Tomaž Kavčič in Franci Kek: festival Izbor

Petek,
19. 7. 2024,
22.12

Osveženo pred

5 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,13

Natisni članek

Natisni članek

Palestina sprava zgodovina šport politika kolumna

Petek, 19. 7. 2024, 22.12

5 mesecev

Franci Kek: Beseda nogometaša ima večjo težo kot beseda politika

Tomaž Kavčič in Franci Kek: festival Izbor

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,13
Francija : Portugalska Euro 2024 Kylian Mbappe | Francosko nogometno "božanstvo" Kylian Mbappé.  | Foto Reuters

Francosko nogometno "božanstvo" Kylian Mbappé.

Foto: Reuters

Letošnje evropsko prvenstvo v nogometu je bilo deležno tudi kančka politične note. Kaznovali so turškega nogometaša zaradi pozdrava njihove ultranacionalistične skupine Sivi volkovi. Najboljši francoski nogometaš Kylian Mbappé je jasno povedal, da v primeru zmage skrajne desnice na volitvah v Franciji ne bo več z veseljem igral za svojo državo. Verjetno najodmevnejši primer političnega izražanja nekega športnika v zadnjih letih pa je tisti onstran Atlantika, ko je igralec ameriškega nogometa Colin Kaepernick v znak protesta proti policijskemu nasilju nad temnopoltimi ob igranju ameriške himne na tekmah klečal.

Odzivi na družbeno angažiranost športnikov ali drugih znanih osebnosti so različni. Od tistih, da na športnih prizoriščih ni prostora za politiko, do podpore ali zavračanja določenih gest ali nagovorov.

Čeprav športnik "le" skače ali teče, se fizično udejstvuje, s tem zastopa svojo državo. In ta država je vpeta v določena dogajanja, bodisi globalna bodisi znotraj svojih meja. Na dresu nosi grb države in na tribuni ga morda pozdravlja njegov predsednik. In če športnika moti to, kar počne njegov predsednik, zakaj tega ne bi izrazil. In tudi – zakaj bi športnikom omejevali svobodo govora?

To, da športnik ne izraža političnih stališč, je lahko zgolj njegova odločitev, ki mu navsezadnje koristi. V ospredju bodo namreč le njegovi športni dosežki. Da je dobro, da hitro teče na sto metrov, se strinjajo vsi njegovi sodržavljani in ga podpirajo.

Ko pa se bo za nekaj izpostavil, mu bo nekaj podpornikov obrnilo hrbet. S tem, ko na primer pove, da je politična opcija, ki jo podpira 30 odstotkov volivcev, škodljiva, pomeni, da se bo od tega športnika lahko teh 30 odstotkov volivcev odvrnilo oziroma ga bodo vsaj manj goreče podpirali. In če mu bo zdrsnilo na športnem polju, bodo do njega bolj kritični, kot bi bili sicer.

Provokacija turškega nogometnega reprezentanta Meriha Demirala med proslavljanjem ob zadetem golu s posebnimi simboli skrajno desne turške stranke se je zanj končala z Uefino prepovedjo igranja četrtfinalne tekme na evropskem prvenstvu. Če Turčija ne bi izpadla, bi prepoved veljala tudi za polfinale. | Foto: Guliverimage Provokacija turškega nogometnega reprezentanta Meriha Demirala med proslavljanjem ob zadetem golu s posebnimi simboli skrajno desne turške stranke se je zanj končala z Uefino prepovedjo igranja četrtfinalne tekme na evropskem prvenstvu. Če Turčija ne bi izpadla, bi prepoved veljala tudi za polfinale. Foto: Guliverimage

Seveda je treba ločiti od pozivov, ki so v civiliziranem svetu priznani kot škodljivi. Za take pozive so predvideni ustrezni ukrepi.

Le zase?

Neizražanje stališč je torej prijetni konformizem. Kot nekdo, ki je na dopustu in ne bi rad prijetnega oddiha mešal s službenimi obveznostmi. "Drugi so za to."

Zgolj spremljanje tekmovanja je prijetnejše tudi za gledalce. Nemoteče s parolami, pa čeprav pozivajo, da je treba nekomu pomagati in prekiniti trpljenje. Ali kot je opisal prijatelj, ki veliko časa preživi na Zanzibarju: "Tam nas ne obremenjujeta Ukrajina in Palestina. O tem se ne pogovarjamo. Teh grozot ne čutimo."

Kaj pa solidarnost? Pijemo hladno pivo, medtem ko nekdo zakopan pod ruševinami izteguje roko po pomoči. Ne moremo ga izvleči, lahko pa prispevamo delček, ki bi prispeval k splošnemu pritisku na odločevalce.

Festival z lastnimi stališči

Tudi sam sem se pred leti zavzel za nekaj, kar ni bilo v osnovnem opisu del in nalog organizatorja javne prireditve, in zaradi tega naletel na zgražanje v delu javnosti.

Vsako leto smo namreč organizirali natečaj za mlade glasbenike, ki so poleg uveljavljenih skupin nastopili na glavnem odru Rock Otočca. Postavil sem pravilo, da se lahko prijavijo le tisti, ki v pesmih ne pozivajo k nasilju, nestrpnosti in uživanju prepovedanih drog.

