posebnosti, ki se upoštevajo, se morajo upoštevati ali se celo poveličujejo. Včasih recimo pogledam opis kakšnega igralca, igralke ali kar že je na internetu. Pri mnogih zdaj piše, kakšne spolne zaimke želijo, da uporabljate zanje. V nekem precej trapastem resničnostnem šovu sta nastopali dve osebi, ki sta bili videti kot ženski, se oblačili kot ženski in bi ju nasploh vsi takoj prepoznali kot ženski, vendar sta vztrajali, da se ju naslavlja z on.
Kdor se zmoti, spozabi ali se mu zdi s tem sploh bedasto ukvarjati, je takoj deležen srditih očitkov o nestrpnosti, sovraštvu, zaplankanosti in še čem. Sploh če je starejši bel moški. V napredni družbi so ti menda še edini, čez katere je sprejemljivo – ali celo zaželeno – reči kaj slabega. Ker nekdo mora biti kriv za vse, kar nam je hudega.
Družbeno priznane in druge občutljivosti
Pred časom sem se prijavljal na konferenco, ki jo je organizirala ena od liberalnih ameriških univerz. Pri podatku o spolu sem imel na voljo pet ali šest možnosti, vključno z "ne želim odgovoriti" in prostorčkom, kamor bi lahko vpisal čisto svojo osebno kategorijo. Če konferenca zaradi pandemije ne bi bila na daljavo, bi gotovo imel možnost sporočiti tudi vse svoje prehranjevalne omejitve in izbire, da bi organizatorji lahko prilagodili jedilnike.
A glej, kljub vsej tej silni ameriški občutljivosti sem moral v rubriki o starosti vpisati povsem natančno številko, brez možnosti, da ne želim odgovoriti. Pa čeprav je t. i. starizem, se pravi predsodki in diskriminacija do ljudi na podlagi njihovih let (ali navideznih let), že dolgo znan in raziskovan pojav.
Na nekatere posebnosti smo torej občutljivi, jih upoštevamo ali celo poveličujemo, pri drugih pa se obnašamo, kot da jih ni in jih nismo dolžni upoštevati. Če ste vegan, vam bo organizator zagotovil poseben obrok. Če ste barvno slepi, pa nikogar kaj dosti ne zanima, kako dobro boste sledili vsem bleščečim prosojnicam. In čeprav verjetno večina ljudi na konference vseeno pride zaradi tistega, kar bodo videli v programu, in ne zaradi tega, kar bodo dobili za malico.
Posebnosti in družbene razlike
Pri tem je naravnost ironično, da kot rezultat vseh teh prizadevanj za emancipacijo, strpnost in vključevanje nastajajo nove družbene razlike. Igralci, vplivneži in zvezdniki resničnostnih šovov lahko vsilijo svojo izbiro zaimkov drugim. Menda lahko drugačen zaimek zase uveljavijo tudi že osnovnošolski otroci. Pa čeprav samo zato, da bodo drugačni, modni in da jih bodo vsaj glede nečesa morali upoštevati.
Na drugi strani so ljudje, velika večina, ki jih nikoli ne bo nihče vprašal po zaimku. Za njih bo v časopisu še vedno pisalo, na primer, da je policija na prenočitev odpeljala pijano žensko. Nikomur se ne bo zdelo vredno preveriti, ali se dotična oseba resnično počuti kot ženska in ali bi morda raje, da se zanjo uporabi kakšna druga beseda. Tudi če bo, ko se bo pisal zapisnik, kričala, da ni ženska, bo to vzeto samo kot še en dokaz, da je res pošteno pijana – in še histerična povrhu.
Revolucije, predpisi in človeškost
Sprejemanje ali vsaj priučena kulturna strpnost do nekaterih posebnosti je pogosto rezultat dolgotrajnih bojev skupin teh oseb proti diskriminaciji, sovraštvu in psihiatrizaciji. Ni naključje, da je danes mogoče najti toliko pozitivnega gradiva, celo neokusnega poveličevanja introvertiranih oseb. Odkar je Susan Cain napisala znamenito Quiet, si tihi ljudje bolj upajo govoriti, nekateri najbolj vzneseni celo o nekakšni revoluciji. Čeprav, poskušajte kdaj na kakšnem pomreženju imeti resen pogovor namesto čvekanja, poplesavanja in popevanja, pa boste še vedno slišali svoje.
Drugi, na primer Kindred, ne govorijo o revoluciji, ampak o regulaciji. Kot pravi, je bilo veliko narejenega za dostopnost stavb in prostorov invalidom, in je zdaj čas, da se podobna pravila sprejmejo tudi za ljudi s skritimi strahovi. Kajti, kot piše na angleških straniščih, niso vsi hendikepi očitni.
Revolucije in regulacije vedno vzamejo kakšne pravice, kakšne pa na novo podelijo – pogosto tistim, ki so najbolj glasni, organizirani ali ustrezajo prevladujoči ideologiji. Morda bi bilo bolje, če bi se naučili biti bolj iskreno človeški in razumevajoči do vseh, namesto da ves čas presojamo, kdo ima pravico biti poseben in kdo si tega ne zasluži.
23