Dragi Borut

Ki je kot vse v tistih časih morala imeti nek organiziran "okvir". Zato sem včasih moral v vstopiti v veliko, SZDL-jevsko stavbo na Dalmatinovi. Kjer je na enem od hodnikov pisalo ZSMS. Tam sem bežno spoznal imena, ki so potem še desetletja paradirala po medijih kot Boruti, Janezi, Igorji, Gregorji, Jožefi, Toneti, Branki in še mnogo tega. Priznam, da sem se vas takrat nagonsko izogibal. Iz predsodka, ker so takrat med sošolci in še bolj med sošolkami tisti, ki so se ukvarjal z mladinsko politiko, veljali za čudake, milo rečeno. Priznaj, da vam ni bilo lahko v naših posmehljivih očeh. V časih umirajočega komunizma pač nismo razumeli, zakaj bi mlad človek ob košarki in puncah imel veselje ždeti na zakajenih in usmrajenih političnih in partijskih sestankih in mlatiti slamo o političnih sistemih, ki jih nikjer na svetu ni več bilo. Saj je vsa Evropa iz želje po napredku in svobodi pokala po šivih in je komunizem propadal celo v lastni materi Rusiji. Le jugoslovanski mladinci so v občinskih in republiških mladinskih odborih še kar naprej mleli iste stare razprave o tem, zakaj je socializem najboljši sistem in zakaj ljudje niso pravi, da bi sistem deloval. In kako izboljšati ljudi, da bi sistem postal najboljši na svetu. Kot da so ljudje zaradi sistema in ne obratno. Vse skupaj pa so bili isti dolgočasni štosi, ki smo se jih pri obveznem predmetu samoupravljanja učili s konsenzualnim gnusom in posmehljivostjo do omejenih učiteljic samoupravljanja. Ki so še desetletje po smrti Tita o njem govorile, kot bi bil živ. Kot bi še vedno vodil Jugoslavijo. Kot bi bil še vedno upanje, da bo državo rešil pred bližajočo se državljansko vojno. Kateri normalni gimnazijec bi se takrat zanimal za tako zastarelo in nesmiselno znanje? Kot bi se danes zanimali za tipkalne stroje. Buh. A se je izkazalo, da to čudaško znanje ni bilo tako zelo zastarelo. Vsaj pri nas. Vse drugo je zgodovina, ki jo vsi poznamo in zato ne bom utrujal. Ne morem pa iti mimo nedavne novice v srbskih in veliko manj v naših medijih. Po kateri je Borut Šuklje, nekdanji slovenski funkcionar ZSMS in notranji minister in ambasador, lastnik desetmilijonske nepremičnine Duge, ki jo je leta 2009 kupil v Srbiji. Dejansko pa je Skupina Helios uporabila Šukljeta kot slamnatega lastnika in mu zato radodarno omogočila dvajsetmilijonski kredit. Slamnata lastništva so osnova mafijske ekonomije. Iz njih ne pride nič drugega kot mafijski posli. Prevare države, delničarjev, poslovnih partnerjev, državnih regulatorjev, organov za preganjanje organiziranega kriminala. Prevare bančnih posojilodajalcev. V desetmilijonsko skrito lastništvo ne moreš brez povsem trdnih mafijskih vezi, ki te držijo za jajca in za vrat. Nekdanji notranji minister bi to lahko vedel. Zato oprosti, Borut, ampak če si res igral te skrivaške igre uničevalske ekonomije, je to za vsako normalno pamet kriminal, ob katerem človek samo pljune. Fej! Zaradi takih neodgovornih, skrivaških svinjarij je danes na cesti na deset tisoče ljudi več, kot bi bilo treba zaradi ekonomske tranzicije v drug sistem. Zaradi takih nedoraslih fantkov, ki so se šli svoji pameti in denarnici neprimerne monopolije, je danes v Sloveniji psihično razsutih na tisoče nič krivih delavcev, razbitih na tisoče družin, narejenih na