Glasbeniki imajo določen vpliv in zakaj ne bi vplivali pozitivno! V nekaterih medijih so se pojavili očitki, da gre za omejevanje svobode govora, da rocku režem peruti, da bo to "pop Otočec", kjer bodo le pesmice o naravi, ljubezni, žalosti, sreči …

Glede na to, da sem bil organizator, ki je prirejal dogodek, kakršnega sem pač želel, sem vztrajal in odvrnil, da če ne bo prijavljenih več glasbenih skupin kot prejšnje leto, bomo prenehali organizacijo festivala. Z manjšim številom prijav bi namreč mladi glasbeniki povedali, da se z mojo usmeritvijo ne strinjajo. Zgodilo se je nasprotno, dobili smo skoraj še enkrat več prijav – 205. Leto poprej pa 118.

Izsek iz revije Stop leta 2001 o "pop Otočcu" in mojem odgovoru na podcenjevanje k organizaciji rock dogodka brez pozivanja k nasilju, nestrpnosti in uživanju drog. | Foto: Franci Kek Izsek iz revije Stop leta 2001 o "pop Otočcu" in mojem odgovoru na podcenjevanje k organizaciji rock dogodka brez pozivanja k nasilju, nestrpnosti in uživanju drog. Foto: Franci Kek

Glede na to, da se je to dogajalo leta 2001, ko se v slovenski politiki še nisem pojavil aktivno, odzivi niso bili razporejeni glede na politično prepričanje. Sicer bi se to zagotovo zgodilo. Kot pri sporu raperjev Zlatka in Challeta Salleta, ko je na primer Pavel Rupar, ki pripada desnemu političnemu polu, na omrežju X (Twitterju) zelo hitro dal vedeti, da mu je Challe Salle bližje, saj je bil Zlatko vendar del "kolesarskih protestnikov".

Ne za res, pač pa za šalo izražen pogled na politični položaj v Sloveniji. Nekateri ga dejansko tako dojemajo:

Rekrutiranje političnih pripadnikov na osnovi stališč o drugi svetovni vojni 

Pomembno orožje za vzdrževanje pripadnosti eni ali drugi politični opciji je v Sloveniji dogajanje med drugo svetovno vojno. Žal nihče ne želi pri tem popuščati. Dokler se bo povojne in tudi že medvojne poboje opravičevalo s tem, da so bili pač pobiti kolaboranti, ne bo pomiritve. Zakaj ne vzeti vetra iz jader razpihovanja sovraštva in reči: Tudi mi mislimo, da za poboje ni opravičila. Obsojamo jih skupaj z vami. Glede tega smo na isti strani. Pika.

"Vaše spomenike bomo zrušili in postavili svoje:"

Spomenka Hribar je o tej večni temi zapisala: "Dokler bo ZZB NOV vztrajala na čistosti revolucije, na enačenju odpora z njo, bo današnja protikomunistična desnica imela 'humus' za svoje napade nanjo, pomen in čast narodnoosvobodilnega boja bo na udaru in nekdanji partizani bodo še naprej imeli občutek, da se jim dela krivica. Dokler drugi pol ne bo obsodil kolaboracije z okupatorji, toliko časa bo ZZB NOV imela opravičilo, da se ne distancira od revolucije. Smo v začaranem krogu zanikanj, ponaredkov, obtoževanja, manipulacij in sovraštva. Kdo bo naredil prvi korak? Do sprave v slovenskem narodu bo prišlo takrat, ko bosta obe strani priznali vsaka svojo odgovornost in sokrivdo za medvojni, krvavi državljanski spopad! Takrat se bomo osvobodili bremena, ki nas trga tudi  danes in ga prepustili preteklosti in objektivnemu zgodovinskemu proučevanju." 

Odpirajmo ventile

Pred nami so olimpijske igre. Ene bolj tveganih z varnostnega vidika. Izražanje političnih stališč športnikov, brez spodbujanja sovražnosti, seveda, bi lahko delovalo kot neke vrste ventil. Tega se je zavedala celo prejšnja oblast, za katero smo nekoč poslušali, da je kar sama spodbujala širjenje šal o njej. "A veste onega o Dolancu …?"

In ker imam še kapljico črnila, naj zaključim z zapisom režiserja Mihe Hočevarja: "Dragi politiki vseh spolov, narodnosti, barv in prepričanj – ko si boste opomogli od atentata, bi vas prosil, da storite kaj glede genocida. (Trump/Palestina)"

Občasni Siolov kolumnist Franci Kek, znan slovenski satirik, pa tudi režiser, producent, igralec, košarkar ... tudi bivši poslanec, predvsem pa avtor številnih skritih kamer. In seveda organizator ene najbolj priljubljenih glasbenih prireditev v Sloveniji – festivala Rock Otočec, ki je med letoma 1997 in 2013 potekal v 17 izvedbah. Tokrat je s kolumno nadomestil Janeza Šušteršiča, ki se s svojimi prispevki na Siol vrača po dopustih. | Foto: Lastni arhiv Občasni Siolov kolumnist Franci Kek, znan slovenski satirik, pa tudi režiser, producent, igralec, košarkar ... tudi bivši poslanec, predvsem pa avtor številnih skritih kamer. In seveda organizator ene najbolj priljubljenih glasbenih prireditev v Sloveniji – festivala Rock Otočec, ki je med letoma 1997 in 2013 potekal v 17 izvedbah. Tokrat je s kolumno nadomestil Janeza Šušteršiča, ki se s svojimi prispevki na Siol vrača po dopustih. Foto: Lastni arhiv

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
gaza
Mnenja Franci Kek: Netanjahu v ogledalu vidi Hitlerja
Franci Kek
Mnenja Franci Kek: Saj je res, pa ni!
Franci Kek
Mnenja Franci Kek: Le vkup, le vkup, delomrzneži!