Dobri in slabi diktatorji

Libijska avantura, ki jo je spočel hiperaktivni francoski predsednik, predvsem z mislijo na lasten videz in pod ščitom nujnosti ukrepanja, je nemara res plod nepremišljene impulzivnosti. A, kot kaže, s pozitivnim koncem, v katerem je še Nato (navkljub začetnim nejasnostim in nesoglasjem) uspel ohraniti dokaj pozitivno vlogo. Kar je prej kot kaj drugega zgolj posledica sozvočja z javnimi stališči glede prekupčevalca s kamelami. Korelacije z naftnimi apetiti ne smemo pozabiti. Nekateri analitiki že lep čas dajejo jasno vedeti, da je tako rekoč vidno, kaj bi lahko Sarkozy počel z vodji uporniškega gibanja, da so ti od njega iztržili zelo zgodnje priznanje predstavnosti libijskega naroda. Prvi v mlinu …

Zdaj so na preizkušnji uporniki. Ali se bodo pustili (ne)izvoliti? Šele takrat bo Sarkozy, z njim tudi EU, ki jo je uspešno speljal v vojno, postal dejanski "zmagovalec".

Interes Zahoda je seveda jasen. "Libija je bogata država, ki ima možnost, da hitro razvije svoje gospodarstvo," je v Bruslju dejala evropska zunanja ministrica Lady Ashton. Poleg tega, da se z evri kupuje mir pred navali beguncev iz Afrike, gre predvsem za biznis. Za "več za več", kot so temu spomladi rekli v Bruslju, kjer so skovali novo strategijo za jutrišnji arabski svet, ko na njegovem čelu ne bo več znanih diktatorjev. Kar je konec koncev logično in pohvalno, da se tovrstna strategija gradi vsaj sočasno s procesi, ki prevevajo arabski svet, zanimivo je le, da so se v tem pogledu ZDA, oziroma z njo ameriški predsednik, držale dokaj ob strani. Kar ulice nedvomno bistveno bolj opazijo.

Prav večja odločnost bi lahko pomenila, da bi se o koncu Gadafija pogovarjali že bistveno prej, pri čemer za to ne bi potrebovali pogojnikov. Začetna neodločenost ter iskanje prave strategije sta nedvomno prinesli podaljševanje operacije. Višje stroške. Več žrtev. In seveda večjo previdnost, saj je le malo verjetno, da bodo kaj kmalu v Moskvi ali Pekingu znova prepričani o nujnosti podobnega posega v kateri od držav, kjer se vladarji čutijo več vredni od običajnih ljudi. Vsekakor bi si ostrejše obsodbe zaslužil tudi sirski predsednik, ki veselo zatira navkljub ogorčenosti, svarilom in sankcijam.

Nepripravljenost za podoben pristop v Siriji kot v Libiji je že večkrat poudaril tudi generalni sekretar Nata Rasmussen. Malo verjetno je, da se izrazita razhajanja, ki so spremljala napad na Libijo, ne bi ponovila. Ne glede na to, da bržčas obstaja enotnost v obsodbi dejanj vodij v Damasku. Teža libijske operacije utegne ostati breme stremljenja po svobodi mednarodno sicer podprte (ne zgolj) sirske opozicije.

Ne glede na to, da je že skrajni čas, da mednarodna skupnost sklene, da je Asad izgubil legitimnost, se še vedno ukvarjamo predvsem z vprašanjem, ali bi bilo smiselno uvesti sankcije proti sirski naftni industriji. Tudi za to gre v tej novi arabski podobi. Čeprav bi si nemara množice zatiranih želele, da bi bila humanitarna intervencija namenjena najprej zaščiti ljudi ne glede na interese. Predstavljajte si, da bi si kdo kaj podobnega izmislil za savdsko kraljevino … Nekateri so v stremljenju k stabilnosti pač bolj varni.