stotine samomorov. Kadar se nikoli odrasli patološki mladinci igrajo monopolije z desetinami in stotinami tujih (državnih, davkoplačevalskih) milijonov, je to dejansko morilski pohod nad lastnimi sonarodnjaki, zaplinjevanje ljudi z drugimi sredstvi. Dejanja imajo posledice. To namreč ni napaka, kot jo naredi pilot, ki tragično zgreši tiste usodne minute. Potem fizika opravi svoje in pilot časa ne more obrniti nazaj. To je tragično, ampak človeško. Ni pa človeška odločitev za desetmilijonska slamnata lastništva. To je mafija. To je igra, ki ves ekonomski sitem, ki temelji na lastništvu, uniči v temeljih, ga naredi za nasilno mafijsko igro grobe moči namesto konkurenčne ekonomije. Mafija uniči vsako pravilo, ki vodi k napredku in daje smisel. Kot doping pri športniku. Ki ni toliko pomemben zaradi tistega športnikovega konkretnega rezultata in medalje, ampak zato, ker uniči ves potek igre, pravil in s tem smisel športa. Dopingiran športnik je terorist, ki minira temelje športa. Podobno kot korupcijsko dodeljevanje gradbenih poslov minira temelje razvoja gradbeništva. Če znanje, prizadevnost in kakovost ne štejejo, gre dolgoročno dejavnost k vragu, kar v gradbeništvu vidimo na lastne oči. Zaradi terorističnega Zidarja in podrepnikov. Podobno je tudi, če naša zdravstvena zavarovalnica (ZZZS) bolnišnici plača za operacijo manj, kot stane zgolj uvožena proteza, ki se med operacijo vstavi. S tem ZZZS ni ogoljufala samo tiste bolnišnice. Pravzaprav je tisto državno bolnišnico prizadel še najmanj, ker je itak jasno, da se bo njena nujna izguba nekako pokrila iz drugih davkoplačevalskih fondov. Ampak na ta način je ZZZS še bolj dokončno ubila vse tiste možne izvajalce v zdravstvu, ki bi tako operacijo izvedli bolj racionalno kot državna bolnišnica. Tista nora cena, ki jo ZZZS plača bolnišnici, torej ni udarec bolnišnici, ampak bomba, ki razsuje vso logiko dela in kriterije uspeha in možnost, da bi kdo s pametjo in znanjem prišel do uspeha. To je prava teroristična bomba, ki minira bodočnost in razvoj. In to je najhujše pri mafiji, da pamet in znanje in prizadevanje in razvoj in inovativnost nič ne štejejo, ker mafijski šefi gledajo zgolj na lojalnost in svojo prevlado. Pa če vsi okoli crknejo. Zato dragi Borut, zares zamerim kravje kupčije. Če je to res, pač ni opravičila. Kaj me briga, kaj si imel ti takrat v svoji glavi. Kaj me briga, če si mislil, da se bo vse dobro razpletlo. Vseeno ni dopustno. Seveda, slovenska vaška morala verjame, da je prav, če prijatelj Gregor in Mitja in Tone rečejo, da je prav. Zakoni pa so itak že od Krpana dalje zato, da jih obidemo. Ampak v resnici ni tako. Prav, namreč. Slamnato lastništvo je mafija. Pika. Čeprav vem, da se je v Sloveniji že zdavnaj razpasla ta slamnata praksa zaradi poslancev in politikov in direktorjev državnih firm in vseh, ki ne bi želeli z odkritimi lastništvi kvariti svojega političnega ugleda. Ker mora človek pri nas veljati za revnega, da ga imajo radi. Zato se je v Sloveniji razvila znana praksa določenih zanesljivih gospodov odvetnikov, ki so v imenu drugih pomembnih gospodov kupovali deleže v podjetjih in projektih, kot bi bili njihovi. In jih pod pretvezo svoje lastnine čuvali za prave lastnike. Ki so seveda morali trdno verjeti, da dotični spoštovani odvetniki