Dobrodošli v policijski državi

Trditi, da se Slovenija iz pravne spreminja v policijsko državo, se sliši pretirano, morda celo kot namerna provokacija. Toda pri teh stvareh je bolje biti prekmalu nekoliko paranoičen, kot jih opaziti šele takrat, ko je že prepozno.

V pravni državi človek ve, da če ni ničesar naredil narobe, mu ne more ob šestih zjutraj na vrata potrkati policija v spremstvu televizijskih kamer, ga stlačiti v avto in spraviti na naslovnice časopisov. Prav tako ve, da če ne počne ničesar nezakonitega, mu ne morejo kar tako stikati po bančnem računu ali poslušati njegovih telefonskih pogovorov.

Ste prepričani, da živite v takšni državi? Preden zadovoljno prikimate, se za začetek skupaj spomnimo dveh primerov očitne zlorabe policije in drugih represivnih organov, o katerih smo brali v zadnjih dneh.

Policijska preiskava na vladi in v parlamentu Najprej, čisto nič se mi ne zdi narobe, če pride policija po dokaze v državni zbor. Zakaj pa ravno tja ne bi smela? So morda poslanci ljudje, ki jim ni treba spoštovati zakonov ali ki se jih ne sme preiskovati, če se jih sumi česa nezakonitega? Je vladna stavba na Gregorčičevi 27 res na nekem drugem planetu, kamor policija, kot je namignil predsednik vlade, ne bi smela priti, če se prej vljudno ne najavi?

Ne, seveda ne. Tudi tisti, ki te dni najbolj rohnijo čez obisk policije v državnem zboru, se tega dobro zavedajo, samo malo dvojne morale se gredo. Bi se Jani Möderndorfer enako ogorčeno oglasil, če bi policija prišla v prostore SDS in rekla, da tam išče dokaze o koruptivnosti njihovega nekdanjega predsednika vlade? Kje pa, na kraj pameti mu ne bi padlo. Tiho bi sedel v kotu in se privoščljivo smejal ali celo javno podprl neodvisno in pogumno delovanje policije.

Težava z zadnjo policijsko preiskavo je drugje: v njeni popolnoma bedasti utemeljitvi. Kdo pri zdravi pameti bi sploh pomislil, da bi predsednico vlade, ki si je bolestno želela postati komisarka, preiskoval zaradi korupcije? Res je, njeno ravnanje je bilo politično nespodobno in zanj je plačala pošteno ceno na volitvah. Toda koruptivno? Bodimo vendar resni.

In ko vidiš, kako policija ob šestih zjutraj strumno vkoraka v nekaj zasebnih in javnih prostorov in preiskuje nekaj tako bedastega, si ne moreš kaj, da ne bi pomislil, da so tam pač zato, ker jih je tja nekdo poslal.

Vebrovo vojaško preiskovanje privatizacije Obrambni minister je vojaške obveščevalce poslal preiskovat privatizacijo Telekoma. Oziroma, če smo korektni do njegovih izgovorov, njene morebitne posledice za državno varnost. Ko ga je bilo treba reševati, smo lahko prebirali zgodbice o tem, kako je stabilnost telekomunikacijskega omrežja pomembna ob naravnih nesrečah. Seveda je, toda, lepo vas prosim, kaj ima vojaška obveščevalna služba z naravnimi nesrečami?

Če ministra tako skrbi za državno varnost, bi lahko za začetek prebral kolumno, kjer je nekdanji direktor Sove pisal prav o tem vprašanju. Njegovo sporočilo sem razumel takole: tuje obveščevalne službe ne potrebujejo Telekomovih kablov, da bi vedele, kaj se v Sloveniji pogovarjamo. Telekomove kable potrebujejo samo tisti, ki želijo brez sodnih nalogov prisluškovati svojim političnim nasprotnikom in drugim notranjim sovražnikom.

Najbolj grozljivo pri vsem je, da v Vebrovem svetu z uporabo vojaških obveščevalcev proti privatizaciji ni čisto nič narobe. V njegovem svetu, kot nam je lepo povedal še kot predsednik državnega zbora, je privatizacija enaka veleizdaji. In če gre za veleizdajo, je seveda v redu, če se angažira vojaške obveščevalce, da bi jo preprečili.

Da gre pri tem za očitno prekoračitev pooblastil in zlorabo represivnih organov za doseganje političnih ciljev, je seveda nepomembno. Pomembno bi bilo samo, če bi živeli v pravni državi.

Kriminaliziranje pravne države Pravna država je pri nas postala predmet kriminalističnih preiskav. Točneje rečeno, tisti njen del, ki zagotavlja pravico do obrambe in poštenega sojenja vsakemu, tudi največjim zločincem.

Ne verjamete? Samo spomnite se, koliko policijskih preiskav pri odvetnikih smo videli v zadnjem času – seveda pri tistih, ki so zagovarjali ljudi, ki jih je javnost že vnaprej spoznala za krive. Pa ne le pri odvetnikih, tudi pri davčnih svetovalcih in celo pri zdravnici, ki si je drznila zdraviti človeka, ki bi ga ljudstvo najraje takoj linčalo na najbližjem mestnem trgu.

Vsem tem ljudem, ki poskušajo korektno in strokovno opravljati svoj poklic, sta policija in tožilstvo poslala jasno sporočilo: če smo se odločili, da nekoga strpamo v zapor, ker tako vsi vemo, da je baraba, ga raje ne branite in mu ne pomagajte. Sicer bomo v zapor strpali tudi vas.

Veliki brat na vašem bančnem računu Objestnost represivnih organov se ne konča pri teh velikih zgodbah in pri ljudeh, ki so tako ali drugače blizu politiki. Večkrat se je že zgodilo, da so davčni referenti svoje odločbe podprli s podatki z bančnega računa zavezančevega zakonca ali kakšne druge z njim povezane osebe.

Verjetno ste prepričani, da lahko davkarija podatke z vašega bančnega računa dobi samo, če proti vam poteka resna davčna preiskava zaradi utaje ali kakšne druge očitane goljufije. Če tako mislite, se žal bridko motite. Davčni organ lahko podatke z vašega računa – ali računov drugih oseb, ki so z vami tako ali drugače povezane – pridobi tudi, ko gre za izdajo čisto navadne administrativne odločbe, kakršno lahko kdaj potrebuje vsak od nas.

Da bi bilo še huje, davkarija za pridobitev vaših podatkov ne potrebuje sodnega naloga ali kakšne druge odločbe ali sklepa. Zadošča, da davčni uslužbenec pošlje banki prijazno pismo, da podatke potrebuje v postopku za ugotavljanje davčne obveznosti, in že se bodo vaši podatki – ali podatki vašega zakonca, staršev, bratov, sester, otrok – znašli na njegovi delovni mizi.

Če niste razumeli, preberite še enkrat: prav te banke, ki so na ustavnem sodišču, vrhovnem varuhu pravne države, dosegle prepoved objave podatkov o slabih posojilih, morajo vsakodnevno kršiti bančno tajnost navadnih ljudi, če jih k temu z navadnim dopisom pozove referent s finančne uprave.

Sredstva množičnega naslajanja Medijem smo včasih rekli sredstva množičnega obveščanja. Danes bi jim lahko rekli sredstva množičnega naslajanja.

Namesto da bi opravljali svojo vlogo in opozarjali na očitne zlorabe pravne države in represivnih organov, pri vsem skupaj z veseljem sodelujejo in pristavijo svoj lonček (kamero, mikrofon, diktafon ali poslušno uho). So zraven, ko se izvajajo hišne preiskave, in z veseljem objavijo vse, kar do njih pricurlja iz policijskih ali tožilskih vrst. Še posebej so veseli številk o zaslužkih različnih ljudi, od profesorjev do poslovnežev, saj je za njih že vnaprej kriv vsak, ki mu je uspelo zaslužiti več, kot se jim zdi primerno.

Da se s tem iz psa čuvaja pravne države spreminjajo v popadljivega pitbula, ki deluje kot podaljšek represivnih organov, jih seveda niti malo ne skrbi. Pomembno je, da vsak dan dobijo svoj kos krvavega mesa.

Zgodovinski spomin Tistega dne, ko je policija opravljala preiskave v državnem zboru in na vladi, sem se v neki balkanski krčmi pogovarjal s človekom, ki se je pred 25 leti ukvarjal s politiko, od takrat pa počel marsikaj po različnih koncih nekdanje skupne države. Spomnil me je na zgodbo o Aleksandru Rankoviću, politiku, ki je kot jugoslovanski notranji minister in šef obveščevalne službe sebi zveste policiste, tajne agente, obveščevalce in podobne simpatične like vrinil v vse pomembne ustanove in tako postajal najmočnejši človek v državi.

Sogovornikova teza je bila, da se danes v Sloveniji dogaja nekaj podobnega. Da se je policistom, obveščevalcem in že pred njimi starim udbovcem uspelo preriniti v številne pomembne ustanove, tožilstvo, sodišča, državne organe, med tiste, ki odločajo o javnih naročilih, in med tiste, ki pomagajo organizirati nove stranke – tudi to, ki je trenutno na oblasti. Ti ljudje so postali eno najmočnejših omrežij v državi in počasi prevzemajo oblast.

Rankovićeva zgodba se je končala, ko je vrhovni komandant ugotovil, da je postal premočen in je našel izgovor za čistko proti njemu in njegovemu omrežju. Danes imamo seveda demokracijo in v njej ni vrhovnega komandanta z močjo, kot jo je imel nekdanji jugoslovanski predsednik. Imamo pa tudi mi predsednika vlade in predsednika države.

Eden od njiju piše proste spise o etiki in pridobiva neodvisna pravna mnenja o očitni zlorabi obveščevalnih služb, drugi pa modro molči in zaljubljeno zre v koledar s svojimi slikami.

Pretiravanje? Morda je zgodba o veliki zaroti represivnega omrežja pretirana. Morda pa tudi ne. Vsekakor se zdi, da so policijske preiskave postale zelo poceni in da so v vojni proti sovražnikom ljudstva dovoljena vsa sredstva, pa naj gre za tajkune, tuje kupce naših podjetij, politične nasprotnike ali ljudi, ki so preprosto preveč premožni za ljudski okus. Predvsem pa se tisti, ki razumejo, kam nas vse to lahko pripelje, o tem pogovarjajo zasebno, v različnih krčmah, namesto tam, kjer bi se morali – na prvih straneh časopisov in v najbolj gledanih televizijskih terminih.

Morda si mislite, da vse to ni vaša skrb, in morda se vam zdi prav, da se represivni organi svojega dela lotevajo na tak način, saj v medijih lahko poslušate predvsem o postopkih proti ljudem, ki so zoprni tudi vam in za katere ste prepričani, da si zaslužijo obsodbo in visoke kazni.

Toda ko boste ugotovili, da lahko tudi vi postanete komu zoprni in se znajdete v krempljih istega kolesja, bo tudi za vas že prepozno.