ne bodo izneverili svojih strank. Pa ne zaradi svojega poštenja, ampak ravno obratno – ker so bili tako zelo zapleteni v nepoštene posle, da si ravno zaradi splošno znane nepoštenosti taki gospodje odvetniki niso mogli privoščiti nepoštenosti do svojih klientov. Ker bi jih že en namig policiji lahko stal glave. Če hočeš nekomu absolutno zaupati pri izvedbi goljufije, pač ne izbereš poštenjaka, ki mu nič ne moreš, če te izneveri. Zato v kočljivih poslih ni mogoče zaupati poštenjakom, ampak obratno, izključno barabinskim advokatom, ki jih je mogoče zaradi njihovih preteklih rabot držati za vrat. Samo vsem znani barabini si ne morejo privoščiti goljufij pri kočljivih poslih. Ker bi se o tem bliskovito izvedelo po celem omrežju podobnih klientov in bi jezne stranke iz maščevanja takega nelojalnega odvetnika hitro, prek kašnega novinarja, javno razkrile za stare grehe in bi potem končal za zapahi. Kaj naj si potem mislim o dolgoletnem znancu, mladincu in notranjem ministru Borutu? In njegovem dvajsetmilijonskem slamnatem lastništvu? Zares oprosti, če vse to, o čemer tako konkretno pišejo poslovni časopisi, ne drži. Če pa drži, bom vesel tvojega pojasnila. In obsodbe. Ki v primeru, da vse to drži, zanesljivo pride. Iz nekega prirojenega optimizma sem namreč prepričan, da bodo kmalu prišli sodniki, ki bodo znali udariti s kladivom po mizi in povedati, kaj mislijo in kako so razsodili, da je prav. In ne bodo opravljali zgolj prismuknjenega slovničarskega posla. Se zapikovali v zakonske vejice in pike. Ker je vsem čedalje bolj jasno, da taki sodniki niso sposobni odkriti niti razlike med Dostojevskim in kakšno ubogo diplomsko nalogo. Če so pike in vejice v obeh primerih na mestu, za prismuknjene slovničarje ni razlike. Če bi Dostojevskemu manjkala ena vejica, pa bi bila njihova odločitev že vnaprej jasna. Na približno take sodnike so računali vsi ti mali, nedorasli šolarčki, ki so si prijateljsko prisvajali na desetine milijonov. Ob tem pa so bile njihove male fintice tako enostavne in prav žaljivo naivne! Marija, kako naivne! Ukradeš jabolko in ga na hitro stisneš v žep drugemu paglavcu, da nisi kriv. Tisti paglavec, ki ima ukradeno jabolko v žepu, pa se lahko zagovarja, da ga je pošteno dobil od sošolca in ne ukradel. Marija, kako preprosto skrito lastništvo! In Marija, kakšni butci so bili naši paglavci, da v svojih igrah z milijoni niso prišli niti za milimeter naprej od teh pastirskih zvijač. Pisec kriminalk o slovenski tranziciji ne bo našel niti enega vsaj za silo duhovitega lopovskega trika. Vsi ti bimboti so prišli do desetin milijonov zgolj s tem, da so ukradeno jabolko na hitro potisnili v žep sošolcu ali ga skrili v mamino košaro. Zato pri nas toliko pokradenih in zavoženih milijard, pa niti enega duhovitega trika, ki bi lahko za prihodnost nosil ponosno slovensko ime. Tako kot Pegan v gimnastiki. Od vsega pompa ne bo ostalo prav nič. Jabolka bodo zgnila, pastirčki, ki so se igrali poker s prevelikimi žetoni, bodo, upam, obtičali v kehi. Nam pa ostane le pravljičar, ki si bo moral izmisliti našo različico Bonnie in Clyde. V celoti izmisliti, ker nihče od naših nezrelih kleptomanskih bebčkov ni bil zmožen niti ene geste, ki bi ga vsaj na daleč približala kakšnemu osnutku trajnejšega mita, pa čeprav kriminalnega.